Popotni spomini: Iz veselih časov: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 768:
== IV. Pulj, Poreč, Koper ==
Tako smo pripluli do okrajnega polotoka Istre
ter zavili ob Punta di promontore proti severu.
Morje je tu na mnogih krajih plitvo in iz njega
posebno še ob viharju. Zaradi tega je postavljen
svetilnik, kateri do 26 kilometrov daleč opozori
brodnike na nevarne klečeti.
Precej, ko se zavijemo v puljski zaliv, ki sega
dve milji daleč, pokaže nam obrežje vojniški značaj. Z vsake višine gledajo trdnjave, katere so pa pokrite
z rujavo zemljo in pogosto tudi celo obrastene
s travo, da na prvi videz človek ne vé, kaj da pomenijo
»te krtine«; po noči jih pa že celo ne more
nikdo opaziti.
Največja trdnjava je Francova (Fort Franz), ki
leži na otoku uprav sredi zaliva ter brani vhod v
luko. Njeni topi sipljejo po vsem zalivu — do brijonskih
otokov orjaške kroglje, da je s cela nemogoče
dospeti sovražni ladiji v luko.
Nekdaj so prepevali na tem otoku pobožni
menihi hvalnice, sedaj pa zveni orožje in odmeva
klic poveljnikov.
Prišedši mimo te trdnjave je prost razgled nua
celo mesto, na brodovje in trdnjave.
Zgodovina Pulja je precej zapletena. Za prave
ustanovitelje se niti ne vé. Že za časa rimske republike
je bilo to važno mesto, katero je bilo za
Avgusta na novo obtrjeno in je dobilo ime »Pietas
Julia«. Mesto je preživelo celo propad rimske države
in je cvelo za časa Bizantincev in pozneje so
imeli mejni grofje ondi svojo stolico. V 11. stoletju
je pa pričelo mesto propadati. Uzroki so bili različni:
Stolno mesto je postal Koper; z Benečani so
se pričeli neprestani boji, ki so trli Pulj tudi še
potem, ko so si ga že osvojili. Kajti dvakrat (1354,
1379) so ga opustošili Genevčani z ognjem ih
mečem.
Poslednji udarec je pa zadala še kuga. L. 1631
je bila okolica in mesto popolnoma zapuščeno; vseh
prebivalcev je bilo 347. Koncem beneške vlade se
je prebivalstvo pomnožilo na 750. Francoski potovalec,
ki opisuje Istro za one dobe, poroča: »Posadka
šteje 9 mož, ki se pa lakote bolj bojé, kakor
sovražnika.« Da se je prebivalstvo tako počasi množilo,
bila je uzrok »malaria«, katera je odganjala
vsakega od nezdravega kraja. Še-le leta 1848, ko
je postal Pulj vojno pristanišče, ter so se izboljšale
zdravstvene razmere, pomnožilo se je prebivalstvo
jako izdatno.
Iz luke je kaj lep razgled na mesto. Najimpozantnejše
se dviga na zapadni strani mesta
prav blizu morja mogočen amfiteater — ali bolje le
gromadni njegovi zidovi. Sezidan je v elipsi, katere
velika os meri 140 metrov, mala pa 110. V sprednjem
zidu so tri vrste oken — torej nekako dvonadstropje,
zadej ste pa le dve, ker se svet toliko
dvigne. In rimski mojstri — vseskozi praktični —
so to porabili ter napravili v breg sedeže, ki se še
sedaj sledé. Na sredi je bilo borišče — arena —
v katero so držali podzemski hodniki, — ječe za
zveri. V gledišče je šlo naenkrat lahko 20.000 ljudij.
Lahko si torej mislimo, kako je cvel Pulj za dobe
rimskih cesarjev. Čuditi se moramo rimskim zidarjem,
katerih stavbe kljubujejo že stoletja in stoletja vsem podnebnim padavinam in silam. Poleg tega
pa vendar obide človeka nekaka tožna misel, ko
stoji ob stebrih, ob celi gromadi kapitelov in okraskov
in nehoté mu šepetnejo ustnice: »sic transit.«
Na glavnem trgu — nekdanjem forum-u —
so ostanki dveh temptljev — Avgustovega in Dianinega.
Prvi ima posebno lepo pročelje ter se sme
prištevali najkrasnejšim rimskim spomenikom. Sedaj
ga rabijo za shrambo raznih starin. Drugemu je
bila prizidana mestna hiša, da se sedaj le malo loči
od moderne zidave.
Med novejšimi stavbami je najimenitnejši arsenal
in muzej, katerega, žal, nisva imela prilike si
ogledati, ker se dobé vstopnice le zjutraj, a mi dva
sva dospela s parobrodom že prekasno. Videla sva
pa vojno ladijevje. Človeka pretrese nekaka groza,
ko zré velikanske stvore, priklenjene z močnimi verigami,
obite z jeklenimi ploščami, da bi moral
misliti: Teh pa ne zmore ne moč viharja, ne grom
sovražnih topov.
Od mona sva šla mimo prekrasne »kazine« s
prelepim vsakovrstnim cvetjem in zelenjem okrašenim
vrtom skozi Maksimilijonov park na hribec
»Zaro«, kjer je pred zvezdarno spomenik Tegetthofov,
ki ga je postavil cesar Franc Jožef I. slavnemu
zmagovalcu pri Visu.
'''''''''''''''''''
| |||