Redakcija: 10:53, 12. avgust 2011 uredi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 11:15, 12. avgust 2011 uredi razveljavi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎III. Opatija, Poljane, Črez Novejše urejanje →
Vrstica 553: posel ali kak domačin peljal se je dalje v Iko-Lovran. Opatija je najdivnejši kraj hrvatskega Primorja, prava hrvatska Nica. Prekrasne vile, zimovišča, hôteli, bujno cvetje in tropično rastlinje krase kraj, da se ni moči nagledati. Najkrasnejša je gotovo »villa Angioline«. Dražesten park je okrog nje ter sega prav do morja. Vstopivši mislimo, da smo dospeli v nov svet. Kar cel gozd lavorik, cipres, ceder in smokev nas sprejme v hladilno senco. Lepe, posute steze se vijó med umetno zvrščenimi gredicami, posejanimi z najrazličnejšimi cveticami. Sredi med njimi pa razteza svoje iglaste mesnate liste — oblasten kaks, ali njemu slična »Araucaria imbricata«. Ob morju se razteza ograja. Iz morske globine pa štrlé pečine in čeri, vse razbrazdane in izprane po valovih, kateri igrajo ob njih. Odtod je krasen razgled čez morje do otokov Krka in Čreza. Tudi krasen vodomet brizga kristalne curke kvišku, v tolmunu pa plavajo zlate ribice. Okrog so po sencah klopi, na katerih je toliko prijetno sedeti ter srkati sveži, morski zrak, okušati omamljivi vonj raznobojnih cvetlic ter se čuditi mogočnim, 10—12 metrov visokim magnolijam (magnolia grandiflora), lepim aloam, amerikanskim tulipanom in japonskim kutnam, katerim se svetijo usnjati listi, kakor v Himalaji ali Japanu. Mogočna stavba je tudi »Kvarnero«, ki ima 56 sob za bolehne bogatine, ki obiskujejo po letu morske kopeli, po letu se pa umaknejo tja hudemu mrazu. Nedavno je sezidala nov sanatorij južna železnica. Dolgo časa smo hodili po tem zemeljskem raju ter se nikakor nismo mogli dovolj načuditi in nagledati krasote, katero proizvaja človeška roka, skrbno podpirana po prirodnih sredstvih in ugodnostih. Drage volje pritrdimo pesniku, da <poem><center>»Tu se dražest sa razkošjem opaja, Zemlja nosi sliku raja.« </poem></center> Po obedu smo se pa ločili. Omenjeni trije gospodje so se vrnili skozi Volovsko proti postaji, da so se popeljali zvečer zopet domov, midva sva jo pa krenila dalje proti Iki in Lovranu. Ker je bilo zeló vroče, šla sva v morsko kopelj, da se malo ohladiva. Želel sem to toliko bolj jaz, ker jim je bilo tačas prvikrat stopiti v morje. Morje je bilo lahno hladovito, kakor navadno vsako popoldne. Voda je bila prav mlačna. Sprva sem se nekoliko bal. Ko sem pa videl prijatelja, kako je z veseljem rezal valove, spustil sem se za njim in kmalu sva plavala precèj daleč od kraja. Kar naenkrat se pridrvi nekoliko večji val, — kaj vém, kje se je vzel, — ter pljusne kaj krepko čez mojo glavo, — in tedaj sem prvič pokusil morsko vodo. Dolgo časa nisem mogel izpregledati. Potem sem jo pa hitro popihal proti kraju v toplice, misleč, — »sapienti sat!« Iz Opatìje sva šla ob lepi poti skozi Iko, kjer je malo pristanišče, proti Lovranu. Nekoliko pred vasjo sva jo zavila navkreber po zeló kameniti in dokaj strmi poti — ob vznožju Učke — kvišku proti Poljanam. Poldrugo uro sva krevsala po kamenju, predno sem zagledal zaželene Poljane. Toda to ime ni nikakor »nomen omen«, marveč uprav nasprotno. Če omenim, da ni v celi vasi nobenega voza, da morajo vse ali sami ali pa z osli znositi od blizu in daleč, bodi dovolj, da si vsak lahko misli nekoliko o naravni legi teh Poljan. Skoro edin, a v dobrih letinah dokaj izdaten pridelek daje trta, od katere pridelujejo izborno kapljico črnine. Posamezne hiše so porazstavljene precej daleč na okolu po pobrdju, da