Bore mladost: Razlika med redakcijama

odstranjenih 8 zlogov ,  pred 13 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
}}
 
Človek, ki mu je dano, da vse premišljuje in na dobro ali slabo obrača, kar se giblje krog njega?, in ki je tako nesrečen, da je ravno v sedanji tako zmešani dobi v življenje poklican, rad se truden oberne od homatij, ki tarejo naš rod, in ozre se z dušnim pogledom v sivo nekdajnost, čez ktero je starost razlila nekako čarobnost in svetost. Nepopisljivo ganjen ogleduje stare černe cerkve s špičastimi okni in pisanimi šipami, umetne rebra na visocih oblokih, in na stenah vsekane podobe davno pozabljenih možakov s čverstimi obrazi, v kterih se bere, da so nekdanji ljudje bolj bili resnobni, in da jih je bolj krepka kri mogočneje navduševala k razvitju nepopačenih moči. Mile misli mu budebudé z mahom in beršlinom prepreženi zidovi nekdanjih stanovanj junaških vitezov, in domišljija mu nosi pred oči plemenito življenje tistih, kterih nihče več ne obdolžuje, pa vendar v ponižnem spoštovanji starinstva meni, da so bolji bili od nas.
 
Tudi mene so navdajali taki občutki v praznih urah, in vlekli so me iz prašnega mesta, v kterem je življenje takotakó enomerno in dolgočasno, v oddaljene pokrajne moje domovine. Tam med bistrimi rekami in tamnimi logi se mi je življenje zdelo bolj podobno nekdanjosti in bolj primerno človeškemu namenu. Vidil sem mnogo lepih in prav lepih krajev in prebivavcev; razne podobe so se mi vtisnile v spomin, pa v časa spremenu je večidel vse prešlo, kakor je prišlo. Samo neko nizko, na pol nagnjeno zidovje, ki se komaj v jeseni, kedar listje odpade, zapazi skozi bukovo šumo, ki ni lepo, ni mogočno, to mi je vedno pred očmi, ker razlit je nad njim spomin čiste ljubezni, ktera je, kolikor bolj oddaljena od hrupnega, sveta, toliko bolj krotka in ganljiva. V svetnem življenji namreč, ako ga pregledujemo v zgodovini, ne vidimo druzega kakor zvijačne pogodbe, kervave boje, upor in sužnost; samo sovraštvo tukaj vlada; v tistem, življenji pa, ki se snuje med ozidjem ene hiše, okrog enega ognjišča, vlada ljubezen. Otroška, deviška in materna ljubezen ter krotke čednosti slabejega spola tukaj mirno in natihoma skazujejo svojo dobrotno moč; in akoravno je ta ljubezen nepremenljiva skozi vse čase, vendar kratka njena zgodovina bolj gane serce miroljubnega človeka, kakor zgodovina, ki vpije iz razdjanih mest in s kervavih bojišč.
 
Na polotoku med iztokom Save iz Bohinjskega jezera in Mostnico, ki izpod Triglava dervi dereče valove, stoji ploščat griček poleg jezera in zraven ceste, ki pod jezerom pelje iz spodnje doline Bohinjske v zgornjo z krasotami narave bolj obdarovano. Pred tem gričem zraven mosta stoji gotiška cerkvica svetega Janeza s precej visokim zvonikom. Na griču je pa stal pred veliko leti prijeten gradič, v kterem so prebivali priljudni gospodje, ki se od kmeta niso ločili po visokem rodu, ampak samo po veči posesti in omiki.
 
Kakor se še da spoznati, ločila se je tudi zidava tega gradiča od viteških s tlako zidanih poslopij. Ni imel prekopa in ozidja, ampak sred cvetečega verta je bil postavljen, kot bi služil samo ogledovanju bližnih in daljnih lepot tega kraja. V njega podnožji se razgrinja černo, obširno jezero, v kterem, kedar je miren in gladek, ogledujejo se solnčni žarki in, goregoré krog in krog visoko v nebo stermeče s svojimi tamnimi logi, plavimi stenami in belim snegom. Kedar pa jug podipodí sive oblake čez gorske ograde in razberzdarazberzdá leno vodo, takrat šumijo in ječijo valovi ob černih stenah in mečejo beli pesek ob ravni breg. Ozko polje okoli grada in pred jezerom mejita stermi Vogel in na uni strani stermeji VisevnikViševnik; pervi je s senožetmi in gostim tamnozelenim bukovjem pokrit in celo leto odmeva od vriskanja koscev in planšarjev med tisučerimi zvončiki; VisevnikViševnik pa, kot siv starček, je oropan vse lepote. Sive sterme skale, globoke drage in rudeče derče kaže ogledovavcu. Le tu in tam se ti kaže kak log redkega smerečja, v kterem se pri hladnih studencih potikajo nagle serne in divje koze, po verhu pa stojijo stare visoke jeli, ki svoje dolge, suhe veje kakor strašila molijo proti oblakom. Za tem predgorjem pa molijo veličanski Bogatin, Poderta gora, Stog in Triglav svoje gole, razprane in s snegom krite glave v oblake, kteri na teh gorah nekako počivajo v brezkončnem popotovanji. To vse ti kaže en pogled iz okna, in moraš reči, da prijetno je tukaj bivati. Ali po zimi, ko led zakriva jezersko planjavo, in sneg razpne merzlo odejo čez planine in doline; ko plazovi germijo visoko z goličav, rujejo in lomijo stoletne mecesne na širocih svojih derčah, in zž njimi viharno deroderó v mirno dolino; in ko se led na jezeru razpokuje z gromom hujim od topov: takrat se ne stresa samo gradič od strašnih naravskih moči, ampak tudi serce nenavajenega naselnika strepeče od groze. Prebival bi tukaj celo poletje, ali po zimi komaj en dan. Tudi posestnik tega gradu ni maral v ti divjosti zime prebiti, ampak z lastovicah vred je pobegnil v prijazniše kraje do pozne pomladi.
 
