Pegam in Lambergar (Fran Detela): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.234:
„Toda takoj, milostiva kneginja, takoj!" je silil. „Vpol ure bode prepozno." Kneginja je bila v neznani stiski. Razum je pritrjeval Lenartovim razlogom, a ustavljala se je ženska narava. Dasi bi bila rada videla, da bi bil Vitovec spravljen s poti, se je hudovala, da bi morala ravno ona ukazati kaj takega. Že je omahovala, in pregovoril bi jo bil tajnik, da niso nujne zadeve pripeljale mestnega sodnika.
„Milostiva kneginja", je poročal, „zdajzdaj bode mesto v rokah Vitovčevih vojakov. Komaj se še branijo naše vrste besnim napadom. Od vseh strani lete bakle in smolnjaki, in na dveh krajih se je že prijel ogenj. Usmilite se, milostiva, mesta, usmilite se
„Da, milostiva", je ugovarjal oni, „še eno uro se branimo, in nikomur več ne boste imeli zapovedovati."
„Jaz ne govorim zase", je dejal sodnik. „Pogum mi daje dolžnost, ki
▲„To so ponosne besede, gospod sodnik!" je dejala ona ,srdito.
▲„Jaz ne govorim zase", je dejal sodnik. „Pogum mi daje dolžnost, ki rni veleva skrbeti za meščanstvo."
„A poguma je treba proti sovražniku, gospod sodnik, ne proti vladarici!" je kričal tajnik, rdeč od jeze in se obrnil zopet do kneginje in prosil za žive in mrtve, naj mu da pisan ukaz. A v tem trenotju so se odprla vrata, in prikričal je drugi sel, da deró v mesto razkačeni vojaki.
Vrstica 2.248 ⟶ 2.246:
„Milost, kneginja!" je prosil sodnik.
„Izpustite jih
Sodnik je hitel k ječi in klical oddaleč stražnikom, naj oproste ujetnike v imenu milostive kneginje. Radi so poslušali stražniki, ki so se bali Vitovčeve vojske. Ujetnike pa je spremil sodnik sam iz ječe in jih prosil, da naj hité in pomiré Ijute vojake.
Mesto je gorelo, in kričanje in jok in stok se je razlegal po ulicah, ko se je prikazal Ostrovrhar. Zagrmel je nad bojaželjnimi
Kneginja pa je pretakala grenke solze, ponižana in nesrečna kakor še nikdar. Na nizkem stolcu pri njenih nogah je sedela mlada komornica Helena; zakrivala si je z rokami obraz in ihtela za svojim možem, ki je bil umrl za kneginjo v sovražnem taboru.
Tani pa so se posvetovali v Vitovčevem šatoru rešeni junaki. Da bi se posebno veselili, ni bilo videti. Najveselejšega izmed njih, Ostrovrharja, je, bila minula vsa mladeniška prešernost. Zdelo se mu je, da se je postaral za dvajset let; in hladno je premišljeval, kaj storiti, če napove Vitovec kneginji boj. Sklenil je, da se odtegne v takem slučaju
▲minula vsa mladeniška prešernost. Zdelo se mu je, da se je postaral za dvajset let; in hladno je premišljeval, kaj storiti, če napove Vitovec kneginji boj. Sklenil je, da se odtegne v takem slučaju ; saj mu je že nekako presedala vojna sploh. Trezno je bilo mišljenje tudi tovarišev. Mirno je narisal Vitovec v glavnih potezah položaj; a preden se je pričelo razgovarjanje, se je
„To je moj brat", je dejal Ostrovrhar in skočil pokoncu. Za njim je šel iz šatora Vitovec in zunaj sta pozdravljala oba gornjegrajskega opata.
Vrstica 2.274 ⟶ 2.264:
„Nič več. Včeraj ga je vzel Lambergar."
„Kako je to možno
„To mi je še uganka", je dejal
Ostrovrhar je prikimal in dostavil, da njemu to ne bode pomagalo.
