Cesar in roža: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Ursa Grm (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Ursa Grm (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 115:
Tedaj se je princ, kot da bi se prebudil po dolgem spancu, začel znova spominjati svoje princese. Ne da bi kaj okleval, je stekel proti gradu. Čarovnica je od jeze prebledela. Zamahnila je s čarobno palico, toda njena čarovnija je izgubila vso moč in čarovnica se je pri priči spremenila v star pušpanov grm. Grajski vrt je nenadoma pomladno ozelenel in princesa je dobila nazaj svojega princa.
Na grajski vrtni stezi, ki jo je princesa tlakovala s kamni svojega srca, pa so se vsako pomlad razcvetale čudovite rdeče rože.
 
== O žabi in princu ==
 
Živel je kralj, ki je imel hčerko edinko. Bila je lepa in pametna in kralj je bil nanjo nadvse ponosen. Ko je prišel čas, da bi se omožila, jo je stari kralj poklical k sebi in dejal: »Hčerka! Čas je, da si izbereš princa in se omožiš. Izberi tako, kot ti bo velevalo srce, pa bom zadovoljen tudi jaz!«
»Hvala, oče!« je dejala princesa in poljubila kralja na lica. »Storila bom tako, kot praviš!«
Prav kmalu so začeli na kraljevi dvor prihajati snubci. Princi iz daljnih in bližnjih dežel so si skušali pridobiti princesino roko in niso skoparili z darili in obljubami. Princesa pa je izbirala in izbirala in zavračala drugega za drugim ter odlašala z odločitvijo
»Nihče ni pravi,« je dejala očetu kralju.
»Bo že prišel, bo že prišel, draga hčerka!« jo je tolažil kralj.
Nekega večera, ko so jo snubci pošteno utrudili, si je princesa zaželela sprehoda po grajskem parku.
Sprehajala se je med razkošno cvetočimi gredami in v mislih razvrščala svoje zavrnjene snubce.
Tedaj jo je ob poti nagovorila žaba:
»Kam pa kam, princesa?« Princesa je obstala in prijazno odgovorila žabi, da gre na večerni sprehod.
»Te lahko spremljam, princesa?« je vprašala žaba. Princesa je malce pomislila, nato pa rekla: »Zakaj pa ne, draga žaba, če se ti le ljubi hoditi!«
In tako sta šli naprej skupaj. Žaba je živahno poskakovala ob princesi in pripovedovala zgodbe iz žabjega občestva. Ob koncu sprehoda je žaba vprašala princeso, če pride tudi naslednji večer v park. Princesa pa se je samo nasmehnila in izginila skozi grajska vrata.
Ko je princesa drugi večer stopila v grajski park, jo je ob poti znova pričakala žaba.
»Pozdravljena, princesa!« je rekla. »Te lahko spremljam?«
»Lahko, draga žaba, če se ti le ljubi hoditi!« je odgovorila princesa. In sta šli skupaj. Žaba je princesi vso pot pripovedovala še bolj zanimive zgodbe iz žabjega občestva kot prvi dan. Ob koncu sprehoda je žaba vprašala princeso, če se bo sprehajala tudi naslednji večer. »Morda!« je skomignila z rameni princesa ter se poslovila.
Tretji večer je princeso na sprehodu po grajskem parku znova pričakala žaba.
»Pozdravljena, princesa,« je rekla. »Bi se hotela poročiti z mano?«
Princesa je presenečeno obstala. Tedaj ji je prišla na misel stara pravljica o žabjem princu.
Zardela je od vznemirjenja in sama pri sebi pomislila: »Morda pa ni tako neumno, če bi izbrala žabo! Prav gotovo se bo spremenila v čudovitega princa! Če pa izberem katerega izmed princev, se lahko kaj hitro zgodi, da se lepega dne spremeni v žabo!«
In princesa se je odločila, da sprejme žabino snubitev.
Stari kralj ni imel nič proti in kmalu je bila poroka. Ta je bila naravnost imenitna in žaba je tu in tam zadovoljno rekla kvak, princesa pa je na tihem komaj čakala poročne noči, da bi videla, kaj se bo zgodilo. Če bo sreča, se lahko že zjutraj prebudi ob lepem princu!
Zvečer si je skrbno počesala lase in že hotela leči v zlato posteljo, ko je žaba sitno zakvakala: »Odnesi me spat v terarij na komodi, tvoja posteljnina me skomina!« In princesa je ljubeče odnesla žabo v majhen terarij, kot je bila zahtevala, ji voščila lahko noč in ugasnila luč.
