Redakcija: 11:39, 12. avgust 2011 uredi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 12:00, 12. avgust 2011 uredi razveljavi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎IV. Pulj, Poreč, Koper Novejše urejanje →
Vrstica 867: ki ga je postavil cesar Franc Jožef I. slavnemu zmagovalcu pri Visu. S tega griča je kaj lep razgled na staro in novo mesto — pa dalje tja po morju in bližnjih otokih. Nekako posebnega vpliva je pogled na gorostasne razvaline starega amiiteatra, pa na ladijevje v vojnem pristanišču! Cela zgodovina, pomorsko bojevanje starih Rimljanov, čudežni napredek v tehniki v zadnjem stoletju, vse raznobarvene podobe se hitro vrstó v duši druga za drugo. Zdi se nam, kakor da bi odmeval od desne sèm trum množice, ki hiti v gledišče, in sedaj pa sedaj se razleže zategneno tuljenje divje, lačne zverine, ki čaka ubogega plena, da pokropi beli pesek z rudečo krvjo mogoče nedolžne žrtve; od desne pa se čuje zvonki glas četovodje, ki veleva čilim, krepkim pomorščakom, ki slušajo njegova povelja ter se gibljejo kakor enojna celota. Ko sva dospela zopet nazaj v mesto, pričelo se je mračiti. Dnevna vročina je ponehala in na obrežju pred vojašnico in ondotnimi hoteli je kar mrgolelo ljudstva. Posebno mnogo jih je bilo pred vojašnico. Kar naenkrat se začuje godba — z glavnega trga pride bakljada in vso ljudstvo jo udere za njo. Morala sva tudi mi dva — volens nolens — v to živo reko, katera se je valila po celem mestu, ustavila se pred mestno hišo, zaigrala cesarsko pesem, potem se pa zopet vrnila pred vojašnico. Tu je bil prekrasen prizor. Vse ladije so bile razsvetljene, da je kar migljalo samih lučic. Po luki so se vozili čolni, okrašeni z balončki in lampijoni. Sredi med njimi je pa plul mal parnik, na katerem je svirala godba, koje glasi so se tako skrivnostno topili in odmevali ob lahko pluskajočih valovih. Nebo je bilo posejano z neštevilnimi zvezdami, kakor da bi tekmovalo s človeškimi napravami, Sredi med sestrami pa je plula srebrna luna ter zadovoljno zrla na vesele zemljane, ki so kakor razposajeni otroci tekali okrog ter se radovali zemeljske sreče — lahke pene, katere odnese slednji pihliaj. Dolgo časa sva stala nemo, občudovala umetalne ognje in prisluškovala harmoničnim glasom godbe. Ko so se porazkropili čolniči, potihnila glasba, prašala sva se, zakaj to, komu ta čast. Še le po nekolikem ugibanju sva se domislila, da je slovilo mesto Pulj poroko cesaričinje Marije Valerije z nadvojvodo Frančiškom Salvatorjem. Drugo jutro ob šestih smo zopet odpluli dalje ob obrežju proti Trstu. Obrežje je tudi na tej strani dokaj klečevito in prav jasno kaže, da je sosed skalovitega krasa. Vožnja je bila zjutraj zeló prijetna. Lahen vetrič je zibal male valčke in plapolal z zastavo, ki se je vila vrhu jamborja. Nad vodo so se vozile neke vrste rac, ki so se zdaj pa zdaj potapljale za svojim plenom v morje, katero so zlatili jutranji žarki mladega solnca, potem pa se zopet štropotaje dvigale in bežale pred ladijo. Da sem bolje videl po morski planjavi, ki se je izgubljala polagoma v megleni zavesi precej gostega sivorja, in na suho zemljo, kjer so se dvigali griči, sela, vasi in mesta, pa se zopet pozgubljali za nami, šel sem na vzvišen prostor h krmarju, ki je sloneč ob ograji držal za kolo ter je vrteč vodil ladijo in dajal povelja po doglašalu kurilcu in strojevodji, kedar je bilo treba počasneje ali hitreje voziti ali ladijo ustaviti. Krmilo je namreč po mnogih sestavljenih navorih, škripcih in verigah v zvezi s tem kolesom. Tu sem sedel na klop poleg velikega kompasa ter vedno zrl okrog. Prvo večje mesto, kjer smo se ustavili, je bilo Rovinj. Za preseljevanja narodov je bil ta kraj na malem otoku — Monte Rosso, še le pozneje se je polagoma spojil otok s