Pegam in Lambergar (Fran Detela): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.860:
== XII. ==
<poem>
Gorje, kdor nima doma,
Kdor ni nikjer sam svoj gospod.
S. Jenko.
</poem>
Gregorjeva nesreča je bila hud udarec za poveljnika, a ni mu vzela poguma. Zanašal se je, da se mu vendar posreči kak naklep, preden zapade večji sneg. Posvetoval se je pridno s častniki, pazil strogo, da so bili vojaki pripravljeni odbiti
V samostanu pa, kjer so imeli vsega zadosti, so bili Zidane volje in so se posmehovali lahkomiselnim oblegalcern. Le enega izmed menihov je trla bridka žalost, patra Benedikta. Uresničile so se bile njegove slutnje, in prepričan je bil, da se bliža konec gornjegrajskemu samostanu. Prva zmota je bila vrgla voz iz pravega tira in ga obrnila k prepadu; zaslepljeni voznik pa poganja brezskrbno, ker meni, da je na pravem potu. „Božja volja mora biti tako", si je dejal vdano in čakal tistega dne, ko pridere sovražnik in ga prežene iz ljubega doma. A to ga ni tolikanj žalilo; huje mu je dčlo, da je zadela vojna šiba nedolžne kmete, in v največjih skrbeh je bil zaradi sestre in Tajde. Brez varuha sta v oblasti sirovih vojakov. O da ni Bog poklical njega s tega sveta, preden je doživel to bridkost! Prosil je bil, da naj ga puste v sovražni tabor, a ni se mu dovolilo. Dan na dan je hodil gledat na obzidje, če še stoji bela hišica, in čakal znamenja, da bi zvedel, ali še živita sorodnici in nista li pregnani iz tihega kraja, kjer je Tajda kot majhno dekletce trgala prve spomladanske cvetke. Oh, kako je bila mična in kratkočasna! Dorasla je na veselje materi in stricu, a z njo vred so zrasle skrbi. Kaj je pomagalo stricu, če so mu samosvestno zatrjevali bratje, da ne mine mesec in ne bode nobenega cesarskega moža več v Gornjem gradu! On je odkimaval nejeveren, da so ga milovali, reveža, ki tako malo urneje o vojnih rečeh.▼
▲V samostanu pa, kjer so imeli vsega zadosti, so bili
Takisto malo pa je umel tudi o tedanji strategiki in taktiki strastni miroljub, krčmar Tomaž; zato tudi on niti besedice ni verjel bahatim vojakom; in tudi njemu so počasi tekli dnevi bridkega strahu; in nočnega miru je zaman iskal v črni starini, katero je bil pokušal poprej le za zdravilo. Kadar se je oglasila straža, se je zgenil; kadar je zatrobil rog, je klical hlapca, naj teče gledat, kaj da je; in če je ponoči prevrnil maček skledo, je planil poten iz spanja, ker se mu je bilo sanjalo, da bobnajo cesarski po njegovih sodih. Vrhu vsega drugega pa so še postali njegovi pivci, odkar je bil samostan obležen, neznosno oblastni in prešerni. A da bi vsaj plačevali, kakor se spodobi! Toda kaj še! Tolažili so ga, da naj počaka, da bodo tepeni cesarski; njemu pa se je milo storilo in kimal je, da bode to najbrž o svetem nikoli. -Takrat so pa začeli zabavljati. Kdo bi to prenašal? Tomaž je bil potrpežljiv kakor le kak krčmar; svetnik seveda je malokateri: a če niti oni, ki pijo na upanje, ne bodo mirovali po krčmah, kam pa pridemo! Zdajpazdaj je pošla Tomažu potrpežljivost. Najhuje ga je jezil oklopnik Gašpar. Nič manj ko od bele nedelje je že pil na kredo ta brezvestni človek, in na največjem sodu že ni imel več prostora njegov račun. In ta goba! čim bolj je bil suh, tem bolj je vlekel. A mu je gorke pravil časi Tomaž in zavračal moško njegovo bahatost.
