Popotni spomini: Iz veselih časov: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Vrstica 209:
steza — ali nekake v skalo vdolbene
stopnice na višek do velikanske odprtine — zvane
»veleokno« (Riesen Fenster). Nekoliko časa sem se obotavljal, ali bi šel, ali ne. Toda »kdor si nič ne
upa, pa nič ne izkusi«, mislil sem si ter pričel
varno stopati vprijemajoč se z obema rokama za
železni držaj.
 
Dokler je bilo svetlo, šel sem kaj pogumno
dalje. Dnevna svetloba pa se je vedno bolj poizgubljala
za mano in kmalu me je objela črna tema.
Zajedno je bilo tudi konec mojega vodnika — držaja
ni bilo več. Pod nogami nisem čutil več skale,
temveč sluzasto ilovico.
 
Mrzla sapa mi je zavela v obraz in prinesla
hladnih vodenih hlapov. V precejšni oddalji sem
videl sivo odprtino, skozi katero je baš prihajal veter
in od koder se je čulo votlo bobnenje Reke —
menda je bilo tam veleokno.
 
»Tù pa ne bo varno dalje plezati«, dejal sem
sam pri sebi, ko sem ves zavzet zrl tje v podzemeljsko
noč. Da bi vendar nekoliko izpoznal, kje
da sem, posvetil sem si z žveplenkami. Toda ničesa
druzega nisem našel kot lestvo prisloneno ob navpični
steni. Po tej bi bil bajè moral, če bi bil
hotel pogledati skozi veleokno. Toda zbal sem se in
se počasi vrnil.
 
Marsikaj je bilo še zanimivega — toda jaz sem
moral k striniču. Vsaj sem se bil že tako predolgo
mudil. Dospevši do škocijanske cerkve, ozrl sem se
še jedenkrat preko velike prostornine, da se mi je
še bolj živo vtisnil v spomin cel prizor na divaško
jamo, katera je zares pravo pozemsko čudo — velikanski
stvor vsemogočne božje roke.
 
??????????????