Žrtva ljubosumnosti: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 276:
In Vida je slutila prav. V skrivnem kotiči umetne zibelke našla je napis: „Tebi v spomin! Vekoslav."
 
Rudečica oblije veselo mater pri teh besedah. Vsa dekliška in otročja leta 'stopijo mladej ženi pred oči. Ona se zamisli v nekdanje Čase čase: Veseloveselo igra z grajŠčakovimigrajščakovimi otroki pred Pontonijevim gradom na zelenej trati. Z njim -- grajščakovim sinom — Vekoslavom je poročena; na njegovej strani koraka ponosna nevesta Vida, ko igrajo otroci ženito- vanježenitovanje med sebbjsebój. A Branko, mladi Branko pa jo gleda hudo in črnemčmerno, kakor da bi jej zavidal njeno srečo in plemenito visokost!
 
„In Branko je tudi tak ostal!" nadaljuje Vida v se zamišljena.. „Kako je enak razjarjenemu levu podrl plemenitega Vekoslava na tla, ko je prišel ta k svojej nekdanjej prijateljici vasovat ! In s samokresom si je moral ubožec braniti življenje. Da celčceló ubili bi ga bili, ko bi ga ne bila jaz, njegova mladostna tovaršica, rešila!
 
Da, Vekoslav je blag Človekčlovek. A ker , da nimaš ti, Grozdanka, take zibelke in posteljice, kakoršno bi bila imela pri njem, tedaj ti je pa poslal ta veliki in plemeniti dar. On se spominja mene, Češe je tudi grajščak, a jaz le priprosta . . . kmetska . . . žena! !"
 
In pri teh besedah se jej dozdeva, da bi bila ona lahko grajščakinja, ko bi bila pamet rabila . . . Sedanji njen stan vidi se jej prenizek, pre- prostpreprost! — In kaj bi bila lahko njena Grozdanka ? — VisokočislaneVisokočislano dete' v zlatej zibelki. Grofiči in baroni, grajščaki in plemenitaši hodili bi je gledat in občudovat. Vsi bi jej . pošiljali darove ter si jo v zibelki še želeli za sneho in ženo svojim plemenitim sinovom!
 
In natenató obleče Vida v svojih visokoletečihvisokoletéčih mislih mlado Grozdanko v dragoceno obleko.' PotčmPotém jej obesi okoli vratilvratú zlato verižico ter jej natakne majhno, z dragimi kamenčki obsuto zapestnicozapéstnico. Tako okinČanegaokinčanega otroka pa položi v krasno zibelko ter ga občuduje, vsa zamaknena v ta kinč in kras. Zdelo se jej je, kakor da leži pred njo kraljičina, in to bi bila njena lastna hčerkica!
zlatej zibelki. Grofiči in baroni, grajščaki in plemenitaši hodili je. gledat in Občudovat. Vsi bi jej . pošiljali darove ter si jo v zibelki še želeli za sneho in ženo svojim plemenitim sinovoM !
 
Iz teh mislij vzdramijo zamakneno mater močni koraki. Vrata se odp'r6odpró. V izbeizbo stopi njen mož Branko. Kakor priklenen obstoji sredi sobe, zagledavši to bliŠčečobliščečo krasoto na lastnem svojem otroku. In temna slutnja se poloti njegove duše. On misli nehotenehoté na — Vekoslava.
• In nate obleče Vida v svojih visokoletečih mislih mlado Grozdanko v dragoceno obleko.' Potčm jej obesi okoli vratil zlato verižico ter jej natakne majhno, z dragimi kamenčki obsuto zapestnico. Tako okinČanega otroka pa položi v krasno zibelko ter ga občuduje, vsa zamaknena v ta kinč in kras. Zdelo se jej je, kakor da leži pred njo kraljičina, in to bi bila njena lastna hčerkica!
 
Izginola mu je že bila njegova podoba iz duše. Le malokdaj se je še spominjal svojega tekmeca, kterega sovraži iz célega srca. Tudi samokres, ki mu ga je bil izdrl iz roke ter ga vzel, kakor je rekel, sebejsebój v spomin , tudi tega je bil zaklenol globoko v svojo skrinjo, da ga ne vidi veČveč. Kajti kedar koli je zagledal to osodepolno orožje, vsakokrat ga je groza obšla, in strašne misli so mu jele rojiti po glavi. Tedaj pa je zagnal samokres daleč tja v kot, kakor da bi se hotel s tem maščevati . nad nekdanjim njegovim lastnikom. A konečno ga je le pobral ter ga varno skril v svojej shrambi nad hlevom.
Iz teh mislij vzdramijo zamakneno mater močni koraki. Vrata se odp'r6. V izbe stopi njen mož Branko. Kakor priklenen obstoji sredi sobe, zagledavši to bliŠčečo krasoto na lastnem svojem otroku. In temna slutnja se poloti njegove duše. On misli nehote na — Vekoslava.
 
