Cesar in roža: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 35:
Naslednjega dne so na čast cesarjevi lepi dišeči žametnici priredili svečani dvorni ples. In - verjemite -, kljub utrujenim in pomečkanim kolenom je ves dvor veselo plesal do jutra. V Kraljevih vrtovih pa je na častnem mestu cvetela lepa, ljubka in skoraj dišeča žametnica ter razdeljevala cesarjevo srce.
Cesarju na čast so jo imenovali cesarjev cvet. Zaradi cesarjeve vztrajnosti, ki je bila zares cesarja vredna, so jo zdaj lahko sadili v svojih vrtovih tudi vsi drugi oboževalci lepe žametnice po svetu. In tako je bilo tudi prav in je tudi še dandanes.
== O spletični, ki je hotela postati kraljična ==
Živela je spletična, ki si je od vsega na svetu najbolj želela postati kraljična.
Vsakič, ko je česala kraljičine lase, si je na tihem dejala: »Hočem, da jih ti češeš meni, kraljična!«
In ko je pomagala kraljični oblačiti razkošno zlato opravo za ples, si je mislila: »Hočem, da jo ti oblačiš meni, kraljična!«
Ko ji je zvečer odgrinjala posteljo, si je sama pri sebi dejala: »Prišel bo čas, ko jo boš ti odgrinjala meni, kraljična!«
Tako so minevali dnevi, spletična pa si je vsak dan bolj predrzno ogledovala kraljično. Natanko si je skušala vtisniti v spomin njeno hojo, njene kretnje, njen nasmešek, ljubkost,
s katero je sedala in vstajala od mize, zajezdila konja ali plesala na dvornem plesu. Potlej je skrivaj stopila pred ogledalo in posnemala
kraljično.
»Pa saj sem boljša od same kraljične!« je zadovoljno plosknila z rokami. Potem se je namrščila, kajti prešinila jo je misel, da njena zunanjost ni niti malo podobna kraljičini.
Naj se je še tako trudila in si posipala lica z najfinejšim pudrom v prahu, si s šminko obarvala ustnice in s črtalom obrobila oči - kraljični ni bila niti za las bolj podobna.
»Ukrasti moram njeno podobo!« si je rekla spletična.
Nekega dne, ko je kraljična stala pred veli¬kim kristalnim zrcalom in pomerjala novo ple¬sno obleko, je spletična hitro zaklenila njeno podobo v zrcalo in jo ukradla. Kraljično pa je uklela v spletično, ne da bi kdor koli na dvoru slutil, kaj se je zgodilo.
Tako je spletična ošabno zavzela kraljičino mesto. Neznansko je uživala, ko ji je nekdanja
kraljična odgrinjala in postiljala posteljo, jo dišavila z dragocenimi dišavami v kopeli in ji z zlatim glavnikom razčesavala lase.
»Zdaj sem jaz kraljična!« je zadovoljno dejala sama pri sebi. »In moja spletična je nekdanja kraljična!« se je privoščljivo zahihitala in priganjala ubogo kraljično k delu. Kraljična je, ne da bi se pritoževala, opravljala delo, ki pritiče spletični! Potrpežljivo je prenašala hudobijo lažne kraljične in nihče na dvoru ni ničesar opazil. Le tu in tam se jim je zazdelo čudno, da je njihova prej tako mila kraljična postala nenadoma čudno ošabna in celo zlobna. Tega od nje res niso bili vajeni. A vsega skupaj niso jemali preveč zares, saj so spremembo pripisovali skorajšnji kraljičini poroki s kraljevičem iz sosednje dežele.
Ko je prišel dan snubitve, je kraljevič pokleknil pred kralja in zaprosil za roko kraljične.
»Z veseljem ti jo dam za ženo, dragi kraljevič,« je dobre volje dejal stari kralj.
Toda kraljevič ni bil navaden kraljevič.
Hotel se je prepričati, če je kraljična pred njim zares prava kraljična.
Priklonil se je torej kraljični spletični in ji poklonil čudovito snežno belo vrtnico. Kraljična spletična je zavihala nos, zgrabila vrtnico in jo vrgla v naročje svoji spletični, nekdanji kraljični, ne da bi vrtnico sploh pogledala. Tedaj se je zgodilo nekaj na moč nenavadnega. Snežno bela vrtnica v kraljičini roki je nenadoma zardela in postala čisto rožnata.
»Oho,« je dejal kraljevič. »Vidim, da bela vrtnica zardeva od sramu!«
Pomignil je pažu in paž mu je izročil dišečo mirtino vejico. Kraljevič jo je znova s poklonom položil v dlan kraljični spletični. Ta jo je malomarno vrgla svoji spletični, nekdanji kraljični, in nakremžila obraz. Ko je nekdanja kraljična prijela mirtino vejico, je mirta v hipu zacvetela z vsemi svojimi še neodprtimi popki, da je po dvorani sladko zadišalo.
»Oho!« je dejal kraljevič. »Vidim, da mirta prav ljubko dehti!«
Potem je kraljevič poklonil kraljični še prstan z bleščečim draguljem. Tedaj je kraljična spletična lakomno dejala: »Je pravi?« Zgrabila je prstan, priprla eno oko in podržala dragulj proti svetlobi lestenca.
»Je,« je z nasmeškom dejal kraljevič. »Toda ti nisi prava! Prava kraljična je tista, ki ji je vrtnica v rokah od sramu zardela in mirtina vejica s popki zacvetela!«
In kraljevič je lažno kraljično odpeljal nara-vnost pred veliko kristalno ogledalo. Tam je morala vrniti pravi kraljični njeno zrcalno podo-bo, ki jo je bila ukradla. Od jeze je postala tako grda, da niti spletični ni bila več podobna. Stari kralj jo je dal pri priči pregnati z dvora. Prava kraljična pa se je srečna zahvalila kraljeviču.
Poročila sta se pod girlandami mirte in dehtečih belih vrtnic. Te zdaj niso več zardevale od sramu, saj se je poročala prava kraljična.
| |||