„Ne govorite tako abotno", mu je segel oni v besedo, „jaz Vas še ne objamem ne čez pas." Tomaž je osupnil nad tem mnogo manj zbadljivim ko neumnim ugovorom; spoznal je takoj vso logično revščino Gašparjevo, se ohrabril in mu zasolil drugače:
Vrstica 1.890 ⟶ 1.883:
„Govori resnico", je oni dejal, „le govori; a poslušaj, da jo povem tudi jaz. Kaj mi pa segaš v besedo, ko še ne veš, kakšna prilika mi je bila na jeziku?"
»Kaj prilika, oče Tomaž! Pilka se držite, pilka! — Jerica, glej prazno kupo! To je prilika. Prinesi ga še na vso jezo!" Krčmar je zopet osupnil. Gotovo si že naletel, častiti bralec, v svojem življenju na trmastega bedaka, kakršnemu bi kralj Salomon zaman dokazoval, da je bedak. Meni se je že tudi tako godilo. Kaj ne? Kar vedela nisva, ali naj bi se jezila ali smejala. Najpametnejše bi bilo seveda, ako bi ga bila pustila pri miru; a zloradost in ničemurno zadoščenje, ki se nam napoveduje, ako izpodbijemo puhle razloge, nas žene v
„Kaj le čakate?" je vprašal okoliščinam jako primerno.
„Do jedi, vedite, oče Tomaž, nam ni toliko", je odgovarjal trdovratni Gašpar. „Zaradi pijače se pa nikar ne bojte. Kleti so polne, in naš poveljnik ima vse natanko popisano, koliko sodov ga imate še Vi. Še ga bodemo pili."
Vrstica 1.898 ⟶ 1.891:
„Ali pa ga bodo cesarski."
„Dajte si kaj dopovedati, oče, in ne delajte
»Bahač grdi!" se je srdih Tomaž.
»Kako bahač? Stoinpetdeset vojakov nas je, sama krepka grla; in poveljnika niti ne štejem, ki pije za tri. In da ne bi osušili Vaše kleti? Glejte, da se Vi ne izkažete bahača! Seveda dolivati, oče Tomaž, in zalivati nič!" Neznano se je jezil Tomaž, da Gašpar ne
„To je jako naravno", je dejal, „in vsakemu otroku mora iti v glavo, da jo pobrišemo mi vojaki odtod, če nam začne presti."
„Mi naj pa ostanemo, kaj ne
„Kaj že to! Mi bodemo poskrbeli, da Vam ne bodo mogli cesarski nič škodovati in nič vzeti. Na primer, če Vam mi popijemo vse vino, ali se boste še bali kakega žejnega razbojnika? Smejali se mu boste v zobe. Ne res? Govorite! Kaj mendrate po hiši, kakor bi proso phali. In to bodemo naredili mi tem prešmentanim cesarskim. Ne bodo se napajali z Vašim vinom.Kakor hitro uvidimo, da se ne moremo več držati, bodemo jedli in pili, kar se da; zakaj, Tomaž, takrat bode vse zastonj."
„Oj, grdobe!" je vzdihnil Tomaž.
Vrstica 1.926 ⟶ 1.911:
„Molči ti!" je dejal. „Midva imava s Tomažem svoj pogovor. Kako, oče? Vi trdite, da je nas premalo, in da nas bodo zmogli cesarski? Da, vse se utegne primeriti. A prosil bi Vas jaz, da mi nikar ne jemljite poguma s takim strašenjem. Zakaj če mu trobite to dan na dan v ušesa, se bode zbal tudi junak. To sem že jaz sam izkusil. V prejšnjih časih sem drl v boj kakor lev, zdaj se pa držim le bolj zadnjega konca. Seveda, ker vedno slišim, da bodemo premagani; kako bi ne izgubil srčnosti? A tako govorjenje je kaznivo, Tomaž. Poslušajte namreč! Naš poveljnik je hud mož in ne pozna nobene šale. A rekel je, če bi kdo plašil tovariše, češ, sovražnik je premočan ali nas premalo, da ga bode dal obesiti. Zakaj me torej plašite Vi? Veste kaj? Ovadil Vas bodem jaz poveljniku, dokler še niste napravili večje nesreče. To mi veleva vest in pa vojaška dolžnost." To govorjenje se je zdelo Tomažu pusto in jel je v smeh obračati svoje besede, a Gašpar ga je zavračal z neprijetno resnobo in se skliceval na pričo. Prisiljeno se je smejal krčmar in menil, da še vzeti ne more nihče poguma takim junakom.