gledajo druga čez drugo. Skoro vsaka je prepletena bolj ali manj z gosto trto in obdana od bogatih vinogradov, da prav prijazno zro lepo bele hiše, kakor iz krasnega okvirja, na kvarnerski zaliv. Sredi med njimi pa se dviguje lepa, precej velika cerkev. Vtisa, ki ga je naredil na-me gospod vikar, ne bodem nikdar pozabil. Kako preprijazno nama je stisnil roko in prav očetovski se veselil najinega prihoda! A vendar so tako krepke, značajne poteze na njegovem obrazu jasni svedoki, da je mož že bíl boj življenja, toda ponosno oko in visoko čelo pričata, da je stal kakor skala, da so zastonj besneli ob njem kruti valovi. Ko se je nekoliko ohladilo ter je večeren vetrič tiho šepetal po trsu ter gibal smokvina peresa, šli smo na prosto. — Uprav je zazvonilo »Zdrava Marija«, in nemo smo stopili v lepo cerkev, ki jo je sezidal ta izborni pastir, dočim je bila poprej tam le mala kapelica. Potem smo se usedli pod goste kostanje ter zrli po vasi in dalje po morju do Reke, Čresa in Krka! Kako prekrasen je razgled! Na vzhodu je priplavala svitla luna ter izlivala srebrno luč po kristalni morski gladini, v kateri so odsevale nebrojne zvezde, ki so obsipale jasno nebo. Iz vinogradov je odmevalo žgolenje slavčevo, katero je šepetajoč veter prinašal k nam. Bilo je že blizu polunoči, ko smo se poslovili ter sva se mu srčno zahvalila za blago gostoljubje. Drugo jutro nama je bilo dokaj zgodaj odriniti v Lovran, da nisva zamudila parnika. Prišedši v Lovran nisva dolgo čakala, da je priplul parnik iz Reke, namenjen v Pulj. Ker je pa morje le-tam precèj plitvo, ostal je parnik precèj od kraja in nas je peljal majhen, pa silno hud Primorec v svoji barki do parnika. Toliko nas je bilo natlačenih v malem čolnu, da sem zmiraj gledal, kedaj da se bom prekucnil v morje, in ženske so strahopetno vikale, kadar je zazibal čoln krepak val. Toda mornar z razgaljenimi prsi, v debeli prteni srajci, se ni zmenil za njih vpitje; malo »pobogmal« je ter se uprl v veslo, in kmalu smo bili ob parobrodu, odkoder so mu vrgli vrv, da je privezal čoln, in spustili stopnice, da smo skobacali na ladijo. Nekateri so se izkrcali in mož je imel posel in, — kar je samoumevno, — zaslužek. Parobrod je pa odplul po Farazinski ožini med Crezom in Istrijo proti jugu. Dobila sva kaj ugoden prostor, uprav nad ladijinem rilcem, kjer sva se usedla na klopi ter zrla v zeleno valovje, katero j brazdala kljunova ostrina. Na obe strani so brizgali vodeni curki ter se svetili v mavričnih bojah jutranjega solnca. Ladija je plula celó mirno, da ni bilo znati najmanjšega gibanja, če nisem gledal v morje. Ob levi strani so izginjali za nami strmi, visoki, skalni bregovi, — podaljški Učke, ter le redko kje tvorili malo luko. Po bregu pa so se belila mala sela, med katerimi so najlepše Moščenice, ki se dvigajo na precèj visokem robu uprav tik morja ter gledajo kakor ponosen grad proti bližnjemu sosedu — otoku Črezu. Polagoma se je obrnil parobrod proti jugovzhodu ter plul naravnost ob obrežju otoka Čreza. Celo obrežje pada precej strmo k morju. Hiše — razven enega gradiča — nisem videl nobene. Pač pa se vrsté pridno uvrsteni in vrejeni oljčni nasadi, po celem otoku, kakor drugod vinogradi. Ko tako gledava po morju, zapazim precèj daleč dva črna predmeta, ki sta plavala vštric preko morja. Ko uprav hočem vprašati, kaj da je to, oglasi se za menoj neki Italijan: »Ecco un delfino!« In kmalu smo vsi radovedno gledali, kako sta se premetavali živali, potapljali se ter zopet prihajali na vrh. Bili sta pač dolgi nad pet metrov. '''''''''''''''''''

Popotni spomini: Iz veselih časov: Razlika med redakcijama