Pegam in Lambergar (Fran Detela): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.055:
== XIII. ==
<poem>
Zgubljen pokoj, kesanja strup,
V potrti duši črn obup.
S. Gregorčič.
</poem>
V Celju pa je hodil istega večera po svoji sobi v knežjem dvorcu zamišljen baron Vajda. Odločilni dan se je bil približal. Kneginja, ki je dobro vedela za Ijuti spor med Vitovcem in Ostrovrharjem, je bila preverjena, da zdaj lehko strmoglavi prešernega poveljnika. Važna uloga je bila izročena baronu Vajdi, in skrbel ga je izid nevarnega početja. Premotil ga je tajnik Lenart, ki so ga bile pripeljale baš iste zadeve. Sedel je, meni nič, tebi nič, na stol in jel razkladati svojo modrost.
Vrstica 2.065 ⟶ 2.068:
„Resnica", je dejal oni in se ustavil pred njim; „a saj veste, da se kneginja nikakor ni dala pregovoriti?"
„Ha, kako ste mladi!" se je nasmejal oni. „Dvornik, ki
„Občudujem Vas, gospod Lenart", je dejal Vajda in mu pogledal v oči, „da tako mirno govorite o takih rečeh!"
„O kakih rečeh!” je vzkliknil oni. „Koliko tisoč ljudi pomre, ne da bi vedeli, zakaj da
▲„O kakih rečeh!” je vzkliknil oni. „Koliko tisoč ljudi pomre, ne da bi vedeli, zakaj da umirajo_ Državna korist zahteva, tako se jim reče, in navdušeni dero v boj brez pojma o državni koristi. In če ne speče vest državnika, ki žrtvuje tisoče in tisoče prostodušnega ljudstva, cvet svoje države, državni koristi, ali si boste pomišljali Vi žrtvovati enega samega človeka? In to žrtev zahteva, ne korist, ampak obstanek, gospod Vajda, obstanek naše države. Ako ne pade Vitovec, mora pasti kneginja; in Vi, ki ste prisegli tej zvestobo, nečete onemu izpodnesti tal?"
▲,,Nečete, nečete!" se je jezil Vajda. „Kdo ne bi hotel! Ali pa umejete, da je poštenjaku težko zavratno umoriti kogarsibodi? In kaj je tega treba! Jaz imam vojakov dosti v mestu; vse meščanstvo je pripravljeno, da se bojuje za kneginjo, in jutri vržemo Vitovca v ječo, ako se ne pokori. To se ve, če pride v mesto."
»Obljubil je in ne bode se skesal."
Vrstica 2.079 ⟶ 2.080:
„Dobro. Ostrovrhar prevzame poveljništvo, in oni bode premišljeval, kako nizko pade, kdor leta visoko. Postavimo ga pred sodišče, in potlej naj gleda, kako se izvije iz Vaših krempljev, gospod tajnik. Kneginja si bode potolažila vest in spravila javno mnenje na svojo stran."
„A to so ovinki, gospod Vajda!" je ugovarjal tajnik.
„Komu pa sploh Vi zaupate?"
„Da, to vem in zahvaljujem se Vam."
„In to je še vedno moje mnenje. Bodoči poveljnik ste Vi. Ostrovrhar je za silo, da izpodbijemo Vitovca. A premislite to! Vas je razžalil Vitovec hudo, neodpustno, ko Vas je gonil sramotno pred vsem vojaštvom iz tabora."
„Ubij ga strela!" je mrmral Vajda rdeč od jeze.
„Ne, ne, nikdar mu ne odpustim tega", je mrmral sam zase.
„Jutrišnji dan bode odločil", je povzel tajnik, „ne samo med kneginjo in Vitovcem, ampak tudi med Vami in njim. Zakaj premislite! Vitovec pride gotovo na obed. Da ga sovraži kneginja, da je sprt z Ostrovrharjem, to ve dobro. Na kaj se torej zanaša, da
„Mi jo odbijemo", je zmignil oni z rameni.
