Bore mladost: Razlika med redakcijama

Binkoštno sredo je bilo, jasen pomladansk dan in prebivavcem Bohinja zaljubljen praznik. Kmetje iz bližnje vasi so se zbirali na dvorišču pred gradom — na Vertovini se mu je reklo. Eni so postavljali visoko binkoštno drevo, eni pa so se posvetovali o seljanskih opravilih, uganjevali so vreme in dobroto letine, in drugi so se pomenkovali o potrebnih popravah pri vertovinskem gradu in polji, ki jih stari gospod ni vpeljal, ker se mu je škoda zdelo vsacega denarja, kterega obresti bi precej ne vžival. Največ jih je pa radovedno pred vrati stalo, in gledalo po cesti, ker napovedan je bil danes prihod novega gospoda. Navada pa je bila, da je gospod vsako leto ta dan bližne kmete in svoje delavce malo pogostil in precej napojil. Ali se bo novi gospod deržal stare šege, to uprašanje bi vsak rad bil uganil. Pa dolgo so stali možjé; njih število se je po malem kerčilo, in v mraku je na dvoru ostal sam nadzornik gospodovih hlapcov, Gregor; ponosno se je deržal in veselega obraza je bil naš hišnik, znamenje dobrega hiševanja. Računi so danes, kakor vsak dan v redu; polje je lepo obdelano, kar gospod previdi z enim samim pogledom skoz okno; živina zdrava in lepo rejena. Da so pa sobe očejene, poti po vertu z novim peskom natresene, in ladje pripravljene, pazil je skerbni Gregor že iz navade, ker reda ga je učil poprejšni gospod skozi dalj kot trideset let z mnogo hudo besedo. Tama se je že vlegla čez dolino in večerna zarija je ugasnila na snegu Triglava, ko prijezdi mladi gospod iskrega vranca. Komaj ogledavši se hlapcov, ki so pritekli ponižno ga pozdravljat, odsede gospod Mirko, izroči konja Gregorju in se poda v zgornjo dvorano, v kteri, visele podobe njegovih ranjkih, besede ne spregovorivši. Vidil namreč že dalj časa ni gradu, ker je bil najraji na tujem in je le spomladi domu zahajal. Umerl je med tem oče in brat, matere pa nikdar poznal ni, ker bil je še v zibelji, ko ju je smert ločila. Komaj je nekekrati sobo prehodil, pride Gregor za njim z popisanimi bukvicami; plaho je stopil pred gospoda, kakor v navadi pred Mirkotovega očeta, kedar je memo njega postopal brez besede s klobukom v čelo potalečnim. S pohlevnim nagovorom poda račun gospodu v roke; gospod Mirko pa položi bukve na mizo, rekoč: „Ne ljubi se mi nocoj pregledovati merzlih številk, saj vem, da so moj oče skerbeli, da se ne izneveriš. Pojdi, skerbi, da dobim kaj večerje, jutri me pa ne budi in ne trudi z opravki." ." To so bile gospodove besede, po kterih se je odtegnil Gregor molčemolčé in počasi. Prijel je že za kljuko, ko ga gospod nazaj pokliče in upraša: „Povej mi vsaj to, zakaj ne najdem podobe svoje matere med toliko podobami iz naše rodovine. Veselil sem se semkaj priti, da bi vendar enkrat vidil njih obraz, in ni je podobe."

„Gospod", odgovori Gregor nekako zmočen, "podoba„podoba se je, pred ko ne zgubila; morebiti so jo ranjki gospod kam zanesti ukazali, da je zdaj dobiti ne moremo. Drugega ne vem reči."

„To je pač malo", zaverne ga Mirko. »Po„Po tem takem ste jo lahko tudi v jezero vergli." — „Ali res mislite kaj tacega," upraša Gregor s prisiljeno mirnostjo? Poprašal„Poprašal bom pri fužinskem gospodu, morebiti je podoba tje prinesena. Lahko noč, gospod!"

