Popotni spomini: Iz veselih časov: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 428:
mogoče drag tovariš, katerega so pa zagrebli
prezgodaj mrzli valovi.
Po krepilnem oddihu sva šla po »Corsu«, od tod
sva zavila v stranske ulice nekoliko navkreber ter
dospela kmalu do stopnic, ki vodio na Trsat. Čeprav
sva stopala počasi, bilo nama je vendar tako
neznosno vroče, da sva komaj dihala. Po večkratnem
odmoru sva vendar zagledala cerkev, sveto
mesto, kjer je stala kedaj Marijina hišica. Zgodbe
o tem čudežnem prenašanju svete hišice iz Palestine
niso nikomur neznane.
Teme gričevo je tolí obsežno, da stoji na njem
precej prostorna cerkev, nekaj dugih poslopij in
pa samostan s precej velikim vrtom. Vse na okrog
je zasajeno z drevjem akacijami, trto in robidovjem.
Ko sva obiskala cerkev, šla sva še v samostan,
da obiščem nekdanjega sošolca Ivana, ki je bil pustil
svet ter se umaknil za tiho samostansko zidovje.
Bila je sedaj prosta ura in Ivana sva dobila na
vrtu, kjer se je sprehajal z nekim drugim novincem
med zelenimi trtami, v senci stoletnih hrastov.
Kako se je začudil, a zajedno razveselil, ko je v
tujini zagledal mene, nekdanjega svojega tovariša.
Vsi skupaj smo šli na nekako verando, od koder se
je videlo čez Reko daleč tje po morju. Le prehitro
je minul čas, ko se je bilo treba ločiti.
Še enkrat sem se ozrl na morje, katerega
lahne valčke so zlatili žarki zahajajočega solnca, še
enkrat sem si hotel vtisniti v spomin prekrasen
prizor Kvarnerskega zaliva, predno smo se vrnili
preko teras nazaj — do samostanskih vrat. Tu smo
si segli v roke. V tem je zapel zvonec — Ivan pa
je odhitel v svojo tiho celico.
Moleč sem zrl za njim — skoro da sem mu
zavidal tolike sreče in nehote so mi prišle na misel
pesnikove besede:
<poem><center>»O blažen, ki dajo mu dobra nebesa,
Da mirno mu teče valovje srca,
Da prsi vihar mu sovražni ne stresa,
On ljubljenec pač je neba!«
</poem></center>
Počasi sva se vrnila v mesto. Solnce je zamrlo
za visoko Učko in lahen, hladilen vetrič je zavel od
morja proti obrežju. Tedaj se je pa oživelo celo
mesto, da je vse mrgolelo, kakor če dihneš v zaspano
mravljišče. Po morju so se kresale luči. —
Gibčni čolnici so pluli ob luninem svitu po tihi gladini;
po ulicah pa je šetala gospoda.
Toda kolikor bolj živo je bilo po mestu, toliko
trudnejši sem bil jaz. Velika vročina, po kateri sva
hodila celo popoludne po mestu, zdelala me je tako,
da sem komaj oči odpiral. Prosil sem prijatelja, da
sva krenila na njegovo stanovanje.
== III. Opatija, Poljane, Črez ==
Po zajtrku sva šla proti luki, da se odpeljeva
v Opatijo. Ker je bilo pa še dosti časa, stopiva mimogrede v cerkev sv. Vida, ki je največja na
Reki. Zgrajena je v rotundi in bogato okrašena z
marmorom. Sezidala jo je grofica Uršula Thonhausen.
V trinajstem veku je bila ta cerkev jednostaven
oratorij z velikim razpelom. Nekoč se je vračal
pustoiov in igralec Peter Lončarič pozno v jutro
domov, ko je uprav mnogo zaigral. Besen pograbi
kamen in ga zažene v sveto razpelo ter je zadene
na prsi. Ali glej čuda 1 Iz rane priteče kri. Vsled
tega čudeža postavijo verniki cerkvico, katero je
omenjena grofica povekšala in prizidala. Znak tega
grozodejnega čina se še sedaj pozna.
Parnik je ravno zabrlizgal, ko sva prišla do
luke. Vstopila sva torej precej z mnogimi drugimi
potniki vred, med katerimi sva dobila svoje sopotovalce.
Hitro smo si pripovedovali, kaj in kako smo
se zabavali prejšnji dan. Med drugim smo se smejali
posebno anekdoti, ki nam jo je pripovedoval živahen
mlad gospod, ki je bil vedno „židane volje".
„Včeraj popoludne," tako nekako je pravil,
„smo hoteli iti na Trsat. Da smo se ognili stopnjic,
šli smo proti Sušaku iu od tam po vozni poti. Na
Sušaku smo morali poprej malo podkuriti in se oddahniti,
da ne bi opešali sredi klanca. Res smo
srečno zavohali krčmo, kjer so pa „divanili" le
madjarski in pa nemški. Ali mi — Slovenci stBre
korenine — smo jo robili le po domače. Nobene
besedice nismo hoteli razumeti ni nemški ni madjarski.
Pijačo smo dobili, toliko so nas že umeli.
Toda mi smo hoteli tudi kaj prigrizniti. Zato sem
'''''''''''''''''''
Bila je krasna noč, ko smo drdrali po prelepi ravnini ob obrežju proti Tržiču (Monfalcone). Fantastično so se dvigala drevesa v luninem svitu, ki je samotno plavala po nebesu ter lila bledo luč na mirno morsko planjavo in zelene trate. Dolgo bi bil opazoval, kako beže drevoredi, vinogradi, vile in sela mimo nas — a premogel me je spanec, bil sem pretruden in kmalu me je zazibalo drdranje vlaka v sladek sen. Za nekaj časa, ko smo se že bližali Gorici, zbudi me kričanje najinega sopotovalca v sosednem oddelku. Nosil je v rokah eden čevelj, a drugega ni mogel dobiti. Plazil se je pod klopi, gledal po policah — vse zaman — čevlja ni bilo.
| |||