|
== XI. ==
<poem>
Ti štibalarski tatje Hujši so kakor volcje. ▼Ti štibalarski tatje
▲Ti štibalarski tatje Hujši so kakor volcje.
N. ps.
</poem>
Na zimo se navadno ne pričenjajo vojske; zakaj mnogo laže se je takrat braniti ko napadati, in v srednjem veku so največ tudi že pričete vojne mirovale čez zimo. Prekanjeni vojskovodje pa so si v prid obračali to šego in presenečali poštenjake, ki so se držali starega kopita. In baš Vitovec ni ločil zime od poletja. Tudi Krištof Lambergar je bil sklenil nenadoma napasti Gornji grad; če bi se ponesrečil naskok, bi vojska odrinila, da poskusi srečo drugikrat. Krištof je namreč vedel od Gregorja, kako trden da je samostan; in na dolgotrajno obleganje ni bilo misliti, dokler je stal Vitovec nepremagan pri Celju. Vojska je bila zbrana pri Kamniku in čakala zime. Ko pa je zapadel sneg, se je vzdignila nekega večera preskrbljena z vsemi pripravami za naskok, da preleze obzidje, preden napoči dan. Sneg je bil južen, da so se vdirale noge konjem in pešcem, in noč temna. Tiho je stopala vrsta za vrsto, čulo se je le zamolklo hropenje, in semtertja je zadelo ponevedoma orožje ob orožje. Krištof je jezdil takoj za vodniki, ki so kazali pot, in poleg njega Gregor, ki mu je odgovarjal poluglasno na redka vprašanja. Poveljnik, razburjen zaradi nevarnega početja, je preudarjal to in ono, kar bi se utegnilo pripetiti. Gregor pa, ki mu je povsod v roke stregla sreča, je gojil najboljše nade. Čutil se je že gornjegrajskega varuha in
ni si izbijal iz glave Tajde, ki mu je hodila na misel. Tako so mu hitro tekle ure, in zavedel se je iz sanjarjenja, ko mu je pred konjem obstal vodnik in tihatiho opozoril, da zagraja cesto širok in globok rov. Zdaj ga je bil napolnil sneg; a s konjem se ni moglo čez in poiskati je bilo treba ozkega prelaza med dvema nasipoma. Tu bi bili najprvo zazvenčali meči in se poskusili junaki, da niso bili okopi zapuščeni. „Dobro znamenje", si je mislil Krištof ; „zanašajo se na zimo in sneg." Vojniki so postali, da si malo oddahnejo, in poveljnik je odbral one, ki naj bi prelezli pod vodstvom Gregorjevim prvi po lestvah zid. OpreznaOprezno so se bližali zidovju, ki se je dvigalo kakor slaba . senca v daljavi. Tiho je bilo vse okrog, le zdajpazdaj se je v gozdu ulomila pod težkim snegom suha veja. Očividno še nihče ni bil opazil sovražnika; niti zvesti . varuhi, čujni psi, se niso bili še oglasili. Na obzidju tik stolpa je dremal stražnik, prepričan, da je nastopil varni zimski čas, ko bode neprediren sneg branil trdnjavo, ko bodo stražniki presedevali v gostilni dolge večere in brez strahu prespavali dolge noči. ▼
Na drugi strani, blizu cerkve, pa je slonel na predprsju visok mož, zavit v temen plašč, in zrl v zimsko noč. Bil je Gregor Ostrovrhar, zdaj opat gornjegrajski, izvoljen od bratov po smrti prednikovi. Zakaj so ga volili, to je dobro vedel, a zavedal se je tudi težke svoje naloge. Z vso silo ' jeklenega značaja se je držal pota, ki ga je bil nastopil, preverjen, da je pravi; a kako da je težaven in nevaren, tega si ni prikrival. Da se samostan lehko ubrani cesarski sili, o tem ni dvomil, a treba je bilo zagovarjati pravno stališče. Poslal je bil že učenega sobrata V Rim, da brani ondi samostanske ;, pravice, druge je bil poslal do drugih benediktincev po StajerskemŠtajerskem, da bi mu pomagali dognati pravdo. A v miru je bil vpliv cesarjev mogočen, in bratski samostani so se bali zamere z vladarjem. Samostan je osameval; in ko so bratje veselo napivali kneginji in Vitovcu, so morile opata skrbi, ki so podile spanje od njegovih oči. Da vztraja, če tudi sam, na strani celjske kneginje, za to je bil odločen, a skrbela ga je nadvse mržnja med kneginjo in Vitovcem, ki mu ni bila neznana. Če