Cesar in roža: razlika med redakcijama

dodanih 11.695 zlogov ,  pred 10 leti
brez povzetka urejanja
In kraljevič je lažno kraljično odpeljal nara-vnost pred veliko kristalno ogledalo. Tam je morala vrniti pravi kraljični njeno zrcalno podo-bo, ki jo je bila ukradla. Od jeze je postala tako grda, da niti spletični ni bila več podobna. Stari kralj jo je dal pri priči pregnati z dvora. Prava kraljična pa se je srečna zahvalila kraljeviču.
Poročila sta se pod girlandami mirte in dehtečih belih vrtnic. Te zdaj niso več zardevale od sramu, saj se je poročala prava kraljična.
 
== Kamen na srcu ==
 
Nekoč sta živela princ in princesa. Imela sta majhen, a prijazen in obljuden grad, okrog njega pa se je daleč naokoli razprostiral prelep grajski vrt. Živela sta srečno, kot se za princa in princeso tudi spodobi.
Nekega dne pa je v njun vrt privršala zlobna čarovnica.
Spremenjena v vrtnarico, ki so jo prav tedaj potrebovali na dvoru, je oprezala po vrtu in opazovala princa in princeso, ko sta se sprehajala med gredicami.
»Bah, kako sovražim srečne prince in princese,« je hudobno prhnila čarovnica, da je v vrtu za hipec nastal nadležen piš in odpihnil princesin klobuček.
»Že od nekdaj so mi bili strašansko zoprni!« je še enkrat prhnila v dlan čarovnica, se zadovoljno zasmejala in potihoma kovala svojo črno hudobijo. In nihče na dvoru ni niti slutil, da je v resnici čarovnica, ne vrtnarica. Le princeso je neprijetno zbodlo pri srcu, kadar koli jo je pogledala.
Čarovnica se je naselila v praznem paviljonu sredi vrta ter na videz prijazno in vestno opravljala svoje delo.
»Kako čarobne roke ima naša nova vrtnarica,« je navdušeno dejal princ princesi.
»Še nikoli nismo imeli v vazah tako lepih rož!« je zadovoljno potrdil.
»Lepih in čudnih!« je zamišljeno rekla princesa in znova začutila, kako jo je neprijetno zbodlo pri srcu.
Kmalu zatem je imela princesa rojstni dan. Nova vrtnarica je prinesla v princesin budoar velikanski šopek nenavadnih belih lilij in zvončnic ter ga postavila na princesino mizo. Ko je v budoar vstopila princesa, je bila soba tako polna težkega sladkobnega vonja, da jo je pri priči obšla slabost. Prosila je komornico, naj šopek odnese drugam in namesto njega prinese šopek vrtnic.
Prav tedaj je v princesin budoar stopil princ in princesa mu je s šibkim glasom pripovedovala o čudnem vonju, ki ga je oddajal šopek lilij in zvončnic.
»Gotovo si si samo domišljala! Še nikoli nisem slišal, da bi princese zaradi rož obhajala slabost!« je nejevoljno dejal princ. Princesa se je presenečeno zastrmela vanj.
»Kako hudoben postaja princ!« je žalostno pomislila in znova jo je neprijetno zbodlo pri srcu.
Čez nekaj časa je na dogodek pozabila, posebno še, ker so se na dvoru začele priprave na veliko slavje. Bila je obletnica prinčeve in princesine poroke in ves dvor je bil na nogah. Na dan obletnice je bil na dvoru velik dvorni ples. Princesa si je oblekla čudovito, z biseri pretkano zlato obleko in si nadela svoj najlepši nakit.
»Joj, kako ste lepi, princesa!« je občudujoče dejala mala spletična, ki je urejala princesine dolge lase v umetelno pričesko.
»Naj vam zataknem v lase še nekaj svežih rož?« je vprašala. Princesa je nekaj trenutkov molčala in strmela v svojo podobo v zrcalu, potem pa je rekla: »Pa naj bo! Danes je zares čisto poseben dan!«
»Res, veličanstvo, dan za rože v laseh!« se je bodro nasmehnila mala spletična. »Naša nova vrtnarica ima gotovo kaj prav posebnega in čudovitega za vas!« je dejala in urno odhitela skozi vrata. Kmalu se je vrnila s košarico kot dih nežno rožnatih vrtnic.
»Takšnih zagotovo še nikoli nismo videli na dvoru, veličanstvo — poglejte, kako čudovite so!« je navdušeno čebljala mala spletična in začela spretno vpletati cvetove vrtnic v princeskine lase. Po končanem delu je bila princeskina pričeska več kot popolna in mala spletična je od občudovanja zaploskala.