„Ker ga nimajo, kaj ne?
▲„Ker ga nimajo, kaj ne?• O, le zabavljajte", je dejal oni, „saj ne boste dolgo." Tomažu je prihajalo vroče in menil je, da ni govoril zares, da ga je le izkušal.
„Kako pa", je dejal oni hladnokrvno. „Danes ste izkušali mene, drugič boste druge. A ravno to je Vašemu vratu nevarno. — Kje je moja kapa?" Krčmar se je prestrašil in uvidel, da je treba napeti drugo struno.
Vrstica 1.936 ⟶ 1.919:
„A mi gremo", je dejal Gašpar s tako kruto odločnostjo, da je Tomaža stresel mraz na dnu srca.
„Le pojdi!" je dejal milo v največji stiski. „In spravi me
„Ampak to Vam povem, Tomaž", se je zagrozil nazadnje Gašpar, „če me poterjate Vi še katerikrat nesramno v druščini, storim jaz svojo dolžnost."
Vojaka sta se grohotala na dvorišču, Tomažu pa je krvavelo srce za mizo. Zakaj obešen biti za prazen nič, to niso mačje solze; zlasti za človeka, ki ni modrijan kakor Sokrat, da bi se mu le količkaj slajše zdelo umreti po nedolžnem. „Oj, ti nesrečni jezik!" si je dejal Tomaž in se udaril po ustih. Zapravljivec on ni bil, a zdelo se mu je, da bi dal rajši sod najboljšega vina, ko da ga obesijo. Da, kako zapelje človeka strast! Zdaj je popolnoma v rokah tega brezvestnega človeka, in drago ga bode stala prevelika odkritosrčnost. In sitna nevarnost bode trajala, dokler bode Gašpar tu (da bi ga prenesel vrag!). Sedaj bodi človek pa še domoljub! Kako pa! Pri tej priči se je odpovedal Tomaž nepraktičnemu domoljubju. Po njegovi pameti bi bilo najboljše, da vzemo cesarski samostan, še preden bi bil on obešen. Zakaj ali mu popijo sovražniki vino ali pa domačini, to je zelo vseeno. Nemara bodo pa ti še lepo ravnali z njim. Spomnil se je Gregorja in obilih dobrot, ki mu jih je bil izkazal. Saj ga je bil on rešil iz ječe, in hvaležen mu mora biti za to, če je le kaj poštenjaka. „A kaj, ko je hvaležnost dandanes tako redka!" je vzdihnil bridko. Dobro mu je vendar delo, da je bil proti Gregorju tako dobrosrčen. Samo, če ima ta dosti veljave pri poveljniku Lambergarju, da bi ga branil, to ga je skrbelo. Če bi le mogel tudi poveljniku storiti kako uslugo! Zamislil se je, in čudne misli so mu jele rojiti po glavi. Roke križem na hrbtu, je začel urno korakati po izbi, in razburjenost mu je rdečila lice. Naenkrat je obstal. „Da, to storim", si je dejal tiho in si mel roke; „a treba je kmalu." Zgenil se je, ko so se odprla vrata, zasačen pri vratolomnih naklepih; a takoj se mu je razvedrilo čelo; vstopila sta namreč naša pozabljena prijatelja, Janez in Miha, ki sta bivala še vedno v samostanskem obzidju. Kaj da sta vse doživela, se mora ob kratkem povedati.