Po Gregorjevih odgovorih precej nemiren, korakal je Mirko po sobi, glavo pobešeno, roke na herbtu, podoben staremu možu, in včasi se je ozerl na sliki — svojo in očetovo. Kazala ga je slika starega petnajst let. Na ti podobi je bil rudečega, okroglega obraza, živih velicih oči, in černi lasjelasjé so se mu kodrali okoli gladkega čela. Ves je bil podoba cvetečega življenja. Pogledal se je v zerkalo, in velik razloček je zapazil. Lasje so černi ostali, pa ravni so in manj gosti; čelo je postalo više in nagerbančeno, oči so še plameče, pa so se vderle, obraz je bolj dolg, zabledel in vpaden, okoli ust igra na sliki angeljski smeh, in zdaj terdost in zaničevavni posmeh. Spoznal je, kako je podoben postal sliki ranjega očeta. Sivi lasje, obraz bolj vpaden in ustnice bolj izrezane, ločijo ga od očeta. Šestindvajsetletni mladeneč in toliko postaran! podvergel, odkar se je človeka spoznal, in moral se je izpovedati, da ž njimi vsemi ni sebe ne druzih osrečil. Te misli so ga gnale po dvorani, dokler da stol pristavi pred svojo sliko, glavo v roko nasloni, in se kakor otrok razjoka. Malo časa je tako prebil pred podobo, ko nagloma skoči od nje k oknu, ki pogled na jezero nese. V černo mirno noč je dolgo časa stermel z objokanimi očmi, in gledal je na mirno jezero, v kterega oziralu so vse zvezde jasnega neba miglale. Krotka sapica je puhtela po jezeru in nosila proti gradu puhlo bobnenje Savice. Malo trenutkov je pomirilo njegovo serce, obrisal si je z oči solzé in sled žalosti, naslonil se je na okno, in žvižgaje napev priljubljene pesmi je poslušal pogovore hlapcov pod oknom, kteri so iz močnejega bobnenja Savice, in iz odleska daljnih bliskov na Poderti gori sodili, da bo nocoj ali jutri huda ura. Lepa reč, pravi Mirko sam pri sebi, pervo, kar sem delal v gradu, je bil jok; ako bo perva glasba germenje, z Bogom lahko spanje, z Bogom dobre znamenja.

Kuharica Urša je zdaj prišla mizo pogrinjat za gospodovo večerjo. Ker je že trideset let pri ravno tem ognjišči skazovala svojo umetnost, in je bila sploh dobra ženica, ni jej smel nihče zameriti, kar je rekla z vedno gladkim jezikom. Bila je kakor visoka sodba vse družine. Že med durmi je gospodu vošila „dober večer", in" ga posvarila, naj ne stoji pod oknom, da mu zobjezobjé ne zbolezbolé. »Vaš„Vaš ranjki oče", je djala, „razserdili so se, ako so vidili, da po noči proti jezeru gledate. Pred ko ne, so se bali, da bi vas povodni mož ne odnesel; ker močno jih je ustrašila ciganka, ki vam je iz roke prerokovala, da v jezeru poginete."

„Zakaj naj grem od okna", upraša Mirko, »zavoljo„zavoljo zob ali zavoljo povodnjaka?"

„Kaj si pripravila", upraša Mirko, nasmejenasmejé se?

"Nič„Nič kaj nisem vedla, kako bi vam ustregla, ker ste se tako čmerno deržali proti Gregorju. Pa pomnim še, kako radi ste včasi jedli divjega petelina. Včeraj so pa ravno fužinski gospod prav lepega ustrelili. Jaz sem urno tekla k Rozalki, ki so mi z veseljem podarili najlepši kos. Prašali so me, kako ste prišli, in če ste zdrav;zdravi in veseli. Vsi v ognji so bili gospodična, ko sem jim povedala samo vesele reči. Naročili so mi, vam povedati, da se bodo jutri predpoldne k uljnaku za jezerom peljali, ako bo vremo lepo."

"Ali„Ali je Rozalka zdrava, še kdaj joka po ranjki materi?"