se ne dožene sloga, bodo zaman vsi napori; in če pade Celje, se mora vdati samostan. To so bile neprijetne misli, ki so ga nadlegovale, da je hodil semtertja po sobi ali po obzidju. Trdnjava ga je spominjala mladih let, ko je sukal meč in kopje, zatorej se je tudi rad izprehajal po njej in razmišljal temno bodočnost. Tako so ga bile tudi ta dan še pred zoro zdramile skrbi, da je ostavil sobo in hitel na mrzli zrak. Nebo je bilo oblačno, in le zamolkla svetloba, ki je odsevala od snežne odeje, je kazala predmete bolj ali manj razločno po daljavi. Naenkrat se zazdi opatu, da je potemnela široka pot proti kranjski strani. Senca se je gostila in premikala in začulo se je kakor stopanje mnogih nog po mehkih tleh. Strmé je napenjal opat oči in zrl nepremično na čudno prikazen, ker ni še verjel sam svoji slutnji. A kmalu je prešel dvom ; bila je množica vojakov, in razločilo je uho že dobro znani žvenket orožja. Kakor okamenel je stal nekaj časa opat. Ko pa se je četa približala rovu in so se vzdignile lestve, mu je burno šinila kri po vsem telesu; zakričal je na pomoč in hitel sam na nevarni kraj. Trobente so se oglasile od vseh oglov, in kakor v mravljišču, katero je predrl s palico poreden fant, tako je vse oživelo po samostanu. Preden so prvi naskakovalci prilezli do predprsja, je bil že trop vojakov pripravljen, da odbije napad. Tem pa so hiteli na pomoč drugi od vseh strani. Pokoncu so bili takoj menihi in mešali so se med vojake, da se z orožjem v roki ustavijo napadnikom. Krištofov naklep je izpodletel. Ko so bili sovražniki odbiti, je ošteval opat poveljnika in stražnike, ki niso bili storili svoje dolžnosti.▼
137
wio
q
če bi se ponesrečil naskok, bi vojska odrinila, da poskusi srečo drugikrat. Krištof je namreč vedel od Gregorja, kako trden da je samostan; in na dolgotrajno obleganje ni bilo misliti, dokler je stal Vitovec nepremagan pri Celju. Vojska je bila zbrana pri Kamniku in čakala zime. Ko pa je zapadel sneg, se je vzdignila nekega večera preskrbljena z vsemi pripravami za naskok, da preleze obzidje, preden napoči dan. Sneg je bil južen, da so se vdirale noge konjem in pešcem, in noč temna. Tiho je stopala vrsta za vrsto, čulo se je le zamolklo hropenje, in semtertja je zadelo ponevedoma orožje ob orožje. Krištof je jezdil takoj za vodniki, ki so kazali pot, in poleg njega Gregor, ki mu je odgovarjal poluglasno na redka vprašanja. Poveljnik, razburjen zaradi nevarnega početja, je preudarjal to in ono, kar bi se utegnilo pripetiti. Gregor
pa, ki mu jeČutil v roke stregla sreča, je gojil naj-
boljše nade. se je že gornjegrajskega varuha in
▲ni si izbijal iz glave Tajde, ki mu je hodila na misel. Tako so mu hitro tekle ure, in zavedel se je iz sanjarjenja, ko mu je pred konjem obstal vodnik in tiha opozoril, da zagraja cesto širok in globok rov. Zdaj ga je bil napolnil sneg; a s konjem se ni moglo čez in poiskati je bilo treba ozkega prelaza med dvema nasipoma. Tu bi bili najprvo zazvenčali meči in se poskusili junaki, da niso bili okopi zapuščeni. „Dobro znamenje", si je mislil Krištof ; „zanašajo se na zimo in sneg." Vojniki so postali, da si malo oddahnejo, in poveljnik je odbral one, ki naj bi prelezli pod vodstvom Gregorjevim prvi po lestvah zid. Oprezna so se bližali zidovju, ki se je dvigalo kakor slaba. senca v daljavi. Tiho je bilo vse okrog, le zdajpazdaj se je v gozdu ulomila pod težkim snegom suha veja. Očividno še nihče ni bil opazil sovražnika; niti zvesti. varuhi, čujni psi, se niso bili še oglasili. Na obzidju tik stolpa je dremal stražnik, prepričan, da je nastopil varni zimski čas, ko bode neprediren sneg branil trdnjavo, ko bodo stražniki presedevali v gostilni dolge večere in brez strahu prespavali dolge noči.