In danes mu pride zopet strašno inieime Vekoslav na»iiise1 misel. Razsrjen in bled kakor stena izpregovori torej Branko :
Izginola mu je že bila njegova podoba iz duše. Le malokdaj sh je še spominjal svojega tekmeca, kte•ega sovraži iz celega srca. Tudi
 
„Vida, od kod imaš to blago ? Kdo ti ga je prinesel in kdaj ? Govori resnico, sicer ti. gorje gorjé!".'
•, samokres, ki mu ga je bil izdrl iz roke ter ga vzel, kakor je rekel, sebej v spomin , tudi tega je bil zaklenol globoko v svojo skrinjo, da ga ne vidi veČ. Kajti kedar koli je zagledal to osodepolno orožje, vsakokrat ga je groza obšla, in strašne misli so mu jele rojiti po glavi. Tedaj pa je zagnal samokres daleč tja v kot, kakor da bi se hotel s tem maščevati . nad nekdanjim njegovim lastnikom. A konečno ga je le pobral ter ga varno skril v svojej shrambi nad hlevom.
 
Prestrašila se je žena teh strastnih besed. Strepetala je na celem životu, kakor otrok,, če kaj krivega misli in dela, in ti ga zasačiš pri tem. NapěsledNapósled se vendar Ženažena opogumi ter reče :
In danes mu pride zopet strašno inie Vekoslav na»iiise1. Razsrjen in bled kakor stena izpregovori torej Branko :
 
„Ravno pred pol ure je nekdo te-le prinesel iz mesta za najino Groz- dankoGrozdanko. Ali od koga je vse to, ali kje je to dobil, tega ni mož povedal. Tudi na plačilo ali odgovor ni Čakalčakal, temveč takoj je odšel svoj pot na cesto in se odpeljal nazaj proti mestu.
„Vida, od kod imaš to blago ? Kdo ti ga je prinesel in kdaj ? Govori resnico, sicer ti. gorje !".'
 
„Svile in žameti, zlatnine in srebernine dandanes nikdo zastonj no daje," odgovori mož osorno, „najmanj pa nam zapuščenim kmetom ttl na deželi. Od nič ne pride nič, to si zapomni. Ti že vešvéš, od koga je vse to, sicer bi blagablagá ne bila sprejela."
Prestrašila se je žena teh strastnih besed. Strepetala je na celem životu, kakor otrok,, če kaj krivega misli in dela, in ti ga zasačiš pri tem. Napěsled se vendar Žena opogumi ter reče :
 
Žena si ni upala na ravnost povedati svojemu možu, od koga je ta dar. Preveč se je bala, da ga razsrdi,, Čeče mu pokaže vrezani napis z grajŠčakovimgrajščakovim, njemu tolitoliko sovražnim imenom. A Vida je tudi .vedela, da -bi vzbudila s tem v njegovej duši neznosno, vedno pekÓčopekóčo ljubosumnost. Zatorej odgovori premišljeno :
„Ravno pred pol ure je nekdo te-le prinesel iz mesta za najino Groz- danko. Ali od koga je vse to, ali kje je to dobil, tega ni mož povedal. Tudi na plačilo ali odgovor ni Čakal, temveč takoj je odšel svoj pot na cesto in se odpeljal nazaj proti mestu.
„Moj ljubi Branko! Jaz resrés da gotovo ne. vemvém, od koga je vse to blago za najino Grozdanko. Ali Čeče se ne motim, utegnolo bi menda biti od . . . grajŠčakovegagrajščakovega sina. 'Ali zakaj bi on kaj takega daroval detetu, tega .pa tudi ne, v6in vém!"
 
„če„Če jeidariloje darilo od njega, tedaj riapa tudi veš véš, zakaj ti 'ga je poslal. Ali jaz ne trpim, da bi ti sprejemala za mojega otroka darove , ki so prav za prav le tebi namenjeni ,in „sisi jih le ti zaslužila. Kajti, jaz vemvém dobro, vemvém predobro, zakaj pošiljajo grajščaki darila -- mladim, lepim ženam!!
„Svile in žameti, zlatnine in srebernine dandanes nikdo zastonj no daje," odgovori mož osorno, „najmanj pa nam zapuščenim kmetom ttl na deželi. Od nič ne pride nič, to si zapomni. Ti že veš, od koga je vse to, sicer bi blaga ne bila sprejela."
 
Žena si ni upala na ravnost povedati svojemu možu, od koga je ta dar. Preveč se je bala, da ga razsrdi,, Če mu pokaže vrezani napis z grajŠčakovim, njemu toli sovražnim imenom. A Vida je tudi .vedela, da -bi vzbudila s tem v njegovej duši neznosno, vedno pekÓčo ljubosumnost. Zatorej odgovori premišljeno :
 
78
„Moj ljubi Branko! Jaz res da gotovo ne. vem, od koga je vse to blago za najino Grozdanko. Ali Če se ne motim, utegnolo bi menda biti od . . . grajŠčakovega sina. 'Ali zakaj bi on kaj takega daroval detetu, tega .pa tudi ne, v6in !"
 
„če jeidarilo od njega, tedaj ria tudi veš , zakaj ti 'ga je poslal. • Ali jaz ne trpim, da bi ti sprejemala za mojega otroka darove , ki so prav za prav le tebi namenjeni ,in „si jih le ti zaslužila. Kajti, jaz vem dobro, vem predobro, zakaj pošiljajo grajščaki darila -- mladim, lepim
 
ženam!!