„Gospod, na kuhinjo nikoli ne pozabim, ako še tako v govorjenje zabredem", odgovori Urša, malo zdražena in skoči skoz duri. Veselilo jo je, da je do zdaj naj več govorila z gospodom, in da je Mirko proti nji veliko bolj prijazen, kakor je bil njegov oče. Prinesla je jaderno okusno večerjo, po kteri se je gospod k pokoju podal, še enkrat pogledavši na nočno nebo, ne zavoljo migljajočih zvezd, ampak zavoljo hudournih oblakov, ki so se jeli zbirati nad pokojnim jezerom.

Pa trudnemu ni bilo dano dosti počitka. Okoli polnoči se pridervijo gosti oblaki nad gradiča. Mogočno treskanje strese zidovje, soderga je sula na okna; vihar je tulil skozi poči, in tiščal na okna, da jih je skoraj prederl. Mirko, iz spanja prebujen, odpre okno na strani od vetra obernjeni, in gleda v černo strašno noč. Sterma mejnika zgornje doline, Rudnica in StodorStodór sta stala kakor stebra veličanskega poslopja, kterega oblok je černi, nepretergani oblak, in siva ploha se je prostirala kakor zagrinjalo od gore do gore. Pogosti blisk je pa z mamijočo lučjo razsvitljeval strašni prizor, in razkazoval končevavno moč plohe in viharja. Grom je nastopil za gromom, da je odmev od stermih goragorá, ki krog in krog obdajajo dolino, bil nepretergan, podoben grozovitnemu tulenju od gore do gore, ali bobnenju slapa mogočne reke. Počasi se je nevihta vlekla čez grad po zgornji dolini in se vergla z nevtrudeno močjo nad vasi. Stara fužina in Stodor. Ker je ploha zaderžana bila od visoke nasprotne gore, in jo je vihar le naprej podil, utergal se je oblak, in Mostnica je precej narasla čez navadno strugo, in tergati jela, kar jo je ustavljalo v derečem teku. Blisk, ki je švigal nad vasjo in proti gori, je kazal na reki plavajoče bruna, mostne kobile in kosove streh, ki jih je vihar v reko pometal. Čez pol ure je ploha zapustila to okolico; komaj pa blisk in rujovenje groma malo odjenja, prikaže se ogenj sred fužinarske vasi.

Mirko ogenj zapazivši obleče se berž, stopi v družinsko sobo, pokliče Gregorja, ki je, tacih neviht navajen, mirno spal. Ukaže mu, konja osedlati; in jezdi ž njim potem na griček zraven vasi, s kterega se odpre pogled na vas, v dolini okrog reke Mostnice ležečo. Tam sta Gregor in Mirko pod obilnim dežjem stojestojé in kmalu do kože premočena, gledala, kako se je širil požar, kako je rastel njegov kervavi; plamen proti gasečim oblakom, in zatemnoval bliske nad vasjo švigajoče.

V odsvitu plamena se je vidila velikost povodnji, in podertija, ki jo je kipeča reka napravila v vasi in dolini. Tu je bil travnik zasut, tam odtergana polovica poslopja in odnesena proti jezeru, tam je vert zatečen in drevje na njem je polomljeno in izruvano. Pred gorečo in na kup padajočo hišo se je pa vidilo nekaj ljudi, ki so ali blago prenašali k sosedom, ali živino vlekli od pogorišča v varne hleve. Drugi so sedeli na bližnjih strehah, in z vso močjo odvračali ogenj od svojih pohištev. Pa malo bi koristil njihov trud, ako bi oblak ne pošiljal obilnega gasila. Dolgo časa sta Mirko in Gregor molčemolčé stala na hribu. Mirko je ponosno sedel na konji, kot hraber vojak, ves radosten in vnet od veličanstva tega razgleda. Gregor je pa okrog postopal, kot bi nerad tukaj stal brez opravka. Nagovori ga Mirko, hvalehvalé dobroto svojega konja, ki se v taki noči ne plaši. "Res„Res dober je konj, " odgovori Gregor; „zato, menim, smela bi stopiti bliže ognja, da kaj pomagava ali potolaživa."

„Ne razumim, kaj pravite, vendar rad bi kaj pomagal,."

K tem besedam pride grajski hlapec, ki povepové, kaj nesreče se je zgodilo. Strela je
povelji, tudi ako bi ukazal kaj nekoristnega. Tu naj vlada pametni človek, ne premožni."

