Popotni spomini: Iz veselih časov: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 329:
boj, v katerem pa niso bili samo Franki poraženi,
marveč pal je tudi njih vojvoda Erih.
Poslej je bila Reka vedno zvesta na strani
Hrvaške. Krepko je odbijala napade beneškega leva,
ki je vladal že po veliki večini Primorja. S početkom
XIV. veka se je pa pričela Reka odtujevati
Hrvatski. Najprej je prišla v oblast krškim knezom
Frankopanom, po katerih so podedovali grofi
Walsee. Le-ti so dali Reko l. 1471 nemškemu cesarju
Frideriku III. in potem je bila tri stoletja
neposredno pod avstrijskimi vladarji. Še le za Marije
Terezije je bila zopet povrnena hrvatski domovini
l. 1776. Toda kmalu ji je bila zadana težka
rana, ko jo je Jožef II. pridiužil ogerskemu Primorju.
Želel sem, da bi čim preje prišel do reške luke
ter videl z lastnimi očmi ono morje, o katerem sem
bral toliko s cela bajnih rečij, katere mi je naslikala
mlada domišljija v najrazličnejših bojah. Zato
sva jo zavila naravnost proti obrežju ter kmalu dospela
do Zichyjevega nasipa (molo), kjer ostajajo
francoske ladije in Lloydovi parobrodi. Raz ta nasip
se kaj lepo vidi zares krasna naravna lega Reke.
Na zapadni strani se dviguje ponosna Učka gora,
a ž njo se stičejo drugi precej kameniti vrhovi, pod
katerimi se belijo prijazne vasi: sivi Kastav, Voloska,
prelepa Opatija, poznata Ika, Lavran in bele Moščenice.
Uprav za mostom pa se dviguje mnogo obiskovani
Trsat, katerega pobočje prepleta rodovitna
trta, sloveča zaradi izborne kapljice. Iz morske
modrine pa se dvigujejo trije bratski otoki: Krk,
Crez in Lošinj, katerim je povila priroda okolu čela
lavorov in mirtin venec.
Reška luka nima skoro nič več prvotnega naravnega
lica. Človeška roka je mnogo prenaredila
ter zasula velikanske morske globine, sezidala valobrane,
ob katerih besni razlučeno valovje ter zastonj
skuša oškodovati ladijam. V luki je vedno
mnogo kupčijskih ladij različnih narodov, kar svedočijo
raznovrstne zastave, ki plapolajo raz jarbole.
Nekatere so zelo velike. Da sva si ogledala tudi notranje
prostore večje ladije, šla sva na parobrod —
Jupiter.
Vkrcavali so vanj les. Čuditi sem se moral strogemu
redu in prikupljivi snažnosti. Vsaka stvar je bila na pravem mestu, vse je bilo osnaženo in
oglajeno; kuhinjska posoda se je svetila, kakor da
je iz samega srebra in zlata. Spalnice, obednica in
skupna sobana na krovu (sala comune) se pa lahko
primerjajo z opravo bogatih hotelov in kavarn.
Od tod sva šla še dalje po obrežju do Adamičevega
mola. Tu je posebno mnogo malih brodov,
kateri pridejo iz Istre in sosednih otokov. Na njih
pročelju se pozna, da se probuja narodna zavest
tudi pri tem ne kaj bogatem in po tujcih zatiranem
ljudstvu; zakaj laško krščene ladije so že kaj redke
in na novejših se blišče lepa slovanska imena:
»Moja želja«, »Pomoz Bog«, »Davor«, »Sloga« i. dr.
Ob kraju je privezanih mnogo malih barčic,
ki so pokrite z razprtim platnom, da jih brani prevelike
vročine. Te so vedno na razpolaganje in
veslar čaka pušeč ali leno se raztegajoč, da koga
popelje po morju. Prijetno se je zibati preko igrajočih
valov mimo silnih parobrodov. Kako velikanski
stvori so to, kako močno okovani! Ali vendar so
igrača razljučenim valovom sredi brezmejne morske
gladine. Bog vedi, kje so že pluli, kolikrat se bili
z razburkanim elementom ter le s težavo ušli pogibeli.
Ali kdo bi zopet uganil, kaka sodba jih
čaka, kje da se razbijejo ob morskih čereh.
Tam po morju so plavali rudeči ali beli predmeti,
podobni debelim bučam. To so železni, otli
baloni, ki so pripeti s sidrom na morska tla. Na
vrhu imajo močen železen obroč, za katerega privezujejo
ladije, če ne morejo dospeti zaradi vetra v
barkostajo. Zovejo se plutače.
Nagledal sem se bil morja, načudil ladijam,
zato eva krenila v notranje mesto. Solnce je kar
žgalo. Na ulicah je ni bilo žive duše, razven nekaterih
težakov, ki so za velikim poslopjem v senci
na trdih tleh počivali in ometali kose žolte polente.
Po mestu ni bilo ničesar zanimivega. Zato sva krenila
v »Café Maritimo Mercantile«, kjer sva se nekoliko
okrepila in si pogasila žejo z limonado in
sladoledom, predno sva odrinila na Trsat. Tu se
shaja posebno morski živelj. Od jutra do večera je
vse polno mornarjev, reških principalov in brodolastnikov,
pomorskih častnikov v raznih uniformah;
sem prihajajo kapitani doplulih parobrodov, da čitajo
»Gazzetta del commercio«, kjer poizvedo, kam
da je odplula ta ali ona ladija, kam krenilo avstrijsko
ali drugo brodovje, ter čujejo zajedno o nesrečah,
ki so zadele ladije, na katerih jim je bival
mogoče drag tovariš, katerega so pa zagrebli
prezgodaj mrzli valovi.
Bila je krasna noč, ko smo drdrali po prelepi ravnini ob obrežju proti Tržiču (Monfalcone). Fantastično so se dvigala drevesa v luninem svitu, ki je samotno plavala po nebesu ter lila bledo luč na mirno morsko planjavo in zelene trate. Dolgo bi bil opazoval, kako beže drevoredi, vinogradi, vile in sela mimo nas — a premogel me je spanec, bil sem pretruden in kmalu me je zazibalo drdranje vlaka v sladek sen. Za nekaj časa, ko smo se že bližali Gorici, zbudi me kričanje najinega sopotovalca v sosednem oddelku. Nosil je v rokah eden čevelj, a drugega ni mogel dobiti. Plazil se je pod klopi, gledal po policah — vse zaman — čevlja ni bilo.
| |||