Na drugi strani, blizu cerkve, pa je slonel na predprsju visok mož, zavit v temen plašč, in zrl v
▲zimsko noč. Bil je Gregor Ostrovrhar, zdaj opat gornjegrajski, izvoljen od bratov po smrti prednikovi. Zakaj so ga volili, to je dobro vedel, a zavedal se je tudi težke svoje naloge. Z vso silo' jeklenega značaja se je držal pota, ki ga je bil nastopil, preverjen, da je pravi; a kako da je težaven in nevaren, tega si ni prikrival. Da se samostan lehko ubrani cesarski sili, o tem ni dvomil, a treba je bilo zagovarjati pravno stališče. Poslal je bil že učenega sobrata V Rim, da brani ondi samostanske;, pravice, druge je bil poslal do drugih benediktincev po Stajerskem, da bi mu pomagali dognati pravdo. A v miru je bil vpliv cesarjev mogočen, in bratski samostani so se bali zamere z vladarjem. Samostan je osameval; in ko so bratje veselo napivali kneginji in Vitovcu, so morile opata skrbi, ki so podile spanje od njegovih oči. Da vztraja, če tudi sam, na strani celjske kneginje, za to je bil odločen, a skrbela ga je nadvse mržnja med kneginjo in Vitovcem, ki mu ni bila neznana. Če se ne dožene sloga, bodo zaman vsi napori; in če pade Celje, se mora vdati samostan. To so bile neprijetne misli, ki so ga nadlegovale, da je hodil semtertja po sobi ali po obzidju. Trdnjava ga je spominjala mladih let, ko je sukal meč in kopje, zatorej se je tudi rad izprehajal po njej in razmišljal temno bodočnost. Tako so ga bile tudi ta dan še pred zoro zdramile skrbi, da je ostavil sobo in hitel na mrzli zrak. Nebo je bilo oblačno, in le zamolkla svetloba, ki je odsevala od snežne odeje, je kazala predmete bolj ali manj razločno po daljavi. Naenkrat se zazdi opatu, da je potemnela široka pot proti kranjski strani. Senca se je gostila in premikala in začulo se je kakor stopanje mnogih nog po mehkih tleh. Strmé je napenjal opat oči in zrl nepremično na čudno prikazen, ker ni še verjel sam svoji slutnji. A kmalu je prešel dvom ; bila je množica vojakov, in razločilo je uho že dobro znani žvenket orožja. Kakor okamenel je stal nekaj časa opat. Ko pa se je četa približala rovu in so se vzdignile lestve, mu je burno šinila kri po vsem telesu; zakričal je na pomoč in hitel sam na nevarni kraj. Trobente so se oglasile od vseh oglov, in kakor v mravljišču, katero je predrl s
palico poreden fant, tako je vse oživelo po samostanu. Preden so prvi naskakovalci prilezli do predprsja, je bil že trop vojakov pripravljen, da odbije napad. Tem pa so hiteli na pomoč drugi od vseh strani. Pokoncu so bili takoj menihi in mešali so se med vojake, da se z orožjem v roki ustavijo napadnikom. Krištofov naklep je izpodletel. Ko so bili sovražniki odbiti, je ošteval opat poveljnika in stražnike, ki niso bili storili svoje dolžnosti.