K tem besedam pride grajski hlapec, ki pové, kaj nesreče se je zgodilo. Strela je zažgala hišo nekega fužinskega delavca, in gospodarja skoraj do smerti osmodila. Fužinski gospod in Rozalija sta prišla k ognju, obudila sta v življenje starega moža. Rozalija ga obožujeobezuje in mu streže, ker sosedje se nekako ne upajo do bolnika, ker je od strele zadet. — "Rozalija„Rozalija, izdihne Mirko, ti dobro, nedolžno dete, ali se je morala prigoditi ta nesreča, da gane tvoje čutno serce; neusmiljeni oče, da ji pustiš gledati terpljenje človeške! ... Gregor, zdaj pa pojdiva k ognju. — "Komaj„Komaj moreta priti", odgovori hlapec. „Most sred vasi je nalomljen, ves že visi in ječi pod udarci valov in skalaskalá. Voda pa vedno narašča, in skoraj bo most vzela."

„Nič ne dedé", pravi Mirko na to. „Gregor, ako čez most ne morem jezdariti, pojdem peš, in čakal me boš s konjičem; mene samega bo most vendar le deržal; saj ga nisem še nikdar razžalil."

Rekši, jezdari z Gregorjem proti vasi, pa ko prideta pred most, čujeta ječanje in pad polovice mosta, in kolikor se je moglo razločiti v mraku, vidila sta, kako globoka je reka postala, kako naglo dere med bregovi, in čula sta v razširjeni strugi premetavati se težke kamna in debele bruna. „Most je pretergan", spregovori Mirko, „pa zvestega vranca imam, ta se ne bo vstrašil derečih vodavodá in prenesel me bo k Rozaliji. „Za božjo voljo nikar", zakriči Gregor, „vi in vranec pogineta v taki derečini. Mar ne slišite, kako voda hrščihrščí, kako se skala za skalo pretakuje memo mosta. Gospodične pa morebiti več ni pri pogorelcu; in čez malo ur jo lahko vidite brez nevarnosti."

"Ljubi„Ljubi Gregor! kar poveš, si še veliko lepše lahko mislim tudi sam. Pa nekaj me žene čez vodo, da se ustaviti ne morem, zdi se mi tudi, da ne bom končal v ti vodi. Lahko noč!"

Komaj to izgovori, zeže vranec brede skozi dereči hudournik. Gregor pa v nesterpnem strahu gleda za gospodom, ki je kmalu v mraku bil zakrit. Vranec je nejevoljno stopal in se spenjal, čez nekaj stopinj ga pa spodnese takajoča skala, in gospoda in konja so sprejeli valovi. Vidil je Gregor to, kot senco, in tama se mu je storila pred očmi. Dolgo se je gospod boril z valovi in prestavši udarce mnogih skal in brun je dospel na unstranski breg ves obnemogel in daleč pod vas zanesen. Upehan in premočen je korakal gospod ob bregu do mesta, nasproti kteremu je pustil svojega hišnika. Vpil je čez reko, naj se verne domu, ker on je srečno preplaval; pa glas ni rinil čez šumeče valove, in Gregor je poln skerbi sklical ljudi, ki so z baklami in vervmi Mirkota iskali do belega dne.

"Ali„Ali si vse pozabil, kar si obljubil pri zadnjem odhodu", upraša Rozalija s prijazno besedo. »Močno„Močno si me ustrašil in razžalil."

"Ljuba„Ljuba moja", odgovori Mirko, „ne zameri, da sem se spozabil. Pa zdaj sem v drugo kerščen, in nov človek hočem biti. Za Boga! na tako pot se več ne podam."

"Tudi„Tudi ti Rozalija malo zdravje varuješ s tem nočevanjem."

„V dobrih delih, Mirko, se zdravje ne krati, ampak v tacih, ki jih nocoj raji ne omeniva. Bolnik potrebuje mirumirú, midva imava pa pozneje dovolj čase nauke si dajati", izusti Rozalija z resno besedo in položi rutico na glavo bolniku, ki je ječal in se komaj zavedel. Mirko pa je sedesedé zaspal pri peči, in le včasi je kviško vzdignil mislečo glavo, in malokdaj so se srečali pogledi njegovi s pogledi gospodičine, ktera je vso skerb bolnemu delavcu darovala. Njene oči niso spanja želele in roke ji niso omagale v dobrem delu. Do jutra je ostala pri bolniku.

