Pegam in Lambergar (Fran Detela): Razlika med redakcijama

Dnevi so postajali mrzli, in semtertja je že pobelil sneg poljane. Vitovec je zavaroval koroške trdnjave s krepkimi posadkami, da bi opazovale in ustavljale cesarja, ki se je mudil v Velikovcu; sam je odrinil s precejšnjo vojsko proti Celju. Ker je izprevidel, da je radodarnost najpopularnejša vladarska čednost, je obobdaril bogato vse svoje vojake. Ti so ga že pozdravljali kot grofa celjskega in prepevali vso pot svatovske pesmi. Vitovec se je spomnil tudi, da je baš preteklo leto, odkar je kneginja Katarina vdova, in da je zadoščeilo že vsem zahtevam ženske zvestobe in dostojnosti. In vendar ni zagledal z lahkim srcem mesta celjskega. Sprejem je bil slovesen, a nekako hladen. Povabila je kneginja na obed poveljnike, a ukazala tudi, da naj se utabori vojaštvo zunaj mesta, češ, da še ni pripravljenih stanovanj. Vitovec je malo osupnil in sklenil ostro paziti na vse, kar se godi na dvoru. Ljubeznivost gostoljubne kneginje so si razlagali poveljniki po svoje. A ona je kazala veselo lice, ko so ji dušo polnile skrbi. Izvršitve svojega načrta ni smela dalje odložiti; še ta dan je morala govoriti z Ostrovrharjem. Po obedu so moški še obsedeli, kakor je bila takrat nelepa navada, in Ostrovrhar je bil že precej dobre volje, ko ga pokliče kneginja skrivaj k sebi. Bila je neizrečeno razburjena; zakaj morala se je kmalu odločiti njena usoda. Premišljevala je, kaj bode, če ji odreče Ostrovrhar in razodene nakano Vitovcu. Vstopil je povabljenec, ona pa je bila tako zmetena, da dolgo ni našla besede, ki bi napeljala razgovor v pravi tir.

„Da, res", je menila ona in mu ponudila stol. Pričela ga je hvaliti, koliko uslug da ji je že storil, kako se je izkazoval v vseh bojih in zatemnil slavo marsikaterega veljavnejšega moža. „Ne laskam se Vam", je dejala ; „saj ve ves svet, da ste v zadnji bitki pri Celju Vi rešili našo čast in naše mesto, ko je bil spravil Vitovec oboje v 'največjo nevarnost." Ostrovrhar je mahnil z roko, češ, ne omenjajmo teh malenkosti, a hvala je dela tudi njemu dobro.

„Jako lepo", je dejala ona, „da na svoje stroške povzdigujete prijatelja; a jaz vendar vem, da bi bili Vi takisto dober poveljnik kakor on, in z lahko vestjo bi Vam jaz izročila svojo vojsko. In izročila Vam jo bodem tudi; zakaj, da govorim naravnost, baš zaradi- tega sem Vas poklicala." -

„Vitovec!" je ponavljala ona v zadregi, nepripravljena na to vprašanje, in ker se je sramovala nekoliko svojih, naklepov. „Njega čaka druga čast", je dejala in živo zardela. Takoj si je bistroumni Ostrovrhar raztolmačil rdečico; nekako po domače se je nasmejal in ji voščil mnogo sreče. Ona pa je naročala, da naj ne omeni o tem ničesar Vitovcu.

„Brez skrbi", je dejal on, »jaz„jaz znam govoriti, kadar je treba, in molčati. Presenetili bodemo Vitovca, milostiva; kaj ne ?"

„No, no, no", je tolažil oni. „Kaj pa hoče, izizpodleteti! A lepše je vsekako, da ne sluti on še ničesar."

„In baš tega morebiti Vi nimate na prebitek, gospod Ostrovrhar. Ne zamerite !"

Ostrovrhar pa je zopet poiskal druščino, ponosen, da mu zaupava kneginja svoje srčne skrivnosti. Sum- njivoSumnjivo in zvedavo ga je pogledoval Vitovec, ki je slutil, odkod da prihaja, oni pa se je skrivnostno namuzal in sedel na svoj prostor. Vitovec je bil jezen; zakaj dospe ni skrival Ostrovrhar ničesar pred njim; obrnil se je v stran s, porogljivim smehom na ustih, češ, zvedel bodem vendar tvojo skrivnost.