Iz vasi pa se je razlegal krik in vik prestrašenih ljudi. Vojaki so bili obkolili hiše in čakali novega povelja, Krištof pa se je posvetoval s častniki. Dasi je bil namreč prvotni in, če se prav premisli, pametni načrt ta, da se takoj umakne iz Gornjega grada, ako se mu ponesreči naskok, se vendar ni mogel odločiti. Še enkrat bi rad poskusil srečo, kakor jo izkuša nesrečen igralec obladati s trdovratnostjo. Mladi častniki, ki so vsi slutili, česa da želi poveljnik, in se večinoma bali, da ne bi s previdnimi sveti kazali, boječnosti, so bili tega mnenja, da naj se samostan obleže. Ako bi prišla pomoč iz Celja, se vrnejo brez težave na Kranjsko. Nasvet je obveljal. Takoj so pričeli kopati rov, da utrde taborišče, pomeknili so prednje straže daleč doli proti dolini in si razdelili hiše po vasi.
Vznemirjen je hitel Gregor k znani hišici ob potoku, da se ne bi kaj žalega storilo Tajdi in njeni materi. Vojaki so bili ravno vlomili v vežo in razbijali ob vrata v sobo, ko jih je ustavil Gregor. Klical je potem ženski, da sta ga spoznali in mu odprli, prestrašeni po nenadnem napadu. On ji je miril in tolažil in se opravičeval, kolikor je mogel.
„In kaj nama je zdaj storiti?" je tarnala mati. „Ali smeva v samostan ?" Gregor je obžaloval, da ni več možno. V Tajdi pa se je oglasilo rodoljubno srce, ko- je videla samostan obležen, sovražnika v vasi in razdejane lepe sanje o zmagi celjskega, orožja. Bridkost , ji je netila pogum, in hudo se je jela znašati nad Gregorjem, ker jo je jezilo posebno to, da je ravno on, ki ga je ona vendar nekako čislala, prišel nad njeno domačijo.
1 40
„Ali se morava takoj pobrati iz hiše?" je popraševala nejevoljna. „Smeva li vzeti kaj s seboj? Ali "naju boste popolnorim oropali?" Gregor je odgovarjal užaljen, da ni razbojnik, da naj odstopita le en del hiše za malo časa, najboljše naj ohranita zase, po vojni pa se bode povrnila vsa škoda. Ona ga ni poslušala in mu le očitala, kako da vrača samostanu gostoljubnost in prijateljem prijaznost, ki so mu jo bili izkazali. Komaj se je začel Gregor izgovarjati, da mora pač izpolnjevati ukaze drugih, mu je segla zopet v besedo in se borila trdovratno kot prava Evina hči za zadnjo besedo. Ko pa je bila povedala, kar ji je bilo na srcu, so se ji udrle gorke solze po lepih licih ; obrnila se je proč in ga ostavila, potrtega, da jo je moral tako zopet videti. Tudi ona je bila vsa nesrečna in zdelo se ji je, da ne more in ne more ostati pod eno streho z njim. Še ta dan se morata preseliti z materjo k sorodnikom v Mozirje, in potem naj gospo7 dari on, kakor se mu ljubi; a ona ga ne pogleda nikdar več. Mnogo jo je stal ta trdni sklep, a ne bila bi ga prernenila za ves svet. Čakala je matere, ki se je dogovarjala z Gregorjem o nastanjenju vojakov. Ta je uvidela, da Gregor ne more ravnati drugač, in hvaležna mu je bila za toliko ozirnost; neljub seveda je sovražnik, bodi še tako pravičen im prijazen. Zagovarjala pa ga je proti hčerinim tožbam. ▼