Ko se je vzdigovati jela jutranja megla z globoke doline, in z brezoblačnega neba posijalo čisto sonce na bele goregoré, zapusti Rozalija bolnikovo prebivališče, in Mirko jo spremi skozi vas proti fužinam, ki stojestojé nad vasjo v zatišji med stisnjenima gorama. Občudoval je z Rozaljko krasno pomladansko jutro. Od goragorá je vrelo mnogo hudournikov v srebernih pasih čez pečine, v dolini so pa molele okrepčane cvetlice dišeče glavice proti solncu. Hladni mirni zrak je bil krepak in čist, da so se v čarobnem lesku razkazovali z zoro obliti snežniki, ktere je nocoj mladi sneg pobelil; in Triglav se je vidil tako blizo, tako vabivno, da bi si človek peruti želel, da bi nanj zletel in na njem občudoval nebeško jutro."

„Spanec me je motil, ko sem sedela zraven bolnika", spregovori Rozalija, „ta hladni zrak mi je ves trud pregnal, in mi podelil več kreposti, kakor druge krati dolgo spanje. Tako jutro moramo vživati na solnčni trati zraven jezera. Čez dolgo časa moram čebel gledat iti; če pa očeta morem spraviti od doma, in če prideš za mano z vašo ladjico, pojdemo tudi k Savici. Vedno si želel viditi Savice po močni plohi v povodnji; danes je velika, slišal boš njeno bobnenje že iz svojega grada, in tako krasen dan je danes! Povedati ne morem, Mirko, kako zelo sem ga vesela,."

„Sram te bodi", zaverne ga gospodična, proč se obernivši, „tacih strupenih besedibesedí. Pozna se ti, koliko pokvarilo te je mestno življenje. Ne govori besedi nezaupnih in nenavadnih, ker delajo mi nepokoj, in ne pustepusté mi od serca do serca govoriti. Govori, kakor si nekdaj."

„Take resnice, kakor je ta bila, je bolj prav, da se zamolčizamolčé. Ali v mestu res ni priložnosti bilo, govoriti čisto resnico?"

„Komaj, komaj, Rozalija", odgovori Mirko s pomenljivim pogledom. — „Nisi mar imel nobenega prijatla?" — Mirko nekoliko pomisli, in kratko odgovori "nobenega"?.

"Nesrečni„Nesrečni človek, tedaj sam nosiš in sodiš svoje misli in na menenamene?" ^

„Sam, in to mi je ljubše. Čemu bi pač to, kar mi je najsvetejše, izročal človeku, kteremu morebiti zaupati ne smem. Duša tudi ne potrebuje posesti, ta je zanjo peza. Prijatelstvo je taka peza, ki si jo naložimo: v življenji, ktero je že samo po sebi toliko težko." — »Prijatelstvo„Prijatelstvo tako sodiš, ker ga ne poznaš", zaverne ga Rozalija. — „O ne, ljuba moja! sodim ga tako, ker poznam, predobro poznam prijatelstvo, ktero mi je več grenkih ur, več kesanja napravilo, kakor sladkosti in veselja. Ti pa, ki si ostala brez hudih skušenj in zmot, pač meniš, da je prijatelstvo najblaže čutje; toda druzega ni, kakor kos poezije, ki se je brez potrebe vrinil v prozaično življenje."

„0„O ti bolna duša ti, ki povsod vidiš hudobijo in terpljenje!"

O teh in drugih pogovorih pride Mirko z namenjeno nevesto k fužinam, kjer so kladiva s težkimi udarci pele koristno glasbo. Černi kovači, pred durmi stojestojé, odkrivali so se svoji mili gospodinji, ktero so močno čislali. Gospod fužinar je ravno okna pisarnice odpiral, ko ga Mirko in hči pozdravita, Od veselja so se zasvetile oči sivemu gospodu, ko čez leto zopet zagleda svojega zeta zdravega in pri domu. Mnogo reči, kar je ravno na misel prišlo, uprašal je fužinski gospod, in vabil je Mirkota na kosilice v sobo.