Preprijazno je sprejela kneginja še tisti večer Vitovca. Natanko ji je moral opisati vse svoje vojevanje; posvetovala sta se o zvezi s kraljem Ladislavom, o naskoku na celjski grad in urejala druge važne reči; a ko je vprašal Vitovec, kdaj da napravita svatbo, je menila, da mora žalovati še ta mesec, smrtni mesec rajnega grofa. Zadovoljen se je poslovil Vitovec; a ko je začel premišljevati njene besede in njeno vedenje, se ga je lotevala nejevolja; in kakor tolmačijo sumnjivi ljudje sploh najnedolžnejšo stvar tako, da se jim krepi in opravičuje sumnja, tako se je vprašal tudi on; zakaj da je bila tako prijazna, zakaj ne ponosna in ravnodušna kakor po navadi. Oh, ona že ve zakaj, on pa tudi! Prišel je podkupljen dvorni sluga in povedal, kako dolgo in prisrčno da se je menila kneginja z Ostrovrharjetn; tudi par besedi je bil ujel sluga. Pobesila se je Vitovcu glava, ko je v misli utopljen hodil po sobi. Zakaj je Ostrovrhar tako skrivnosten! Ako bi mu bila naročila kneginja kaj poštenega, ne bi on skrival. Oj, pleto se zanke, in ujel se bode Vitovec, ako ni oprezen! Prav, nesrečen je bil. Dokler se je vojskoval, je imel mir v srcu; zdaj pa se je pričel notranji boj, mnogo mučnejši od onega. Najbolj ga je bolelo, da se mu odtujuje Ostrovrhar. To je bil edini prijatelj, ki mu je on zaupal vse, in ta kuje zdaj proti njemu Bog ve kake naklepe! Vprašala ga je vest na- tihemnatihem, če ni on enako ravnal ob tej in oni priliki; a takoj ga je začel opravičevati razum, da se je vedel on pač čudno proti cesarju, da se vede nekako čudno proti kneginji; a razžalila sta ga bila cesar in kneginja, oni je njegov nasprotnik, tej pa je že obilno zadostil za krivico. Ostrovrharju pa je bil vedno najzvestejši prijatelj, ,odlikoval ga je vedno, veselil se z njim in žaloval. Če ga izdaja Ostrovrhar, kdo ga ne bode izdal o priliki! Vitovec, ki že prej ni mnogo čislal človeškega rodu, ga je začel zdaj zaničevati in sovražiti. A hudo ga je skelelo čuvstvo osamelosti. Zakaj ljudje smo navezani drug•nadrug na drugega, in nesrečnež je odljudnik, dasi nikdar ne brez svoje krivde. Bistro naj pregleda svojo dušo in zapazil bode v, skritem kotu čepečo ničemurnost, ki mu šepeče, da je on mnogo boljši od drugih; in če je tako moški, da jo iztira, bo zagledal za njo kup svojih napak; in dasi so morebiti manjše od tujih, vendar ne bode videl več samo tujih; kakor nam hribci, ako stoje blizu nas, zastavljajo razgled celo na visoke gore. Gospodu Vitovcu pa ni prišel na misel ta pomoček; kakor bi marsikateremu drugemu tudi ne, ker živimo ljudje bolj vnanje. Preudarjal je le, kako bi se rešil iz zagate. Ali bode kos kneginji in Ostrovrharju? Hladni razum mu je zanikaval vprašanje strast mu je velevala, da naj se poskusi z obema. Vsaj poskrbi naj, da se ne bosta smejala na njegove stroške. Vojska je njegova, vsi poveljniki razen Ostrovrharja so zanj, kaj bi se bal! In Ostrovrharjeva krivda, ali je tako dokazana? Sme li po videzu obsoditi izkušenega prijatelja? Morebiti je pa Ostrovrhar zvest! „Oj, da bi bil!" je vzdihnil Vitovec, in zasvetila se P111mu je iskra upanja, ki jo je skrbno netil v svojem srcu. Sklenil je nikomur ne verjeti razen svojim očem in ušesom, in nadejal se je, da se kmalu razprši bridka sumnja.