Opat pa je opazoval s tiho zadovoljnostjo Lambergarjevo počenjanje. Prepričan, da ne opravi sovražnik nič proti samostanu, je vedel tudi, da ga stisneta kmalu glad in zima. Tema naravnima silama je treba priskočiti na pomoč, si je mislil in namignil poveljniku, da naj napade z izbranimi vojaki oblegalce, da jim požge hiše, kjer so se bili nastanili in imeli shranjen živež in vojno pripravo. Takoj je začel poveljnik zbirati radovoljnike.. A da se nekaj pripravlja, je slutil tudi Lambergar, ki je videl, kako se menjajo vojaki po obzidju, in koliko je prihitelo moštva na stolpe. Imel je za boj pripravljen močan oddelek, drugi pa so še utrjevali tabor. Ko pa so zapeli zvonovi k večernicam, so se namah odprla samostanska vrata, in od treh strani je planila na sovražno četo posadka._ ▼
141
Vnel se je vroč boj. Napadniki, katere so izpodbujali z obzidja svojci z besedo in rokami, so izkušali predreti sovražno ograda in zapaliti hiše. Leteli so po strehah ogorki in smolnjaki; a sneg se je izkazal dobrega ognjegasca; kadar pa se je kje prijemala lesenine iskra, so tlačili in gasili vojaki in od njih prisiljeni prebivalci.
Med Lambergarjevimi borilci se je izkazoval Gregor. Bil je take volje, da se ni menil za nobeno reč več na svetu. Čemu bi še dalje živel? Da se bode dolgočasil po pustem Gornjem gradu in se spominjal lepih nad, ki so mu splavale po vodi ! Nikogar nima več, komur bi posvetil svoje življenje. Kako ga je pehnila od sebe Tajda! Morebiti jo potolaži njegova smrt, da potoči vendar solzico za njim, ko ga ne bode več na svetu. S to mislijo v srcu je vihtel meč nad trdovratnimi sovragi in jih potiskal nazaj proti samostanu. Dolžnost in sla sta ga gnali, in kako prijetno in uspešno je delo, kadar se sklada ona zavest s tem čuvstvom! Ko je omahnila sovražna četa na eni strani, je jela tudi ona na drugi strani misliti bolj na svojo rešitev ko na pogubo sovražnikov. A kadar prešine ta misel borilce, jih je težko zadrževati. Ko so se eni počasi umikali, so počeli drugi že bežati, v zavistnem strahu, da jih prehite tovariši. S podvojeno silo so se vrgli nanje osrčeni nasprotniki in jih sekali, ko so se gnetli pri vratih. Gregorju pa je prišlo na misel, da bi prodrl s sovražniki vred v samostan. Neudržen se je gnal za njimi na čelu predrzne čete. ▼
Na stolpu nad vhodom je stal poleg poveljnika opat, nejevoljen, da mu je izpodletela nakana; in z bridkostjo je gledal, kako mu padajo vojaki. Ko pa so se jeli umikati, se ga je polotil strah, da se ne bi zgodilo to, kar je nameraval Gregor. Ukazal je do- nesti na rob zidovja hlodov in kamenja, da bi se zvalilo na napadnike. Bolj in bolj so se bližali ti, oni na trdnjavi pa so čakali povelja, da sprožijo grmado. Tovariš je opozoril Gregorja, kaj da se pripravlja; a tega je bila tako prevzela bojaželjnost, da ni ne videl, ne slišal ničesar in le drl tja, kjer so pod sklonjenim oblokom režala široka vrata. Se kratek napor, in iz