„Res nisem ga videl morjamorjá, in prav nicnič ga ne želim viditi. Da ga le moje železo srečno prevozi, zadovoljen sem, in ne vošim si nikamur od svojih kladiv." Vzel je fužinar na te besede zapisnik in dvajset let stari brezbarvni slamnik, in veselih stopinj jecapljalje capljal pred Mirkotom po svoji najljubši poti. Sedel je na stol pred debelim kladivom, in počasi govoregovoré in veliko vmes premišljevaje je govoril z Mirkotom, ki je njemu nasproti stojestojé obračal se pred velikim ognjiščem. Okrog nju se je pa vse gibalo, vse ropotalo in se treslo.

Fužinski gospod je bil srečnega duhaduhá v srečnem času. Kar bi mnogo omikanim bila smert, v zadnjem kotu dežele prebivati, in ločen biti od mest in javnih zadev, bilo je njemu najljubše. Stara fužina z dobrimi delavci, obilnim ogljem in dobra ruda mu je tako k sercu prirasla, da mu je odvzela skerb za vse drugo. Kedar je kaj pozvedel o nebohinskem svetu, kar ni zadevalo njegove fužine in železa, nič mu ni skalilo mirne kervi in spremenilo obraza, ako je tudi bilo najbolj važno. Novice, zadevajoče njegovo fužino, bile so, pa vedno vesele, ker potegovali so se tergovci za njegovo blago, ker je bilo dobro in cenocenó, ptujgaptujega železa pa ni bilo še toliko po naših tergih, da bi spodrivalo izdelke domačih rok. Za lepo srebro, ki mu ga je obertnija prinesla, nakupoval je pa gozde in polja, in pa obračal za popravo fužine in za miloščino. Tako mu rasteče premoženje ni množilo skerbi, temoč naklonilo mu marsikteri lep spomin. Veliko veselja mu je rodila hvaležnost obdarovanih rev in pametna izreja otrok. Edini sin je izversten rudar, ki bo za očetom fužino opravljal in boljšal,; edina hči Rozalija, lepa kakor roža in mila, kakor njena ranjka mati, je pa Mirkotu namenjena nevesta, in imela bo lepo posest in terdno premoženje, in ne bo ločena od brata in sivega očeta. Gospod nikoli ni imel žalosti nad otrokama in z nikomur prepira in sovraštva. Opravljal je tudi dalj kakor trideset let županije vse okolice, in tako bil spoštovan pri vseh, da mu nihče iz okolice ni krivice spotikal. — Šestdeseto leto je pričakal brez bolezni, brez morečih skerbi, brez strahustrahú in nesreče v lepo zidanem snažnem gradu, na kteramkterem se vidi že od daleč, da ima umnega in premožnega gospodarja.

Čez uro je stal Mirko med gospodom in ognjiščem, in ne smem reči, ds bi se bil radoval. Imela sta stare pogovore o večkrat pretehtanih rečeh: ker starček bolj počasi misli in bolj v spominih nekdajnosti živi. Tak pogovor se pa ne vjema z iskrenostjo mladenča, kteremu se misli naglo razversterazversté, preden so do konca dognane, in kterega vodijo vsi upi in sanje v prihodnost. O polnoči premočena in do zdaj ne posušena obleka je bila Mirkotu vzrok, da je popustil gospoda v fužini in se podal na hrib za fužino; ker tajutam je edini most, da ga more prenesti na uni breg, dereče reke. Ta most je obokan čez ozki prepad, skozi kterega se Mostnica v nerazjasnjeni tmini iz kotla v kotel s puhlim šumom premetava. Mirko se je naslonil čez ograjo in pogledal v opotočno globočino, spustil je vanjo debel kamen, ki je trikrat ali štirikrat telebnil v globoko korito. — Grozen prepad, je izdihnil Mirko, koliko ljudi bi se trešilo v to globočino, ako bi bil zraven velicega mesta; med temi zdravimi ljudmi si pa nihče tukaj življenja ne jemlje. Unstran tega mosta in korit je Mirko stopil v lastni gozd debelega starega smerekovja, v kterem bi se kmalu bil zgubil, ker nikdar ga ni prehodil. Prišel je potem v ravnino na svoje polje; tu se je lahko prepričal, kako umno in koristno je gospodaril njegov mnogo obrekovani oče. Potrebljeno je germovje, odpravljene so groblje, in kamenje je pobrano z njiv, na kterih se smeja lepa ozimina. Milo ga je ganil pogled klopice za hribom pod gradičem, na kteri je moral v otročjih letih toliko ur sedeti zraven molčečega in zamišljenega očeta, in ni smel metuljev loviti ali šib rezati v bližnjem leskovju."