Tisti večer, ko je bil ušel Gregor v Celje, so bili prijeli samostanski vojaki Jerneja, ko je ostavljal trdnjavico, da poišče poveljnika. Miha in Janez sta prespala še mirno vso noč ; drugega dne pa je zadela tudi njiju ista usoda. Pobrali so jima orožje in prepovedali ostaviti obzidje. Sicer so smeli vsi trije počenjati, kar se jim je ljubilo. Mihi in Janezu se je zdelo to ujetništvo docela spodobno in krščansko. Pomagala sta po vrtu vrtnarju in v gostilni Tomažu in se redila, da ju je bilo veselje gledati. Jernej pa je hiral. Odkar ga je bil pretisnil divji Ostrovrhar, ni bil «več prav zdrav; a nad vse ga je grizla sramota, da je bil tako ravnal z njim oni orjak vpričo Mihe in Janeza. Tudi z novo usodo se ni mogel sprijazniti in vedno je premišljeval, kako bi šel za Gregorjem. Nagovarjal je tovariša, da naj pobegneta z njim, spominjal Janeza vojaške časti, Miho koprneče neveste in ju rotil pri vsem, kar je blagega na svetu. Zaman!▼
▲Tisti večer, ko je bil ušel Gregor v Celje, so bili prijeli samostanski vojaki Jerneja, ko je ostavljal trdnjavico, da poišče poveljnika. Miha in Janez sta prespala še mirno vso noč
„Zdaj me začneš pa še ti dražiti z nevesto!" se je hudoval Miha. „Če je cesarskim kaj mar zame, naj me odkupijo
Tomaž ju je imel čimdalje rajši, prvič, ker sta mu precej zalegla, in
„Bog ga živi! Že vesta, koga", je dejal krčmar in se jima zvito nasmejal. In zvito se je posmejal Miha in pil na cesarjevo zdravje; in posmejal se je zvito, kar se je dalo, Janez, in v mislih, da velja zdravica Belčevemu Janezu iz Doba, trčil: „Bog ga živi in pa Jerico!"
Še nikdar pa ni bil krčmar tako vesel naših dveh fantov kakor ta večer, ko ga je bila jezičnost spravila v tako nepriliko. Šel je zatvarjat vnanja vrata
„Mnogo bi dal vajin gospod, ako bi mogel do nas. Kaj, Miha?" Miha je prikimal in pil.
„Preklicano bi se mu prikupila vidva”, je povzel zopet krčmar, „ako bi mu pomogla noter."
Vrstica 1.972 ⟶ 1.947:
„Srčnost, oče Tomaž", je menil Janez, „bi se dobila. A polomiti se ne maram kakor Jernej. Za plezanje in skakanje sem že pretežak."
„Oče Tomaž", je potrdil Miha, „da Vam naravnost poveva, nama se nikamor nič ne mudi.
„Za slavo mi
„Jaz tudi", je pritrdil Janez.
„Sedaj pa poslušajta!" je dejal Tomaž malo tiše. „Pojutrišnjem je nedelja. Zvečer pridejo po navadi v zadnjo izbico pater prior, pater nadlogar, pater oskrbnik in gospod poveljnik, da malo kvarte pomešajo. Najdalje ostane poveljnik, ki tudi pije največ. Ključ, ki odpira stranska vratca glavnega vhoda, ima privezan pri sebi in večkrat se potiplje, če ga še ima. Ko se bo v nedeljo zvečer napil, mu ga bom jaz zmeknil in mu navezal ključ moje kleti, ki je podoben onemu. Potlej bomo pa čakali. Straža nad vhodom je najhujša, ker brije gori najsilnejši veter. Ako vidi stražnik, da je pri nas še luč, priteče enkrat ali tudi dvakrat ponoči doli k meni na požir vina, da se malo pogreje. Kadar pride, ga bodem jaz motil s pijačo in s kramljanjem, da bosta vidva
„Oče Tomaž", je dejal Janez, osrčen, da pojde vse brez plezanja in skakanja, „Vi ste premeten in
„Vidva morata pa tudi govoriti zame", je dejal Tomaž. „Povedati morata, koliko sem vama storil dobrega. In
▲„Oče Tomaž", je dejal Janez, osrčen, da pojde vse brez plezanja in skakanja, „Vi ste premeten in , moder mož. Pohvalil Vas bode gospod Lambergar, in še boste točili tod."
▲„Vidva morata pa tudi govoriti zame", je dejal Tomaž. „Povedati morata, koliko sem vama storil dobrega. In varna li nisem res?"