Tako olepšana je princesa naposled stopila v dvorano za ples in med gosti je završalo. Bila je tako lepa in očarljiva, da si niso mogli kaj, da ne bi glasno izrazili svojega navdušenja. Le princ ji je nekam čemerno podržal stol in princeso je znova neprijetno zbodlo pri srcu.
»Ah, morda je samo malce utrujen od priprav na nocojšnje slavje!« se je skušala potolažiti princesa in se ljubko nasmehnila princu.
Večer je potekal na moč prijetno in dobre volje so bili celo tisti, ki so se ob prihodu bolj kislo držali.
Po večerji in prvem plesu pa je princeso nenadoma obšla nenavadna zaspanost. Skrivaj je zazehala v dlan in upala, da ni nihče ničesar opazil. Kmalu je zazehala še enkrat in tedaj jo je obšel strah, da bo zaspala kar pred očmi gostov.
»Malce bom sedla!« si je dejala. »Joj, kako vroče je tukaj v dvorani!« se je narahlo popahljala s pahljačo. Toda princesina zaspanost je, namesto da bi minila, postajala vsak trenutek bolj nadležna. Princesine noge in roke so postale težke in trudne in glava ji je omahovala na prsi. Ah, kako se je princesa trudila, da ne bi zehala in da bi ostala budna, a nič ni pomagalo. Prav ko je dvignila kozarec z vodo, ji je glava omahnila na prsi, kozarec ji je spolzel iz rok in pred očmi zaprepadenih gostov je utonila v spanec.
»Vrtnice v mojih laseh, krive so vrtnice v mojih laseh, tako čudno dišijo!« je skušala zašepetati princesa. A njen šepet je bil tako rahel, da ga nihče ni slišal. Čarovnica, ki je oprezala za zaveso v dvorani, se je hudobno zasmejala in si zadovoljno mela dlani.
»Aaaah!« se je razlegel po dvorani dolg vzdih presenečenih gostov, ki so strogo privzdignili obrvi in strmeli v spečo princeso. Princ je zardel od sramu in stresel princeso za ramena.
»Princesa, princesa! Zbudite se vendar!« je skušal prebuditi spečo princeso. Toda princesa je spala tako trdno, da je bil njen spanec skoraj podoben smrti, in na prinčev migljaj so jo služabniki dvignili ter jo odnesli naravnost v posteljo.
Princesa je spala vso noč in še ves naslednji dan do večera. Ko je končno odprla oči, sedla in vprašala, kako dolgo je spala, je mala spletična sramežljivo odgovorila: »Vso noč in ves dan, veličanstvo!« Tedaj si je princesa brž nadela obleko ter pohitela k princu, da bi mu povedala o čudnih vrtnicah, ki so tako opojno dišale, da jo je sredi slavja premagal spanec. Princ pa je sploh ni hotel poslušati.
»Dovolj mi je tvojih izmišljij!« je jezno dejal. »Preselil se bom drugam!«
Zaman ga je princesa skušala prepričati v resničnost svojih besed, princ je ostal neomajno pri svojem.
»Rada bi očrnila novo vrtnarico, samo to je!« je hudobno dejal. Princesi je šlo na jok, princ pa je ravnodušno vstal in jo pustil samo. In to zares in dokončno samo! Kar čez noč je izginil z dvora in z njim vred je v neznano izginila tudi vrtnarica čarovnica.
Tako je princesa ostala sama. Žalovala je tako močno, da je z njo vred začel veneti rudi grajski vrt. Prej prelep in razkošen, je zdaj žalostno presihal svoje zapuščene grede, vodomete in potočke, pa princesa tega še opazila ni! Tako so minevali tedni in meseci, a o princu ni bilo niti glasu niti sledu. Obupana je princesa sklenila, da gre po pomoč k stari grajski čarovnici. S težkim srcem se je napotila po strmi kamniti poti do čarovničinega vrta. Čarovnica je sedela pod streho iz bele omele in božala kačo, ki ji je zdela v naročju. Strmela je v princeso in se rezko zasmejala: »Vem, po kaj si prišla, princesa!« Pokazala je princesi, naj sede na nizek trinožnik iz čarobnega lesa.
»Rada bi nazaj svojega princa!« je sramežljivo rekla princesa. Kača se je izvila iz čarovničinega naročja in odvijugala ob princesine noge. Princesa je s težavo premagovala strah in se ni premaknila, čeprav jo je čudno zazeblo, ko se je kača dotaknila njenih nežnih nartov.
»Veliko zahtevaš, princesa!« se je neprijetno zasmejala čarovnica in zaploskala kači, da se je odplazila nazaj v njeno naročje.