celino. Hribec, ki se dviguje iz morja, se sedaj ne zove več Monte Rosso, ampak po lepi cerkvi, posvečeni sv. Evfemiji, Monte di St. Enfemia. S terase pred božjim hramom je kaj lep razgled po mestu, luki na obeh straneh polotoka in po listnatih sosednih gričih. Vrhu zvonika stolne cerkve pa stoji mogočen kip svete Evfemije z vencem od vinske trte in palmovo vejico v roki. Nekoliko severno od Rovinja smo pluli ob ustju precej dolgega zaliva — Canale di Leme. V koncu je jama s kapniki, katero nazivljejo po sv. Romualdu, ki je baje v njej živel kot puščavnik. Za nekaj časa se je pokazalo zidovje poreško in kmalu smo zavili mimo velike vojne ladije, ki je stala pred vhodom v luko proti mestu. Uprav tedaj so zasedli mornarji dolg čoln, prijeli za vesla in na kapitanovo povelje vsi na jeden udar zavesljali, da je šinila lahka ladjica po bliskovo proti kraju. Tu so izstopili ter odšli v vrsti v cerkev, kjer je maševal milostljivi škof za zgoraj omenjena mlada poročenca. Na kratkem molu je bilo nagromadenih precej polovnjakov vina. Gledal sem torej, kako bodo nakladali, ter sem se res moral čuditi praktični uredbi. Poreč je kaj staro mesto ter ima še ostanke iz rimske dobe. V srednjem veku je bilo pod oblastjo Benečanov. V prvi polovici sedemnajstega stoletja je pa razsajala tudi kakor v Pulju strašna kuga, ki je pobrala malo da ne vse prebivalce. Le s silo so morali pritirati poznejše naseljence Kandiste in Morlake. Najzanimivejša stavba celega mesta je gotovo prastara cerkev, katero je pričel zidati cesar Justinijan 548. l. Ko je bilo vse naloženo, klical je parnik s hripavim glasom potnike in kmalu smo zopet odrinili dalje. Ko smo prišli iz luke, prikazali so se od severa štirje veliki parniki, ki so precej daleč od kraja pluli proti jugu. Videti je bilo, da niso kaj daleč. Toda pluli smo si nasproti dobro uro, predno smo se srečali. Tedaj pa so mahali in pozdravljali na obeh ladijah, kakor bi bili najboljši znanci. Toda to je baje le takov običaj. Ko smo pustili za seboj Novigrad, objadrali »Punte di Salvore« ter se nekoliko minut ustavili v kaj lepem Piranu, zagledali smo pred šeboj tržaško obrežje. A kmalu nam je zopet izginilo, ker smo šli v luko kopersko. To mestice je najbolj prijazno izmed vseh drugih primorskih mest v Istri. Nad mestom se dviga mala trdnjavica — sedaj jetnišnica — za mestom se pa vspenja pridno obdelano obrežje z bujnim zelenjem in vinsko trto. Kakor je bila usoda in gospodarji tega mesta različni, tako se je preminjevalo tudi ime. Rimci so je zvali Egido; v 6. veku so jo pa prekrstili v Justinijanopel, na čast bizantinskemu cesarju Justinu II. V 13. stoletju je pa dobilo — kot sedež mejnega grofa — ime Capo d' Istria, ki se je ohranilo do danes. Mesto je ohranilo precej benečanski značaj. Kakor pri Rimcih forum, tako je bil pri Benečanih glavni trg pravo mesto gibanja, vrvenja in življenja. Tu je bila tudi sodnijska dvorana, loggia, katera je še ohranjena pa pretvorjena v kavarno. Sezidana je v romansko-gotskem slogu, kakor je mnogo stavb po Zgornji Italiji, kjer se je vršil nekak prehod iz romantike na gotiko. Vže je bilo poludne in pričeli smo gledati po kosilu. »Piccolo« je začel raznašati posameznikom juhe, katero je postavil in vžival vsak, kjer mu je bolj ugajalo. V spodnje prostore ni hotel nihče zaradi prevelike vročine. Tudi midva sva si naročila skromen obed ter postavila krožnike na pedanj širok ladijin rob. Lahko si je torej predstavljati, kako mirno plove ladija, da se juha ni razlila. Bolj ko smo se bližali Trstu, bolj je bilo vroče. Veter, ki je pred pihal, je čisto utihnil. Tudi jednakomerne vožnje sem se bil že naveličal, da sem zelo zaželel, da spet stopim na trda tla. '''''''''''''''''''

Popotni spomini: Iz veselih časov: Razlika med redakcijama