Zjutraj je princesa neučakano odprla oči. Pogledala je okoli sebe in ni mogla skriti razočaranja, ko je videla, da je postelja ob njej prazna. Zaman je iskala lepega princa! Iz terarija na komodi pa je pravkar skočila žaba in zahtevala žabji zajtrk.
Drugo noč si je žaba zaželela udobnejšega terarija, ki ga je morala princesa namestiti ob svoji postelji.
In princesa je spet storila tako, kot je želela žaba.
Ko pa se je zjutraj prebudila, v postelji ob sebi ni našla princa. Le žaba v terariju je glasno kvakajoč zahtevala izdatnejši zajtrk in kopel v ribniku.
Tretjo noč je žaba želela, naj princesa terarij položi k sebi na posteljo. Princesa je storila, kot je želela žaba, in terarij je zasedel več kot pol princesine postelje. »Nič zato,« si je mislila princesa, »da se bom le zjutraj prebudila ob lepem princu!«
Ko je vzšlo sonce, je princesa vznemirjeno odprla oči. Pogledala je okoli sebe, a nikjer ni bilo niti sledu o lepem princu. Le v terariju na postelji se je leno pretegovala žaba in škropila naokoli z vodo iz majhnega vodnjaka.
Četrto noč je žaba zahtevala družbo drugih žab, da bi lahko z njimi igrala žabji tarok. Princesa je prijazno ugodila žabji prošnji in upala, da se bo zjutraj zbudila ob lepem princu in njegovih dvorjanih.
Ko je princesi zjutraj sonce prebudilo veke, se je zaman razgledovala naokoli. Nikjer ni bilo sledu o lepem princu in dvorjanih. Le v terariju so glasno smrčale žabe, utrujene od nočnega kvartanja.
Princesa je razočarano vzdihnila. »Morda pa še ni pravi čas za princa!« se je skušala potolažiti.
Peto in šesto noč se je žabje kvartanje ponovilo. Sedmo noč pa si je žaba zaželela zlate krogle za balinanje.
»Končno! Končno sva le prišli do zlate krogle!« je sama pri sebi vzklikala princesa. »Ves čas se mi je zdelo, da nekaj manjka! To noč pa se bo žaba morda le spremenila v princa, kakršnega ni moč najti niti v sedmih kraljestvih naokoli!« je na tihem upala princesa in ljubeče poklonila žabi prelepo zlato kroglo.
Ko je vzšlo sonce, se je princesa prebudila in neučakano pogledala okoli sebe. Toda zaman je s pogledom iskala lepega princa. V terariju je glasno smrčala žaba, z glavo, naslonjeno na zlato kroglo.
Tako je princesa noč za nočjo zaman čakala, da se bo žaba spremenila v princa. Čas je mineval, žaba pa je ostala žaba, le da je bila zmeraj bolj zahtevna in naduta. Zdaj je hotela namesto enega cel ducat terarijev, ribnik z zlatimi ribicami in sedem zlatih krogel za balinanje.
Princesa je postajala vse bolj zamišljena in potrta. Ah, kako zelo si je želela, da bi se lepega jutra prebudila ob lepem princu namesto ob žabi! Z grenkobo se je spominjala vseh lepih princev, ki so jo snubili, pa jih je drugega za drugim zavrnila in se poročila z žabo. Bridko je zajokala in obžalovala, da se ni odločila drugače.
Namesto tega pa se je princesa nekega jutra prebudila ob najbolj odurni krastači, v katero se je bila čez noč spremenila žaba. Krastača je debelo bolščala v princeso in s hreščavim glasom zahtevala, naj ji čohlja ostudne izrastke, s katerimi je bila pokrita njena koža.
Tedaj si je princesa od studa pokrila oči. Pri priči je poklicala služabnike in ukazala, naj odurni krastačji stvor odnesejo v najbolj oddaljeni ribnik kraljestva, da ga ne bo nikoli več videla. Poslej je princesa v svoji zlati postelji spala sama. Medtem ko je zaman čakala, da se bo žaba spremenila v princa, so minila leta. Zdaj je bila samo še starajoča se princesa, ki zaman čaka princa.
Pravijo, da princesa skoraj nikoli več ni zapustila dvora in da tam še dandanes pripoveduje vnukom svojih služabnikov pravljico o žabi, ki se nikoli ni spremenila v princa.