„Ali pa ne. A recimo, da se ubranite. Kam pa pojde Vitovčeva vojska brez vodij? Nekaj časa bode pustošila naše kraje in nadlegovala nas; potlej se bode pa vdala. Toda ne
„Da, pogoreli", je dostavil nehote komornik.
Vrstica 2.111 ⟶ 2.106:
„In kaj sledi iz tega?" je pritiskal neodjenljivi tajnik. „Ali se bojite izvršiti sklep?"
„Sam vrag Vas ščuje," se je srdil oni, ki ga je bil spravil tajnik iz ravnotežja. „Drugam pojdite svetovat! Jaz vem sam, kaj imam storiti. Zavratno ne bodem moril ne Vitovca, ne nikogar drugega. A če se vojaki ne podvržejo kneginji, pade njegova glava; ne bojte se!"
„Da bi le ne bilo prepozno!" je menil oni, se kislo nasmehnil in se poslovil.
Vrstica 2.121 ⟶ 2.112:
V neprijetnem premišljevanju je izkušal Vajda ovreči tajnikove razloge; a čim dalje je premišljeval, tem pametnejši so se mu zdeli; le kadar ga je dovedla misel do izvrševanja, se je prestrašil kakor kdo, ki se zaleti, da bi preskočil širok rov, a mu ob robu upade srce. Prigovarjal si je iznova, da se doseže namen tudi po drugem potu, a vendar ni prav verjel sam sebi. Iz hudih misli ga je zbudila mlada ženska, ki se ga je oklenila z rokami.
„Oh, vedno tako zamišljen", je vzdihnila, „da ne vidiš nič, ne slišiš nič! Kakor kneginja! Sebi grenita življenje in drugim; in vendar ne odvrneta z vso skrbjo in vsem premišljevanjem tega, kar nam je namenil Bog. Kneginja je bolna od samih skrbi. Spanja nima
„Oh, Helena, pusti me, pusti me in pojdi spat!" se je branil on. „Ti ne
„Oh, kaj pa!" je dejala ona, in solze so ji zalesketale v očeh. „Kneginje ne umejem, tebe ne umejem. Prava norica sem vam. Le to umejem, da sem nesrečna, ko ne slišim nikdar ljubeznive besede iz tvojih ust. Oh, zakaj sva ostavila mirno Zagorje in prišla v to nesrečno mesto! In, mili mož, kdaj bode konec temu strašnemu drevenju?"
Vrstica 2.129 ⟶ 2.120:
„Ljuba moja", jo je zavrnil on, „prepusti to nam in ne skrbi po nepotrebnem!"
„Da, po nepotrebnem!" se je zajokala ona. „Koliko me še čaka bridkosti. Enkrat si ušel smrti, ko te je poslala kneginja proti Vitovcu, vdrugo ne uideš. Tebe bode žrtvovala ona svoji častilakomnosti in mene poplačala s sožalnico. Neusmiljeni ljudje, ki se jim zdi naravno, da se žrtvujejo drugi zanje."
„Vidiš, draga, kako govoriš otročje!" jo je zavračal mož. „Kneginja je velikodušna in ne misli prav nič na sebe. Svoj mir in svojo srečo žrtvuje ona koristi svojih državljanov."
„Kakšni koristi?" je vprašala ona. „Ali ni potrdil cesar državljanom vseh starih pravic in jim ponujal novih
„Oj, Helena", se je nasmehnil mož, „kakšna sreča, da te ne sliši kneginja! A premisli si, ki sodiš tako ostro, da bi nemara ti na prestolu ne bila nič boljša."
Vrstica 2.153 ⟶ 2.140:
„Meče se več pogajati z menoj", je dejala v skrbeh.
Tajnik je govoril resnico; vse poskuse, da bi se približala kneginja cesarju, je uničil Vitovec, ki ga je navdajala zgolj maščevalnost. Zaman mu je dokazoval Jošt, da dolži pokrivem Ostrovrharja, pokrivem druge častnike. Vitovec je odkimaval
▲„Ali pa je prestregel poslanca. Vitovec”, je menil tajnik.
