Popotni spomini: Iz veselih časov: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 491:
Po zajtrku sva šla proti luki, da se odpeljeva
v Opatijo. Ker je bilo pa še dosti časa, stopiva
Reki. Zgrajena je v rotundi in bogato okrašena z
marmorom. Sezidala jo je grofica Uršula Thonhausen.
V trinajstem veku je bila ta cerkev jednostaven
oratorij z velikim razpelom. Nekoč se je vračal
domov, ko je uprav mnogo zaigral. Besen pograbi
kamen in ga zažene v sveto razpelo ter je zadene
na prsi. Ali glej čuda
tega čudeža postavijo verniki cerkvico, katero je
omenjena grofica povekšala in prizidala. Znak tega
grozodejnega čina se še sedaj pozna.
Parnik je ravno zabrlizgal, ko sva prišla do
luke. Vstopila sva torej precej z mnogimi drugimi
Vrstica 509 ⟶ 510:
se zabavali prejšnji dan. Med drugim smo se smejali
posebno anekdoti, ki nam jo je pripovedoval živahen
mlad gospod, ki je bil vedno
šli smo proti Sušaku
Sušaku smo morali poprej malo podkuriti in se oddahniti,
da ne bi opešali sredi klanca. Res smo
srečno zavohali krčmo, kjer so pa
madjarski in pa nemški. Ali mi — Slovenci
korenine — smo jo robili le po domače. Nobene
besedice nismo hoteli razumeti ni nemški ni madjarski.
Pijačo smo dobili, toliko so nas že umeli.
Toda mi smo hoteli tudi kaj prigrizniti. Zato sem rekel točajki: »Prosim, prinesite nam nekoliko
kruha.« Ker me ni umela, vprašala je še nemški,
česa bi rad. Jaz sem pa ponovil: »Kruha, kruha!«
Na to je šla vèn. Kmalu se vrne z malimi krožniki
in pisanimi prtiči, razdeli jih med nas ter dá
vsakemu še nož. Potem postavi sredi mize koš. Mi
smo dobrovoljno gledali vse te priprave in France
je zadovoljno prikimal, češ, kako ti to znajo Madjari!
Saj vendar niso tako umazani, kakor bi človek
mislil. Kako smo pa gledali debelo, ko prinese debelih
čebulnih glav ter jih dene v košek. »No, sedaj
pa imaš kruh — prav madjarski,« rekel mi je
France, na kar smo se vsi iz celega srca smejali.«
V tem se je pričel gibati parobrod in zapluli
smo proti Opatiji. Razgled na obrežje je dokaj krasen.
Polagoma se dviguje obrežje, obrasteno z vinsko
trto in pogosto naseljeno z belimi vasmi in trgi.
Največje je Volosko, ki broji do 2000 duš. Sezidano
je prav amfiteatralično, da gledajo hiše druga čez
drugo.
Med hišami pa se vrsté vinogradi in vrti, zelené
lavorike in smokve. Po kratkem presledju se
prikažejo potniku izza krasnih parkov in drevoredov
prelepe vile — kos divne Opatije.
Komaj smo čakali, da smo pripluli do kraja,
kjer se nas je večina izkrcala. Le kdor je imel poseben
posel ali kak domačin peljal se je dalje v
Iko-Lovran.
'''''''''''''''''''
| |||