V gradič dospevsegadospevšega se je družina razveselila, kakor da bi bil od mertvih vstal. Samo Gregorja, ki je ravno od reke prišel, tega je zaskerbelo, kako bi gospodu povedal, da je vranec poginil, Mirko mu je spoznal na obrazu, kaj ga skerbi, in uprašal, kje je konj obtičal? — „V verbji pod jezerom", odgovori Gregor žalostno, "se je vjel za jermenje, pa do njega ne moremo, voda je še prevelika."

„Tudi časa ni zato", odgovori Mirko mlačno, „naglo se napravi na pot. Moj znanec v Ljubljani, ki ga poznaš, kupčuje s konji. Ta pozna in ti bo dal konja, kakoršen mi je po godi. V treh dneh mi ga pripelji." »Preden„Preden grem, bi vam vendar denarje izročil, da se prepričate, ali se vjemajo z računom." — "Ne bodi siten, Gregor, ne opominjaj me na to, kar je moja skerb. Pokliči pa Miha, da vesla prinese, in me čez dve uri čez jezero prepelje." — Te besede bolj terdoterdó izgovorivši se podapodá Mirko v grad k kratkemu počitku.

Čez tri ure se odmaja pisana ladja od verta pod gradičem. Čverst mladeneč se je v vesli vpiral, da ste se krivile; in ladja je naglo bežala od kraja, da je voda okoli nje šumela, in v vertincih za njo igrala. Sred ladje je pa sedel Mirko v plašč zavit, kot bi bolehal, pogled pa je imel obernjen proti sivim goram, ki s štermimistermimi stenami gradijo večerno stran jezera, in v sredi zakrivajo imenitno Savico. Jezero je bilo gladko kot zerkalo, in podoba goragorá in oblakov se je zibala z ladjo vred pred očmi. Oko se komaj naveliča gledati, kako gore rastejo in padajo, kako se z oblaki sprijemajo, in zdi se človeku, kakor bi ladja visoko v zraku plavala nad živimi gorami. Komaj pol ure se je čolnič zibal, ko ga čversti brodnik pripodi do polotoka, ki v zadnjem koncu jezera vanj precej daleč moli stermo brežino. Mirko stopi z ladje, in naglih korakov se zgubi v germovje, za kterim na solnčni trati stoji nov uljnak s prijetno na skalo kraj jezera postavljeno uto, iz ktere se pogled razprostira od zvonika Jereškega, ki stoji kakor mejnik zgornje doline Bohinjske, do Savice mogočnega slapa, ki se tukaj iz daljave vidi bolj visok in se z belim vodenim stebrom bolj krasno odlikuje od stovine sežnjev visoke stene plavega apnenika. V ti uti sedesedé je risala gospodična Rozalija ravno neki slap v nasprotni gori, ki je nocoj vodo dobil, in bo jutri že vsahnil; pred gospodičino je pa ležal veliki Turk, zvesti hišni in gospodičin varh. Zarenčal je, ko je čul stopinje v germovji, pa prijazno je primahal naproti, ko je zagledal znanega gospoda.

»Danes„Danes tako nerad hodim", odgovori Mirko, »kakor„kakor bi bil bolan. Imel bi biti neizrečeno vesel, pa ne morem; ravno danes me grize neka skerb, kakor bi bil kaj važnega pozabil, in ne vem se spomniti, kaj me je vžalilo."