„Tudi treba ne bode", je opomnil samosvestno Vilovec. „Kaj bi se poniževali pred cesarjem, ko smo mi ugnali njega, ne on nas! A čez kneginjo storimo križ; ona je dogospodarila. Naš vladar bodi kralj Ladislav, nečak rajnega
„Vrlo dobro
Vitovec se je nasmehnil prijatelju nekako tako, kakor lisjak kislemu grozdju, in vprašal Ostrovrharja, kaj da meni on. Ta je pritrdil predlogu, a pristavil, da se ne bode boril proti kneginji.
„To ni prava pot, prijatelji!" je svaril prelat. „Zgrešili smo jo bili takrat, ko smo se uprli postavnemu nasledniku celjskih grofov. Da smo se potegnili za vdovo Katarino, za to smo imeli še blagih povodov. A kar se je zgodilo pozneje, to je bilo vse napačno, in Bog je že razsodil."
Vrstica 2.292 ⟶ 2.280:
„Ne zamerite, gospod prelat", se je oglasil Vitovec, „da Vam ugovarjam. Jaz sem bil vedno tega mnenja, da se le malodušni ljudje povsod tolažijo z božjo razsodbo. Kadar jim kaj izpodleti, se jim zazdi, da je božja volja tako, in ta misel ugaja njih lenobi prav posebno, ker jim jo opravičuje ter jih rešuje nadaljnjih naporov. Tako se rado dogaja, da so najpobožnejši ljudje za resne opravke najnesposobnejši. Zanašajo se le na Boga, nase nič; in molitev jim ugaja bolj od dela. Kadar je treba nagle odločbe, pričakujejo višjega navdehnjenja, dokler jih ne zasači sovražnik. Nezgoda jim je pa potem zopet božja kazen in ne posledica svoje nemarnosti."
„Gospod Vitovec", je dejal prelat in se prijazno nasmehnil, „Vam vendar noben pravičen človek ne more očitati malomarnosti; ali da ste se preveč zanašali na Boga in premalo nase; ali da Vam je bolj ugajala molitev od dela, in
„Istina", je pritrdil oni; „a pokazalo se bode, da je to večja nesreča za njo nego za nas. Zakaj, gospoda, da povem resnico, jaz sem že odpravil
„To sam On ve", je pokaral opat. „A Vi, Vitövec, govorite predrzno, kakor se ne spodobi smrtnemu človeku."
„Oprostite, gospod prelat", je popravljal oni. „Tudi jaz verujem v vsemogočnega Boga. A to me jezi, da pripisujejo ljudje njegovim navedbam vse neuspehe, katere so zakrivili sami. To se ne spodobi možem. Ampak, gospod opat, ako se mi ponesreči še ta načrt, porečem z Vami vred, da nismo na pravem potu in da se je treba obrniti. Dotja še počakajmo!" Tedaj pa je vstopil sluga in izporočil, da je došel z važnimi pismi konjik, ki ga je bil poslal Vitovec do kralja Ladislava.
„Kaj! Iz Prage da bi bil prišel? To ni možno", je strmel Vitovec in velel, da naj vstopi poslanec. Konjik je pripovedoval, da prihaja iz Gradca. kjer je bil prenočil pri bratu Jošta Soteškega, kakor mu je bilo ukazano. Ko je bil že odjezdil drugega dne, ga dojde jezdec, poslan od tega Vitovčevega prijatelja ter ga obrne, češ, da se mu pove važna novica. In povedalo se mu je, da je umrl 20. dne meseca novembra v Pragi Ladislav, kralj češki in ogrski; tako da govori pismo češkega gubernatorja, Jurija Poděbrada.
„Ker je postala moja pot odveč", je sklenil vojak, „sem se vrnil in
Vitovec je mignil vojaku, da naj ide, in z očmi preletel pismo.
| |||