Drugega dne sreča Ostrovrharja. Ostro mu pogleda v oči, ki so ga prijazno pozdravljale, in napelje pogovor na kneginjo in nerazumno njeno vedenje. Ostrovrhar, sicer tako odkritosrčen, je molčal trdovratno. A bil je baš tako vesel kakor Vitovec čemeren, tako da ga je začel oštevati Ostrovrhar, češ, da ni nikdar zadovoljen in vesel in kazi celo drugim veselje, in da še vreden ni take žene, kakršna je kneginja.

„Jaz, skrivnosti?" je odgovarjal oni poč'asipočasi, nekoliko oparjen. Spomnil se je dogovora s kneginjo in na jeziku mu je že bila beseda, ki bi bila pomirila sumnjivega tovariša. A premagal se je, ker je mislil, da bi pokvaril kneginji veselje, in ker je hotel dražiti Vitovca, ki ga je srepo gledal. „Aj, kako si zvedav!" se je zagrohotal. „Potrpi in počakaj!"

Vitovec pa ni dvomil več, da ga je prodal prijatelj in se zarotil s kneginjo proti njemu. Bridko je bilo spoznanje in sklonilo je glavo ponosnemu možu. Razvrstili so se zopet pred njegovimi očmi važni dogodki prešlega leta. Kolika moč je bila v njegovih - rokah, ko se je bil ustavil kneginji in se dogovarjal s cesarjem, ko mu je ponujal kralj Ladislav poveljpoveljništvo svoje vojske, ako mu izroči grofijo! Potem se je bil sprl s cesarjem in se maščeval nad njim; odbil je vse sovražne napade in priboril kneginji vso prejšnjo last. In kaj je priboril sebi? Ničesar. Oj, grenki sad grenkega truda! Kaj je bilo treba vseh naporov! Čim dalje je premišljeval razmerje med nagibi in uspehi svojega delovanja, tem bolj mu je silila v glavo zavest, da je vedno srečen, kadar dela za druge, vedno nesrečen, kadar zase kaj ukrene. Baš ko je priplaval do brega, mu strmi nasproti pečina, in zaman išče trudna roka opore, ki bi mu pomagala na suho. „Ni mi usojeno", si je dejal potrt; „a tudi kneginji, tej pisani kači, ne bode!"

„Nocoj napaja častnike pri „črnem volu", je povzel. oni. „Jutri večer pridemo pa mi na vrsto."

„Bog ga živi!" je odgovoril tovariš. „Ni ga boljšega viteza." Bled od jeze je hitel Vitovec iz vojaškega stana. „Torej vse že dogovorjeno in uloge že razdeljene!" si je dejal bridko. „O zle, slutnje moje, kako se uresničujete! ZenskaŽenska me je prekanila; in jutri nemara nisem že . več poveljnik, nemara že ujetnik in —." Ni si hotel dopolniti misli. Kaj, ko bi vdrl s svojimi vojaki v mesto in zajel zarotnike! A negotovo in opasno bi bilo početje, ko ne ve, na koga se sme zanesti; in morebiti pa častniki še niso popolnoma pridobljeni, in spravi jih nemara še na pravo pot, če stopi naravnost med nje.

Pol jezen, pol pobit je hitel naravnost v imenovano krčmo. Oddaleč mu je že donel naproti vesel. hrup, in uho je dobro razločilo Ostrovrharja. Oj, kolikokrat mu je ljubo zadonel v boju njegov grmeči. glas, kako je osrčeval svojce in plašil sovražnike! A sedaj mu je presedal, in čul je iz njega zlobno roganje. „Zivio„Živio naš poveljnik Ostrovrhar!" je kričala glasna druščina, in kozarci so zveneli, ko je vstopil Vitovec. Spogledali so se veseli tovariši, in nastal je mučen molk. Bliskoma je pregledal Vitovec vso družbo, kakor je stala po napitnici okrog Ostrovrharja. Na njegovi desnici je zapazil Jošta, ki se mu je zdel posebno v zadregi.

„Bog te živi, Vitovec!" je zakričal Ostrovrhar, zgrabil vrč, nalil kozarec do vrha in ga nesel Vitovcu.A ta ga je pomeril mrzlo od vrha do tal in zavrnil kozarec rekoč: „S teboj ne pijem iz enega kozarca."