▲„Ali se morava takoj pobrati iz hiše?" je popraševala nejevoljna. „Smeva li vzeti kaj s seboj? Ali "naju boste popolnorimpopolnoma oropali?" Gregor je odgovarjal užaljen, da ni razbojnik, da naj odstopita le en del hiše za malo časa, najboljše naj ohranita zase, po vojni pa se bode povrnila vsa škoda. Ona ga ni poslušala in mu le očitala, kako da vrača samostanu gostoljubnost in prijateljem prijaznost, ki so mu jo bili izkazali. Komaj se je začel Gregor izgovarjati, da mora pač izpolnjevati ukaze drugih, mu je segla zopet v besedo in se borila trdovratno kot prava Evina hči za zadnjo besedo. Ko pa je bila povedala, kar ji je bilo na srcu, so se ji udrle gorke solze po lepih licih ; obrnila se je proč in ga ostavila, potrtega, da jo je moral tako zopet videti. Tudi ona je bila vsa nesrečna in zdelo se ji je, da ne more in ne more ostati pod eno streho z njim. Še ta dan se morata preseliti z materjo k sorodnikom v Mozirje, in potem naj gospo7 darigospodari on, kakor se mu ljubi; a ona ga ne pogleda nikdar več. Mnogo jo je stal ta trdni sklep, a ne bila bi ga prernenilapremenila za ves svet. Čakala je matere, ki se je dogovarjala z Gregorjem o nastanjenju vojakov. Ta je uvidela, da Gregor ne more ravnati drugač, in hvaležna mu je bila za toliko ozirnost; neljub seveda je sovražnik, bodi še tako pravičen im prijazen. Zagovarjala pa ga je proti hčerinim tožbam.
142
▲Opat pa je opazoval s tiho zadovoljnostjo Lambergarjevo počenjanje. Prepričan, da ne opravi sovražnik nič proti samostanu, je vedel tudi, da ga stisneta kmalu glad in zima. Tema naravnima silama je treba priskočiti na pomoč, si je mislil in namignil poveljniku, da naj napade z izbranimi vojaki oblegalce, da jim požge hiše, kjer so se bili nastanili in imeli shranjen živež in vojno pripravo. Takoj je začel poveljnik zbirati radovoljnike .. A da se nekaj pripravlja, je slutil tudi Lambergar, ki je videl, kako se menjajo vojaki po obzidju, in koliko je prihitelo moštva na stolpe. Imel je za boj pripravljen močan oddelek, drugi pa so še utrjevali tabor. Ko pa so zapeli zvonovi k večernicam, so se namah odprla samostanska vrata, in od treh strani je planila na sovražno četo posadka. _ Vnel se je vroč boj. Napadniki, katere so izpodbujali z obzidja svojci z besedo in rokami, so izkušali predreti sovražno ograda in zapaliti hiše. Leteli so po strehah ogorki in smolnjaki; a sneg se je izkazal dobrega ognjegasca; kadar pa se je kje prijemala lesenine iskra, so tlačili in gasili vojaki in od njih prisiljeni prebivalci.
vršen bi bil smeli naklep; a en migljaj, in zdrčala je ob zidu težka klada, odkrehnila-kameniti grb nad vrati, odskočila na okrajku in polomastila pod seboj konje in moštvo. Zmagovit krik se je raztegnil raz obzidje, napadnike pa je stresla groza, ko so videli pomendrane tovariše in čuli ječanje izmed razmesarjenih trupel. Krištofu Lambergarju se je stisnilo srce od bridkosti zaradi Gregorja, in ukazal je rešiti vsaj njegovo telo. Priskočili so najpogumnejši vojaki, odvalili hlod in odnesli nezavednega. Nesli so ga v stanovanje, položili na posteljo in mu odpeli šlem in oklep. Na blazino se je nagnila bleda glava, in mrtvi sta ležali roki ob truplu. Prestrašena je prihitela Tajdina mati in se križala, ko ga je zagledala. Tekla je hčeri pravit, da je mrtev Gregor ali da umira, in 'prišla zopet, če bi mogla kaj pomagati. Tajda pa je prebledela, in zastala ji je beseda v grlu. Zdaj ni bil Gregor več sovražnik; stal ji je pred očmi v tisti podobi, kakršnega je videla prvikrat, oni mladenič, v čigar druščini je bila preživela toliko lepih dni svoje mladosti. Sama je začela opravičevati njegovo ravnanje. Kaj pa hoče! Ali si more pomagati, ko ga sili dolžnost? A s koliko ozirnostjo je olajšal trdi ukaz ! Kako hudo mu je delo izvrševanje! Ni ji rekel žale besede, Basi ga je ona tako žalila. In sedaj umira, in ona ne bode mogla več poravnati storjene krivice. „Ne, ne, ne sme umreti", si je dejala tiho, hitela za materjo in zaječala na glas, ko ga je videla kakor smrt bledega. ▼