▲Tajnik je govoril resnico; vse poskuse, da bi se približala kneginja cesarju, je uničil Vitovec, ki ga je navdajala zgolj maščevalnost. Zaman mu je dokazoval Jošt, da dolži pokrivem Ostrovrharja, pokrivem druge častnike. Vitovec je odkimaval : „Moje oči in moja ušesa mi ne lažejo. Ti zagovarjaš Ostrovrharja, ker si se izneveril meni."
„Jaz izneveril!" je strmel oni. „Kake sanje te mučijo o belem dnevu?"
Vrstica 2.169 ⟶ 2.152:
„No, no", se je rogal Vitovec. „Nisi li tudi ti nazdravljal bodočemu poveljniku, Ostrovrharju?"
„Torej odtod ta spor in srd!" je strmel Jošt in
„Kako povišan?" je vprašal ta, ne da bi ga pogledal. „Na vislice?"
Vrstica 2.175 ⟶ 2.158:
„Kako?" se je čudil oni. „To je pač znano vsemu svetu, da te vzame za moža."
„Mene za moža!" je vzkliknil Vitovec. „Verjame li to še kak tepec
„Taki tepci smo mi vsi", je dejal oni prostodušno.
Vrstica 2.185 ⟶ 2.168:
„Vsi ali pa ne vsi", je dostavil Vitovec; oni pa se je začel potegovati za Ostrovrharja, da ne pozna zvijače, da je gotovo tudi preverjen, če kneginja res slepi Vitovca.
„To se pokaže jutri", je dejal. „Ti prideš na obed?" Bistro ga je pogledal Vitovec v oči;. a Jošt ni
„Za Boga, kakšen si! Meni tudi ne zaupaš!"
Vrstica 2.193 ⟶ 2.174:
„Jaz pridem vsekako", je zatrdil Vitovec in se obrnil. Novi dvomi so ga začeli mučiti. Morebiti je pa vendar pokrivem obdolžil Ostrovrharja. A zakaj bi ta skrival, kar mu je bila zaupala kneginja? Zakaj je skrivaj gostil častnike? Toda, če je res zarotnik, zakaj ga ni umoril, ko se je ponujala prilika? Oh, kdo bi razmotal to zmešnjavo! In Jošt? ali je odkritosrčen? Oh, neznosno stanje, ko meni človek, da ga obdajajo sami sovražniki! Zdelo se je Vitovcu, da je boljša nagla smrt od takega življenja, in nepotrpežljivo je čakal drugega dne, ki bode rešil mučno zastavico.
Takisto težko ga je pa čakal tudi Ostrovrhar. V zavesti svoje nedolžnosti je
„To ni možno, ni možno", je mrmral sam pri sebi. „Ona je blaga in ni pisala tega. Zlobni kovarniki nas slepe vse."
Vrstica 2.199 ⟶ 2.180:
Da ni bilo, že pozno zvečer, bi bil šel sam nad kneginjo; a tolažilo ga je, da se kmalu razvije klobčič zvijač in goljufij.
Ko je odzvonilo po celjskih cerkvah poldne, so se zbirali veljaki, posvetni in duhovni, dvorniki in vojniki, v dvorani, okrašeni z zastavami in grbi nad dragocenim pohišjem. Po mestu je tekal razburjen baron Vajda, razpošiljal čete oborožencev in se posvetoval s starejšinami. V taboru zunaj mesta pa so postavali v gručah vojaki, ki so se živo pomenkovali, si pripravljali orožje in kazali na mesto, kjer so se za okopi pokazovali vojaki kneginje Katarine in oboroženi meščanje.
