Popotni spomini: Iz veselih časov: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Vrstica 156:
baklja ugasne. Neprozorna tema me objame. Od
silnega gromenja vode so se potresovale skalne
j stene. Čuden strah me je obšel in nekako tesuotesno mi
je bilo okoli srca. „Kaj»Kaj, ko bi se stisnile"«, mislil
sem si, „mogočne»mogočne stene skupaj; niti sledu bi ne
bilo po meni."« In spoznal sem bolj, kakor kedaj,
slabost iuin ničevost človeško in vsemogočnost božjo.
Iz boječe duše pa se mi je privil tresoč vsklik:
„Velik»Velik si o Bog!"«
 
Ker se je pot vila navzdol in je bilo po tleh
precej vlažno, nisem si upal naprej. Vrnil sem se
ter počasi tipaje ob mokrih stenah zopet priril pod
milo nebo, kjer so se mi proetejžeprostejše dvigale prsi —
zakaj globoko sem se bil oddahnil ter potegnil svežega
zraka v si.
 
Od tod sem šel po strmih, kamenitih stopnicah,
ki 60so vodile med jelševjem in robidovjem v drugo
— Tominčevo jamo. Vhod tvori mogočna odprtina,
ki zadošča, da je vsa votlina dosti razsvetljena. Velikanski
prostor VaraVam je to, kakor mogočen božji
hram! Precej pri vhodu stoji Krausov vodnjak
(Krausbrunnen). Na čveterooglati kamenitni prizmi
stoji kamenita posoda, v katero kaplja voda od
stropa in se njej nabira. Postavljen je uprav pod
precej velik od stropa viseč kapnik, skozi katerega največ vode prihaja. Voda je zelo hladna in okusna,
ker ima baš v sebi dovolj soli razstopljenih.
 
Na sredi jame je bila tedaj miza in klopi okoli
nje; tudi mnogo drugih priprav, dleta, kladivo,
vrvi in dva čolniča sem videl v kotu. Menda so to
rabili pri preiskavanju treh pepelnatih plastij, ki
so med seboj ločene po ilnatih skladih. Razvidno
je iz tega, da so se prebivalci te jame morali večkrat
umakniti velikanskim vodnim nalivom, ker se
je Reka ob povodnji zajezila in nastopila skoro do
sredine divaške jame. Vsaka posamezna plast reprezentuje
svojo dobo, katero je lahko določiti po
raznovrstnih izkopinah. In uprav radi te posebnosti
je Tominčeva jama zelo zanimiva.*)
 
Od stene sem si bil odluščil košček kamenite
sveče ter jo vzel seboj za spomin. Potem sem pa
zopet hitel dalje — zakaj ura mi je minevala za
uro, da nisem vedel kedaj.
 
Šel — ali prav za prav tekel sem naprej po
Plenkerjevi stezi, ki je vsekana v skale in še dalje
po Pazzejevi poti v najspodnjo votlino — Schiedlovo
jamo. Njena notranjost je povsem slična Tominčevi,
samo da ni tako prostorna in da so tla
mnogo bolj neravna in zelo polzka. Iz te vodi najnevarnejša
steza — ali nekake v skalo vdolbene
stopnice na višek do velikanske odprtine — zvane
»veleokno« (Riesen Fenster). Nekoliko časa sem se
 
??????????????