▲Med Lambergarjevimi borilci se je izkazoval Gregor. Bil je take volje, da se ni menil za nobeno reč več na svetu. Čemu bi še dalje živel? Da se bode dolgočasil po pustem Gornjem gradu in se spominjal lepih nad, ki so mu splavale po vodi ! Nikogar nima več, komur bi posvetil svoje življenje. Kako ga je pehnila od sebe Tajda! Morebiti jo potolaži njegova smrt, da potoči vendar solzico za njim, ko ga ne bode več na svetu. S to mislijo v srcu je vihtel meč nad trdovratnimi sovragi in jih potiskal nazaj proti samostanu. Dolžnost in sla sta ga gnali, in kako prijetno in uspešno je delo, kadar se sklada ona zavest s tem čuvstvom! Ko je omahnila sovražna četa na eni strani, je jela tudi ona na drugi strani misliti bolj na svojo rešitev ko na pogubo sovražnikov. A kadar prešine ta misel borilce, jih je težko zadrževati. Ko so se eni počasi umikali, so počeli drugi že bežati , v zavistnem strahu, da jih prehite tovariši. S podvojeno silo so se vrgli nanje osrčeni nasprotniki in jih sekali, ko so se gnetli pri vratih. Gregorju pa je prišlo na misel, da bi prodrl s sovražniki vred v samostan. Neudržen se je gnal za njimi na čelu predrzne čete.
„Stok ne pomaga nič", je menil star vojak, ki je otipaval Gregorja. „Pripravita rajši povojev in deščic, da mu naravnamo zdrobljeno nogo. Nemara je še živ". In razlagal je, da je padel Gregor na oglu tik odnašavca, tako da ga ni zadel hlod z vso težo. Mati je skrbna tekala serntertja in pripravljala potrebnih reči; Tajda pa je bila tako zmešana, da ni bila za nobeno rabo. V tedanjih časih, ko še ni bilo toliko zdravnikov po svetu, so morali ljudje bolj sami skrbeti za svoje zdravje. Potreba jih je učila spoznavati zdravilna zelišča, in teorijo je nameščala izkušnja. Spretno so si obvezavali vojaki rane in uravnavali zlomljene ude. Tudi za bradatega samouka, ki se je sukal pri Gre
▲vršenNa stolpu nad vhodom je stal poleg poveljnika opat, nejevoljen, da mu je izpodletela nakana; in z bridkostjo je gledal, kako mu padajo vojaki. Ko pa so se jeli umikati, se ga je polotil strah, da se ne bi zgodilo to, kar je nameraval Gregor. Ukazal je donesti na rob zidovja hlodov in kamenja, da bi se zvalilo na napadnike. Bolj in bolj so se bližali ti, oni na trdnjavi pa so čakali povelja, da sprožijo grmado. Tovariš je opozoril Gregorja, kaj da se pripravlja; a tega je bila tako prevzela bojaželjnost, da ni ne videl, ne slišal ničesar in le drl tja, kjer so pod sklonjenim oblokom režala široka vrata. Še kratek napor, in izvršen bi bil smeli naklep; a en migljaj, in zdrčala je ob zidu težka klada, odkrehnila - kameniti grb nad vrati, odskočila na okrajku in polomastila pod seboj konje in moštvo. Zmagovit krik se je raztegnil raz