„Da sem rešil gotove smrti gospoda Gregorja; da sem si izmislil sam v svoji glavi, iz rade volje ta naklep, da pripomorem cesarju k temu, kar mu gre.
▲,,O res", sta pritrdila fanta.
▲„Da sem rešil gotove smrti gospoda Gregorja; da sem si izmislil sam v svoji glavi, iz rade volje ta naklep, da pripomorem cesarju k temu, kar mu gre. Cujeta? Za cesarja je meni in za nikogar drugega; za kneginjo in za Vitovca se pa nisem zmenil nikdar nič.
Fanta sta trdila, da ne; on pa ju je še opominjal, da naj ne črhneta proti nikomur nobene besedice o tej nakani.
„Kako vendar!" je zagotavljal
„Ti govoriš prav, Miha", je potrdil Janez. „Oče Tomaž, Vi ravnajte z menoj kakor z zetom!"
„Kako! Če ni še govorila Jerica
▲„Kako! Če ni še govorila Jerica'', se je jezil Miha, in Janez mu je hotel zopet oponesti nevesto, ko ju je pomiril krčmar in ju spravil spat.
V nedeljo pa je bil prav zimski dan. Metlo je, da se ni videlo pet korakov predse. Sneg, ki je padal tiho v debelih kosmih, se je kopičil vidno in zagrebal sproti gazi, ki so si jih delali vojaki. Hrumno so si otrkavali Tomaževi gostje v veži snežne črevlje in se spominjali v topli izbi hudih zim in visokih snegov, zadovoljni, da so na gorkem, pod streho.
Vrstica 2.006 ⟶ 1.975:
V opatovi sobi pa sta sedela pred ognjem, ki je živahno plapolal v levi, opat in poveljnik in se pomenkovala o važnih rečeh.
„Če ne odidejo nocoj", je menil prelat, „so jutri ujeti. Tega snega ne bodo pregazili in živeža tudi ne dobodo, ko je vse zameteno. Potem jih pa ne
„In drugo leto pridejo iznova", je dejal poveljnik.
Vrstica 2.020 ⟶ 1.985:
„Hvala Bogu!" je vzdihnil in hitel proti Tomaževi krčmi; „tovariši me gotovo že dolgo čakajo." Opat pa je zamišljen hodil semtertja v skrbeh zaradi kneginje. Sklenil je prej ko možno oditi v Celje, da pomiri razburjene duhove.
Še hujše skrbi pa so mučile Krištofa Lambergarja pred
„Še enkrat bi naskočili", je menil baron Ravbar; a zavrnil ga
„Enkrat me je zapeljala ta piščalka, a nikdar več. Še en naskok, in mi ne pridemo več domov."
Slabe
Mežavemu dnevu je sledila temna noč, in metež ni prejenjal. Komaj se je videla luč sosednje hiše. Vojaki so šli zgodaj k počitku, da se okrepe za težavno pot; Lambergar pa ni mogel spati. Očital si je, da je s trmasto lahkomiselnostjo spravil v nevarnost svojo vojsko, in preudarjal je, v kakem redu naj bi se umikali, da bi bilo najvarnejše. Ura je potekala za uro, in nazadnje ga posili spanec, ko se je bil naslonil na stol. Naenkrat ga zbudi trkanje na vrata. Sluga je tekel odpirat, in straža je pripeljala dva človeka iz samostana, ki želita govoriti s poveljnikom. „Iz samostana!" se je začudil Lambergar, si pomel oči in gledal Miho in Janeza, ki sta ga tudi gledala debelo.
„Milostivi gospod, naju ne poznate več", je menil Miha.
Vrstica 2.040 ⟶ 2.001:
„A jaz sem Vas spoznal takoj", je dostavil Janez. „Gospa mamka so zdravi?"
„I to sta Miha in Janez, ki sem ju poslal z Gregorjem v Celje", je vzkliknil Lambergar in se jima prisrčno nasmejal. „Kako pa prideta k nam
„Ampak, gospod", je šepetal Miha, „Tomažu se ne sme zgoditi nič žalega."
„Vse izgubljeno!" je prikrival mlad menih. „Lambergar je v samostanu."