Za mizo je sedela kneginja in gostila ponosne goste. Oči so se ji svetile in lica rdela od notranjega nemira; a kazala se je mirno in z ljubeznivostjo očarovala mnogobrojno družbo. Ne daleč od nje je sedel Vitovec, malobeseden in raztresen. Ogibal se je mračnih oči Ostrovrharja, ki mu je sedel nasproti in z napeto radovednostjo opazoval kneginjo. Sluge so pridno
„Živio maršal Vitovec!" je zavpila družba celjske gospode in obsula s kozarci v rokah Vitovca, ki se je zaničljivo smejal. Ostrovrhar pa je gledal kneginjo in si grizel ustni. Nič ni razumel, kaj mu je pripovedoval Jošt, ki je živahno mahal z rokami. Zdelo se mu je vse kakor težke sanje, in nehote si je ponavljal besede, ki jih je bila govorila kneginja; tako je bil poparjen, da dolgo ni mogel zbrati misli. Ko
▲Za mizo je sedela kneginja in gostila ponosne goste. Oči so se ji svetile in lica rdela od notranjega nemira; a kazala se je mirno in z ljubeznivostjo očarovala mnogobrojno družbo. Ne daleč od nje je sedel Vitovec, malobeseden in raztresen. Ogibal se je mračnih oči Ostrovrharja, ki mu je sedel nasproti in z napeto radovednostjo opazoval kneginjo. Sluge so pridno 'nalivali kozarce, in pričakovati je bilo, da kmalu odjenja napetost, ki je pri takih pojedinah v začetku navadna. Sosednja soba pa se je natihoma polnila z oboroženci, in za vrati je stal baron Vajda in poslušal, kaj se govori v obednici. Vstala je kneginja; z zvonkim, nekoliko drhtečim glasom se je spominjala poslednjih dogodkov, ki so spravili pod njeno oblast celjsko grofijo. Zahvaljevala se je onim, ki so ji pomagali z orožjem v roki ali z modrimi sveti, in imenovala pred vsemi Vitovca. Vitovec se je priklonil in se nasmehnil porogljivo. Ostrovrhar pa je komaj brzdal nestrpno nepotrpežljivost. Kneginja je imenovala zdaj njega, in vanj so se obrnile vse oči; on pa je nepremično zrl v govornico, ki je nadaljevala, da se hoče hvaležno izkazati za tolike usluge in da postavlja njega za poveljnika vse svoje vojske.
▲,Gospod Vitovec pa mora stati bliže mojemu presto,lu", je dejala; „zakaj jaz ne morem pogrešati nikdar njegovega modrega sveta. Njega imenujem za svojega maršala!"
▲„Živio maršal Vitovec!" je zavpila družba celjske gospode in obsula s kozarci v rokah Vitovca, ki se je zaničljivo smejal. Ostrovrhar pa je gledal kneginjo in si grizel ustni. Nič ni razumel, kaj mu je pripovedoval Jošt, ki je živahno mahal z rokami. Zdelo se mu je vse kakor težke sanje, in nehote si je ponavljal besede, ki jih je bila govorila kneginja; tako je bil poparjen, da dolgo ni mogel zbrati misli. Ko, pa se je polegel šum in je Vitovec v kratkih besedah naznanil,
„Milostna kneginja", se oglasi Ostrovrhar, in glas se mu je tresel, „jaz ne sprejmem poveljništva."
Vrstica 2.219 ⟶ 2.192:
Kneginja je prebledela; na prejšnji odgovor je bila pripravljena, na tega ne.
„To so malovredne spletke! Idimo, Ostrovrhar!" je zakričal Jošt in
„Nesramnost! Vrzite jih vun!" je vpila množica okrog kneginje, in dvigale so se pesti proti Vitovcu, ki se je nasmihal, in proti Ostrovrharju, ki je mirno stal, roke križem na prsih, in bolj začuden ko jezen zrl v razburjeno gospodo. Kneginja pa je bila hitro uredila svoje misli.
Vrstica 2.227 ⟶ 2.200:
„Vojska je moja; njej ukazujem le jaz!"
„Vi ste moj sluga", je odgovorila ona ostro, mu stopila nasproti in udarila z nogo
„Nikdar!" je kričal Vitovec in hitel iz dvorane in Jošt za njim, ki je vlekel Ostrovrharja. Urno je odprl poveljnik glavna vrata, a odskočil še urneje; naproti so mu štrlela svetla kopja, in za njim je pritisnila
Vitovec pa je hodil z Joštom počasi po sobi semtertja.