Binkoštno sredo je bilo, jasen, pomladansk dan in prebivavcem Bohinja zaljubljen praznik. Kmetje iz bližnje vasi so se zbirali na dvorišču pred gradom — na Vertovini se mu je reklo. Eni so postavljali visoko binkoštno drevo, eni pa so se posvetpvaliposvetovali o seljanskih opravilih, uganjevali so vreme in dobroto letine, in drugi so se pomenkovali o potrebnih popravah pri vertovinskem gradu in polji, ki jih stari gospod ni vpeljal, ker se mu je škoda zdelo vsacega denarja, kterega obresti bi precej ne vžival. Največ jih je pa radovedno pred vrati stalo, in gledalo po cesti, ker napovedan je bil danes prihod novega gospoda. Navada pa je bila, da je gospod vsako leto ta dan bližne kmete in svoje delavce malo pogostil in precej napojil. Ali se bo novi gospod deržal stare šege, to uprašanje bi vsak rad bil uganil. Pa dolgo so stali možjemožjé; njih število se je po malem kerčilo, in v mraku je na dvoru ostal sam nadzornik gospodovih hlapcov, Gregor; ponosno se je deržal in veselega obraza je bil naš hišnik, znamenje dobrega hiševanja. Računi so danes, kakor vsak dan v redu; polje je lepo obdelano, kar gospod previdi z enim samim pogledom skoz okno; živina zdrava in lepo rejena. Da so pa sobe očejene, poti po vertu z novim peskom natresene, in ladje pripravljene, pazil je skerbni Gregor že iz navade, ker reda ga je učil poprejšni gospod skozi dalj kot trideset let z mnogo hudo besedo. Tama se je že vlegla čez dolino in večerna zarija je ugasnila na snegu Triglava, ko prijezdi mladi gospod iskrega vranca. Komaj ogledavši se hlapcov, ki so pritekli ponižno ga pozdravljat, odsede gospod Mirko, izroči konja Gregorju in se poda v zgornjo dvorano, v kteri, visele podobe njegovih ranjkih, besede ne spregovorivši. Vidil namreč že dalj časa ni gradu, ker je bil najraji na tujem in je le spomladi domu zahajal. Umerl je med tem oče in brat, matere pa nikdar poznal ni, ker bil je še v zibelji, ko ju je smert ločila. Komaj je nekekrati sobo prehodil, pride Gregor za njim z popisanimi bukvicami; plaho je stopil pred gospoda, kakor v navadi pred Mirkotovega očeta, kedar je memo njega postopal brez besede s klobukom v čelo potlačenimpotalečnim. S pohlevnim nagovorom poda račun gospodu v roke; gospod Mirko pa položi bukve na mizo, rekoč: „Ne ljubi se mi nocoj pregledovati merzlih številk, saj vem, da so moj oče skerbeli, da se ne izneveriš. Pojdi, skerbi, da dobim kaj večerje, jutri me pa ne budi in ne trudi z opravki." To so bile gospodove besede, po kterih se je odtegnil Gregor molče in počasi. Prijel je že za kljuko, ko ga gospod nazaj pokliče in upraša: „Povej mi vsaj to, zakaj ne najdem podobe svoje matere med toliko podobami iz naše rodovine. Veselil sem se semkaj priti, da bi vendar enkrat vidil njih obraz, in ni je podobe."
 
„Gospod", odgovori Gregor nekako zmočen, "podoba se je, pred ko ne zgubila; morebiti so jo ranjki gospod kam zanesti ukazali, da je zdaj dobiti ne moremo. Drugega ne vem reči."
164

urejanj