Ponosno je gledal Vitovec v zmešnjavo, kjer se je rval Ostrovrhar z osuplimi tovariši, ki so ga držali; zasukal se je po peti in odkoračil. Tam pa se je vnelo hrupno popraševanje, kaj da pomenja vse to; ugibali so tako in tako in prigovarjali razkačenemu Ostrovrharju, da naj počaka par dni, da se razjasni položaj. Vitovec pa je šel po temnih ulicah v knežji dvorec. Neka posebna sila ga je gnala, da pospeši usodo. Kaj mu je bilo mar življenja, ko, je doigral nehvaležno ulogo ! Straže ga niso zadržavale, ko so ga spoznale; a ko je prišel pred sobe kneginje Katarine, sta mu prepovedala vstop stražnika. Izlepa se ni dal odpraviti Vitovec, po vsej sili je hotel govoriti s kneginjo. Odznotraj je poslušal prepir baron Vajda in poleg njega doktor Lenart. Tudi kneginja je vedela, kdo da čaka zunaj, a ob tej uri ni hotela sprejeti Vitovca. Zdaj je imela priliko, da mu ,pokaže, kdo da je gospodar, in pogum ji je dajal dogovor z Ostrovrharjem. Tajnik pa je namigaval njej in komorniku, da bi se dala prilika še bolje porabiti.

„Ostrovrhar se gosti s častniki", je dejal, „vojaki so vsi zunaj mesta; slavni mož je sam. Primimo ga!" Lahna rdečica je polila kneginjo. Zapeljiv je bil nasvet, in kdo ve, če bi se bila srdila, da ga je izvršil Vajda na svojo roko. Premišljevala je nekaj časa; a kadar začne človek premišljevati, z Bogom, smeli načrti !

Drugega dne zarana je dal sklicati vojaštvo, da mu iznova priseže zvestobo. Mora se pokazati, kdo je zanj, kdo proti njemu. Častniki, ki so bili zbrani okrog Ostrovrharja in se živo razgovarjali, kako da bi se dal poravnati snočnji spor, so gledali debelo, ko so začuli to povelje. Namigavali so si, češ, bodoči grof si zagotavlja vernost najvažnejših podložnikov. Vojaki pa so prisegli brez pomišljanja, in Vitovec, ki se je prepričal, da so mu še vdani, se je potolažil. A vere v sebe in svojo srečo mu ni vrnila ta zvestoba. Poklical je zvestega vojaka in mu dal pismo, da naj je nese v staro domovino, na češko zemljo, do kralja Ladislava; a samo kralju naj je izroči, drugemu nikomur. Čakal je Vitovec, da si osedla vojnik konja, in nem in otrpel zrl za njim, dokler mu ni izginil izpred oči. Podrl se je mogočen grad, sezidan v oblake. Ponudil je bil kralju Ladislavu celjsko grofijo in preračunjal, kdaj se bode vrnil sel, in premišljeval zadovoljen, kako bode iznenadil kneginjo in hinavca Ostrovrharja. Naj slavi zdaj zmago kneginja, naj se roga Ostrovrhar ; ne bode dolgo, in stresla se bodo tla pod kopiti ogrskih in čeških konj, in maščevala se bode krivica nad krivičniki! Tolažila ga je zavest, da je izpodnesel prestol zoprnikom, ki so njemu ubranili, da ga ni zasedel. Hladna mu je bila duša, pokojna ne, in preudarjal je, kako bi postavil nezveste vodje pred vojni sod.

Iz Gornjega grada pa je, prišel brzi sel in naznanil, da Krištof Lambergar oblega samostan. Jošt, ki se je posebno trudil, da bi spravil Vitovca z Ostrovrharjem, je pristopil in menil, da bi oddelek vojske zadostoval, da odpodi Lambergarja; kar Ostrovrharja naj pošlje.

„Ni treba", je odločil Vitovec. „Samostan je trden; brani se lehko dve leti." Jošt ni ugovarjal, marveč branil še Ostrovrharju, ki je hotel kljubu prepovedi odjezditi s svojimi hlapci samostanu na pomoč. Tako so se bile napele strune. Vitovec ni občeval z nikomer in bival le v taborišču ; Jošt pa je hodil iz mesta in v mesto in miril in pogovarjal in se hudoval nad trmo tu in trmo tam.