obzidje, napadnike pa je stresla groza, ko so videli pomendrane tovariše in čuli ječanje izmed razmesarjenih trupel. Krištofu Lambergarju se je stisnilo srce od bridkosti zaradi Gregorja, in ukazal je rešiti vsaj njegovo telo. Priskočili so najpogumnejši vojaki, odvalili hlod in odnesli nezavednega. Nesli so ga v stanovanje, položili na posteljo in mu odpeli šlem in oklep. Na blazino se je nagnila bleda glava, in mrtvi sta ležali roki ob truplu. Prestrašena je prihitela Tajdina mati in se križala, ko ga je zagledala. Tekla je hčeri pravit, da je mrtev Gregor ali da umira, in 'prišla zopet, če bi mogla kaj pomagati. Tajda pa je prebledela, in zastala ji je beseda v grlu. Zdaj ni bil Gregor več sovražnik; stal ji je pred očmi v tisti podobi, kakršnega je videla prvikrat, oni mladenič, v čigar druščini je bila preživela toliko lepih dni svoje mladosti. Sama je začela opravičevati njegovo ravnanje. Kaj pa hoče! Ali si more pomagati, ko ga sili dolžnost? A s koliko ozirnostjo je olajšal trdi ukaz ! Kako hudo mu je delo izvrševanje! Ni ji rekel žale besede, Basidasi ga je ona tako žalila. In sedaj umira, in ona ne bode mogla več poravnati storjene krivice. „Ne, ne, ne sme umreti", si je dejala tiho, hitela za materjo in zaječala na glas, ko ga je videla kakor smrt bledega.
143
gorjevi„Stok ne pomaga nič", je menil star vojak, ki je otipaval Gregorja. „Pripravita rajši povojev in deščic, da mu naravnamo zdrobljeno nogo. Nemara je še živ". In razlagal je, da je padel Gregor na oglu tik odnašavca, tako da ga ni zadel hlod z vso težo. Mati je skrbna tekala serntertja in pripravljala potrebnih reči; Tajda pa je bila tako zmešana, da ni bila za nobeno rabo. V tedanjih časih, ko še ni bilo toliko zdravnikov po svetu, so morali ljudje bolj sami skrbeti za svoje zdravje. Potreba jih je učila spoznavati zdravilna zelišča, in teorijo je nameščala izkušnja. Spretno so si obvezavali vojaki rane in uravnavali zlomljene ude. Tudi za bradatega samouka, ki se je sukal pri Gregorjevi postelji, ni bil to prvi zanimivi slučaj. Po njegovi pameti bi se imel bolnik kmalu zavedeti; zakaj kolikor je on spoznal, je imel le nogo zdrobljeno, udarec na glavo pa ga je bil omotil, a ni prebil črepine. Brizgnil mu je vode v obraz, in Gregor je odprl motne oči, in mrtvaška bledoba je ginila s trudnega obličja. A kmalu je zaspal zopet, dokler ga niso zdramile bolečine v nogi, ki so mu izvile zamolkel stok iz krepkih prsi.
„Ne bo še umrl", je zagodrnjal vojak, zadovoljen sam s seboj.
„Hvala bodi Bogu!" je vzdihnila Tajda; a oni je popravljal prav po eskulapsko svojo prognozo, češ, da umrje še tudi lahko. Tajda pa se je oklepala te mrvice upanja in si ni mogla misliti, da bi umrl Gregor; kakor sploh mladi ljudje brzo in brez pravih vzrokov menjavajo misli in čuvstva. Koliko se je bila prej hudovala Tajda, koliko si je bila napravila nepotrebnega dela, ko se je odpravljala iz Gornjega grada! Zdaj je bilo treba zopet odklepati skrinje, razvezovati zavoje in razkladati pospravljeno robo ; zakaj takšnega vendar ne moreta ostavljati Gregorja, zlasti ko jima je Krištof Lambergar tako naročal, da naj mu skrbno strežeta.
== XII. ==
|