»Vem!« je žalostno dejala princesa. »A povej mi, kaj moram storiti, kajti ni je stvari, ki je ne bi storila za svojega princa!« Čarovnica je nekaj časa molčala. Potem je rekla: »Pomagala ti bom, ker si ti nekoč pomagala meni! Nisem pozabila, da si mi prepustila kos grajskega vrta! Toda kljub temu ne bo prav nič lahko, draga princesa!«
»Četudi bo težko,« je dejala princesa, »da le spet najdem svojega princa!«
»Vidim, da te teži strašna žalost. Če ti pomagam, bo ta žalost še veliko težja ... Neznosno težka ...« je dejala čarovnica in strmela v princeso.
»Nič ne more biti težjega, kot je teža prinčeve odsotnosti!« je žalostno odvrnila princesa.
»Če je tebi prav, je tudi meni!« se je zasmejala čarovnica in iz neder potegnila drobno stekleničko.
»V tej steklenički je čarobni napoj,« je rekla. »Ko boš prišla domov, ga izpij v čaši vode. Zaradi njega bo žalost v tvojem srcu postala še težja. Tako težka, da se bo vsako noč spremenila v kamen, ki ti bo pritiskal na srce tako močno, da skoraj ne boš mogla več dihati. In vsako jutro boš morala kamen odtrgati s svojega srca, sicer te bo umoril. S kamni moraš potlej tlakovati pot v svojem vrtu, princesa. Ko bo pot tlakovana, bo tvoja žalost minila. In potlej ... moraš čakati ... Čakati, princesa, da bo tvoj princ zašel na vrt in stopil po poti, ki jo boš tlakovala s kamni svojega srca. Šele takrat se bo morda, morda princ predramil iz začaranosti in te znova vzljubil, princesa.«
»Kaj pa, če princ nikoli več ne zaide v moj vrt?« je s tesnobo v glasu vprašala princesa.
»Potlej ga boš za zmeraj izgubila,« je rekla čarovnica. »Tvoja žrtev bo zaman, le tvoja žalost bo minila.«
»Naj se zgodi, kot se mora!« je tiho zamrmrala princesa in stegnila roko. Čarovnica ji je v dlan položila majhno stekleničko v purpurni barvi granata in princesa se je z drobnim upanjem v srcu napotila proti domu.
Doma je izlila čarovničin napoj v čašo vode in ga pogumno izpila. Potlej je legla v svojo samotno posteljo in zaspala. Ko se je zjutraj prebudila, je na srcu čutila neznansko težo, ki jo je pritiskala k tlom. Njena žalost se je čez noč zares spremenila v težak kamen, ki ji je pritiskal na srce in ji ni pustil dihati. Princesa ga je, ne da bi kaj oklevala, odtrgala s srca. Potlej je kamen odnesla na vrt in ga položila na stezico, po kateri sta se najraje sprehajala s princem.
Vsako noč je princesi od silne žalosti zrasel kamen na srcu in vsako jutro ga je morala odtrgati s svojega srca, da je ni umoril. In vsakič, ko je kamen odtrgala s srca, je ostala na njem tudi majhna kapljica princesine krvi. Tako je princesa s kamni dan za dnem tlakovala stezico v vrtu in mislila na svojega princa.
Daleč stran v čarovničinem gradu pa je vrtnarica čarovnica živela s princem, ki je popolnoma pozabil na svojo princeso. Čarovnica je bila na moč zadovoljna. Končno je dobila prav takšnega princa, kot si ga je želela! Ker pa je bila hudobna, si ni mogla kaj, da ga ne bi hotela preizkusiti, če se kje v kakšnem skritem kotičku srca morda le še spominja princese. Tako je nekega dne skupaj z njim stopila v zračni vrtinec, ki ju je odnesel naravnost v princesin vrt. Prepričana je bila, da se princ niti v svojem vrtu ne bo več spominjal svoje princese.
Tako je princ stopil na vrt in se, ne da bi kaj okleval, napotil prav po poti, ki jo je s kamni, odtrganimi s svojega srca, tlakovala princesa. Ko pa se je njegova noga dotaknila prvega kamna na poti, je na njem zacvetela roža. In ko je stopal naprej, so pod njegovimi koraki druga za drugo vznikale čudovite rdeče rože, ki so pognale iz kapljic princesine krvi, ki se je držala kamnov, ko jih je princesa odtrgala s svojega srca.
Tedaj se je princ, kot da bi se prebudil po dolgem spancu, začel znova spominjati svoje princese. Ne da bi kaj okleval, je stekel proti gradu. Čarovnica je od jeze prebledela. Zamahnila je s čarobno palico, toda njena čarovnija je izgubila vso moč in čarovnica se je pri priči spremenila v star pušpanov grm. Grajski vrt je nenadoma pomladno ozelenel in princesa je dobila nazaj svojega princa.
Na grajski vrtni stezi, ki jo je princesa tlakovala s kamni svojega srca, pa so se vsako pomlad razcvetale čudovite rdeče rože.
40

urejanj