Kvišku: Razlika med redakcijama

Obilna rosa je bila. Po kostanjevih, lipovih in hrastovih listih so drsele in cepale svetle, debele kaplje, trava se je kar klanjala in spri jemala v čope. Žito je polegalo in bilo zavito v zmedene vrtince. Po noči je bil močen naliv in vihar. Tu in tam so ležali po peščeni poti odtrgani kobulji, katere je vihar odlomil in otresel po tleh. Zrak je bil svež, skoro mrzel, vzduh čist in prozoren kot navadno po nevihti.

 

 

In šla je počasi dalje skozi vrt, potem krenila po širokem šetališču med kostanji. Levica je visela ob njej kot suha veja brez soka in življenja na drevju. Le tanki, beli prsti, katere je objemala nekoliko zgubana koža, so se premikali in prebirali jagode velikega, črnega molka, na čigar koncu je žvenkljala srebrna svetinja ob kovinski križec. Polagoma je pririsala bolehna Evfrozina blizu kapelice sv. Antona puščavnika. Kapelica je bila lesena, zunaj obita s smrekovim lubjem, in je imela na vrhu takisti stolpič z majhnim zvončkom. Pred njo sta bili dve klopici iz brezovih palčk. Sestra Evfrozina je sedla vsa spehana, zaprla trudne oči, upognila glavo, roko oprla na solnčnik in sedela tako brez življenja, kot samotni jesenski cvet sredi polja, ki čaka samo še slane, da leže še on za tovariši v grob črne zemlje. Jedine premikajoče se ustnice so pričale: Ni to mrtvi kip, še je v njem življenje.

»Draga moja, o tem ne morem še govoriti. Saj veš, da ga premalo poznam. Vedi pa dobro, da je ta korak, ki ga namerjaš, važen, da, da, prevažen za celo življenje, da, za celo večnost. Naj te ne izvabi baronstvo, naj te ne moti lepa zunanjost, naj te ne zapelje sladka govorica: Pri tem velja jedino pravilo:

 

 

Toda srce spoznati ni lahka stvar. Saj še svojega ne spoznamo z lepa: kdo bi spoznal tuje srce! Hipna strast še ni ljubezen; nekaj nagnjenja do kake osebe še ni ljubezen; prijetna zabava še ni odsev ljubezni. Torej vprašaš, če je srce za srce. A veruj mi, da tega ne zveš sama nikdar popolnoma —, ker Bog je, ki preiskuje srca človeška. Torej nikar ne žabi iskati svetlobe od zgoraj!«

»Šaljivci,« se je nasmehnila sestra Evfrozina, počasi vstala, želela dobro zabavo in odšla, trdeč, da ji ne ugaja predolgo pod milim nebom, ker je še preslabotna. Margita jo je prijela za roko in jo spremila do grada. Tam se je poslovila od tete, ki ji je rekla:

 

 

==X.==