Vrstica 2.247 ⟶ 2.216:
„Za Boga", je vzkliknil Jošt, „spravita se brž, dokler še utegneta!" in zgrabil je roko, ki se je obotavljala, in jo položil v Vitovčevo.
„Jaz sem te razžalil hudo", je dejal Vitovec. Oni je prikimal molče. Videlo se je, da je zamrlo staro prijateljstvo. Vitovec
„Glej, Vitovec", je dejal, „ti meni nisi nič povedal, da si sprt s kneginjo, in jaz nisem povedal tebi, da je bila meni namenila poveljništvo. A jaz sem mislil, da jemlje tebe v zakon. Tako smo goljufali drug drugega, in zdaj smo goljufani. Kneginja bi bila jako nespametna, ako nas ne usmrti, ko nas je vrgla v ječo. V božjem imenu! Kolikokrat smo šli zanjo smrti naproti!"
Vrstica 2.259 ⟶ 2.224:
Pred gradom pa je nadlegoval novega poveljnika, barona Vajdo, ki se je odpravljal v Vitovčev tabor, tajnik Lenart in ga rotil, da naj stori, kar mu je bil svetoval on.
„To se bode kmalu videlo", je dejal Vajda in skočil na konja. Pred njim so jezdili štirje trobci in klicar s pismom, v katerem se je bralo, da postavlja kneginja barona Vajdo za poveljnika, za njim četa izbranih konjikov za častno spremstvo in za hrambo v potrebi. Lenart pa je hitel k stražnikom pred Vitovčevo ječo in jim ukazal, da naj takoj usmrte ujetnike.
„Na čigavo povelje?" je vprašal malo osupel stražni poveljnik in spravil v zadrego tajnika, ki je legal, da je kneginja tako ukazala. A stražnik si je pomišljal. „Taki ljudje", je dejal,
Ta je bila kakor na žerjavici. Da se ji je bilo posrečilo prijeti Vitovca, tega se je veselila; a da je morala kazniti tudi Ostrovrharja, ji ni bilo po godu. Premišljevala je, kako bi tega izpustila, in sklepala, da postavi onega pred sodišče. Najhuje pa jo je skrbelo, kakšne novice da prinese iz tabora baron Vajda. Naenkrat se vzdigne divji krik zunaj mesta. Po mestu se oglase zvonovi, in vpitje in tekanje in ropot nastane po ulicah. Groza je izpreletela kneginjo, da se je morala prijeti za naslonilo pri stolu. V sobo je prihitel prestrašen sel s poročilom, da je baron Vajda ubit, in da naskakujejo Vitovčevi vojaki mesto. Kneginja je prebledela in se zgrudila na stol. Preden je bila zbrala razburjene misli, se napove tajnik Lenart. Dobro ji je došel svetovalec, in takoj ga je sprejela. Ta pa je zopet zapel staro pesem, naj da, za Boga, usmrtiti Vitovca, če hoče zadušiti upor in utrditi svojo oblast.
„Toda takoj, milostiva kneginja, takoj!" je silil. „Vpol ure bode prepozno." Kneginja je bila v neznani stiski. Razum je pritrjeval Lenartovim razlogom, a
„Milostiva kneginja", je poročal, „zdajzdaj bode mesto v rokah Vitovčevih vojakov. Komaj se še branijo naše vrste besnim napadom. Od vseh strani lete bakle in smolnjaki, in na dveh krajih se je že prijel ogenj. Usmilite se, milostiva, mesta, usmilite se meš'čanov in izpustite Vitovca in Ostrovrharja! Napadniki groze, da razdenejo vse mesto, ako ne dobodo nazaj poveljnikov." Neprijetna je bila prošnja kneginji, in takoj je živo jel nasprotovati Lenart, češ, kako se more svetovati vladarici kaj tako sramotnega; uporniki se ne poslušajo, dokler ne odlože orožja; in kneginja mora braniti svojo pravico, ako hoče še katerikrat komu zapovedovati.
| |||