Nem je prikimal opat in bridek smeh mu je zaigral okrog izrazitih ustnic; a obsedel je, kakor bi se ne mogel
„Zgodi se božja volja!" je mrmral zaporedoma sam pri sebi, in ko so prihiteli prestrašeni bratje iskat zavetja, je opominjal, da naj ide vsak v svojo celico in počaka mirno jutra. Pred dnem se je razjasnilo nebo in s trdo skorjo je prevlekel mrzel veter belo odejo. Hladno solnce je zagledalo samostan že ves v rokah Lambergarjevih. Navsezgodaj se je poklonil Krištof opatu, mu naznanil papežev odlok, ki razpušča gornjegrajski samostan, in cesarjevo povelje, da imajo benediktinci takoj ostaviti Gornji grad.
Molče se je priklonil prelat. Ko je pregledoval Lambergar samostanske utrdbe, je poklical zvon vse brate k poslednjemu zborovanju v dvorano. Nepotrt po nezgodi, z močnim, mirnim glasom je naznanil prelat sobratom trdi ukaz
„Kam pa Vi, pater Benedikt?" ga vpraša eden. „Pusti ga!" se je oglasil poluglasno drugi. „Sam naj hodi in prorokuje."
Vrstica 2.074 ⟶ 2.021:
Ko pa je prišel v tesno stanico, ga je premogla bridkost in polile so ga solze, katerih tu ni bilo treba skrivati.
Sam in zapuščen! Ta žalostna misel mu je polnila dušo. Dasi je bil vedno nekako osamljen med brati, je imel dosedaj vendar domovje, ki ga je priklepalo k sebi z vso sladko silo dolgega privajanja in brezštevilnih spominov. Otožnomila misel: tu živim, tu umrjem, mu je bila prepregla vse življenje in
Napol sklonjen je ležal v postelji Gregor, in poleg njega je sedel Krištof Lambergar.
Vrstica 2.084 ⟶ 2.027:
„Gospod Gregor!"
„Gospod Benedikt!" Prijatelja sta si
„A to mi boste nemara povedali, gospod Gregor", je dejal, ko je premagal svoja čuvstva, „kam sta se obrnili moji ženski."
„Najbrž sta šli v cerkev, ki sta jo pogrešali toliko časa in tako težko”, je dejal mladenič; a skrbnega strica ni pomiril.
Vrstica 2.096 ⟶ 2.037:
„V katero?" je povzel Gregor. „Ali jih je več v Gornjem gradu?"
„Torej nista ostavili Gornjega grada
„I seveda ne. Ves čas sta mi stregli, kakor more le mati bolnemu otroku; in za Bogom se imam njima zahvaliti, da sem prebolel." Pravil je Gregor, kaka nezgoda se mu je bila pripetila, ko sta vstopili ženski in pozdravljali radostno sorodnika po dolgi ločitvi. To je bila prva tolažba njegovi žalosti, a kmalu jo je izpodrinila misel na ukaz, ki ga goni iz domačega kraja.
Vrstica 2.104 ⟶ 2.045:
„Po kakšno slovo, striček?" je izpraševala Tajda. „Saj smo se komaj zopet sešli."
„In vendar se treba ločiti, Tajda. Ali ne veš, da je zemlja kraj neprestane ločitve? Sedaj nas ostavi ta prijatelj, sedaj oni, da ostanemo nazadnje sami in se tudi zaželimo preseliti v oni kraj, kjer bodemo združeni na veke. Koliko časa pa bi mogli biti skupaj, če bi nam bila sreča še
„A gospod Gregor je vendar pravil", je ugovarjala prestrašena sestra, „da ostaneš ti tukaj!"
„Da, res je tako", je posegel Lambergar vmes. „Gregor ostane v gradu kot poveljnik in oskrbnik mojega
To je bilo preveč sreče naenkrat. Nobene besede ni mogel izpregovoriti starček; solza mu je zalesketala v očesu in hvaležen je stisnil roko Lambergarju in Gregorju. Zdelo se mu je, da se pričenja zanj nova, veselejša doba. Poslovil se je kmalu in hitel nazaj v svojo celico, da zahvali Boga in se prepusti tihi svoji sreči.
== XIII. ==
|