Popotni spomini: Iz veselih časov: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 104:
striniča, ki je bil z menoj, ali se more priti v
jamo.
 
„Seveda"»Seveda«, odvrne mi. „Le»Le poglej potov in držajev
in tam-le železni most, ki drži čez vodo. Samo
vodnika si navadno vzemovzemó Tržačani."«
 
„Dobro"»Dobro«, dejal sem. „Jaz»Jaz grem zdaj-le tudi
doli. Vodnika pa pač ne bo treba; izgubiti se ne
morem."«
 
„Le»Le pazi, da se ti kaj ne primeri"«, posvari me
župnik. Potem sva šla skozi hrastov goidičgozdič in dospela
do steze, ki se vije precej strmo v jamo.
Župnik je odšel k sosedu svojemu, kjer mi je obljubil
počakati, da se vrnem, jaz pa navzdol v
jamo.
 
Pod vrhom je bila pot precej lepa. Toda potem
Pod vrhom je bila pot precej lepa. Toda potem je postajala vedno bolj grudasta in nevarna. Na mnogih krajih so bile stopnice v skalo vsekane, da
sem moral zelo paziti, da mi ni izpodletelo. Da ni
držajev ob steni, bila bi ta pot prenevarna. PočaBi
sem šel navzdol ter opazoval raz „Wart" divje-romantično
skalovje. Ko sem prišel nekam do srede,
zagledal sem penast tolmun, v katerega je vrela
voda, kakor iz žrela, izpod hriba, na katerem stoji
škocijanska cerkev.
Reka — tako se pravi temu precej obilnemu
potoku — teče od tod preko skalovja v mnogih
slapih in skozi predore, ki si jih je sama izdolbla,
po sredi jame ter se zopet, kakor že omenjeno, izgubi
pod zemljo.
Gredoč visoko nad skalovito strugo izgubi se
mi pot v temno votlino. Kaj pa sedaj? Ce sem
hotel naprej ter še kaj videti, moral sem vanjo.
Srečno je prišlo toliko svetlobe v ta naravni rov po
razpokah in večjih odprtinah, da je bilo mogoče iti
brez luči. Predor ni bil dolg in kmalu sem dospel
na božj! dan. Pot me je privedla do železne brvi
„Tomasini-Brilcke", ki pelje v neaoanski višavi na
drugo stran Reke. Pod njo je največji slap. Silovito
bobni voda v kamenito jamo, da lete bele pene
daleč na okoli. Onstran mosta je poleg poti naraven
rov, ki pelje do slapa. Ta pa je zelo ozek in
na mnogih krajih tako nizek, da sem moral pripognen
iti naprej. Pred njim je ležal ostanek baklje.
Jaz jo prižgem — ker v tako grozno temo si nisem
upal — ter pričnem varno 6topati. Od stropa je
 
??????????????