Cesar in roža: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Ursa Grm (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Ursa Grm (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 156:
Tedaj si je princesa od studa pokrila oči. Pri priči je poklicala služabnike in ukazala, naj odurni krastačji stvor odnesejo v najbolj oddaljeni ribnik kraljestva, da ga ne bo nikoli več videla. Poslej je princesa v svoji zlati postelji spala sama. Medtem ko je zaman čakala, da se bo žaba spremenila v princa, so minila leta. Zdaj je bila samo še starajoča se princesa, ki zaman čaka princa.
Pravijo, da princesa skoraj nikoli več ni zapustila dvora in da tam še dandanes pripoveduje vnukom svojih služabnikov pravljico o žabi, ki se nikoli ni spremenila v princa.
 
== Čarobno čelo ==
 
Živel je princ, ki ni imel ne krone ne kraljestva, znal pa je čudovito igrati na čelo. Ker je bil reven, si ni mogel kupiti glasbila, ki bi zvenelo tako lepo, kot je znal princ igrati.
Neke noči pa je imel princ prav nenavadne sanje ... Sanjalo se mu je, da se je znašel v stari kitajski prodajalni s čeli.
Za pultom je stala ljubka prodajalka, na policah pa so bile razstavljene dragocene stare knjige. Nekatere zaprte, druge odprte, a vse tako bleščeče od pozlate, da je princu jemalo dih, ko je pomislil na njihovo neprecenljivo vrednost. Prodajalka se je ljubko smehljala in previdno odpihnila prah s prelepega čela, ki je bilo prislonjeno ob komodo. Za trenutek ga je pridržala v rokah, potem pa odprla skrito predelno steno in čelo nežno položila na oblak iz svilenih blazin. Potem je rekla: »Preveč sem dihala vanj in jutri imam koncert, če me ra-zumete ... Lahko bi se pokvarila resonanca čarobnega glasbila ...«
Potem je previdno zaprla vratca predelne stene in skrila čelo prinčevim očem.
Ah, kako je princ zahrepenel po čarobnem instrumentu!
Stegnil je roke in hotel nekaj reči, a se je v tistem trenutku prebudil. Začudeno je obsedel na postelji in premišljeval o svojih nenavadnih sanjah. Kaj, če kje zares obstaja čelo, ki ga je nocoj videl v sanjah?! Misel na čarobno čelo ga je popolnoma obsedla. Odločil se je, da gre na pot in poišče čarobno glasbilo svojih sanj, pa najsi bo tudi na koncu sveta!
Hodil je iz mesta v mesto in iz dežele v deželo. Tu in tam je igral ljudem na ulici, da so mu metali v čepico kovance, s katerimi si je plačal prenočišče in hrano. In kamor koli je prišel, je najprej povprašal po starinarnicah in iskal svoje sanjsko čelo. Toda nobena od starinarnic ni bila niti malo podobna tisti iz njegovih sanj. Princ je bil vedno bolj malodušen. Skorajda je začel verjeti, da se mu sploh ni zares sanjalo o čelu, ki ga je iskal. »Morda pa je čas, da odneham,« si je dejal, ko je nekega dne pred mrakom prispel do ulic starodavnega mandarinskega mesta. Že iz navade je najprej povprašal po starinarnicah. Ljudje so ga radovedno opazovali, se smehljali in ga končno smehljaje napotili v nenavadno ozko prečno ulico. Tam je na zlatem izvesku ugledal napis Antikvariat. Princ je potegnil za svileno vrvico nad vrati in pozvonil. Potem je pritisnil na kljuko ...
»Aaah!« ni mogel zadržati glasnega vzdiha.
Znašel se je v starinarnici iz svojih sanj. Na policah so bile razstavljene starodavne pozlačene knjige, tako čudovite in neprecenljive vrednosti, kot se jih je spominjal iz sanj. In tam, ob eni izmed komod, je bilo prislonjeno čarobno čelo. Prav takšno kot iz njegovih sanj! Potlej je izza predelne stene stopila še ljubka prodajalka, prav iz istih sanj, da je princu od presenečenja pošel glas, ko je hotel vljudno pozdraviti. Ljubka prodajalka se je smehljaje priklonila in rekla: »Iščete kaj posebnega?« Princ je pokazal z roko na čarobno glasbilo in dejal: »Če je mogoče, bi rad kupil... Rad bi imel to čelo ...«
»Ni na prodaj,« je smehljaje se rekla ljubka prodajalka.
»Ni na prodaj ...« je razočarano kot odmev ponovil princ.
»Bi kljub temu hoteli zaigrati nanj?« je pri-jazno vprašala prodajalka in nežno prijela čelo ter ga ponudila princu.
»Seveda,« je presenečeno dejal princ, stegnil roko ter spoštljivo prijel čarobno čelo svojih sanj.
Potem je sedel na stol, položil čelo med kolena, nežno prijel za lok in zaigral. Malo kitajsko prodajalno je od vrha do tal preplavila čarobna glasba čela, da so se začeli pred vrati zbirati ljudje in poslušali prinčevo igranje. Ko je glasba utihnila, so se ljudje pred prodajalno le neradi razšli, tako jih je prevzelo prinčevo igranje. Ljubka prodajalka pa se je samo skrivnostno smehljala in dejala: »Celo je vaše! Na vas je tako dolgo čakalo ...« Princu je zmanjkalo besed in začudeno se je zastrmel v ljubko prodajalko. Še vedno smehljaje se mu je rekla: »Ni na prodaj — lahko pa ga podarim.«
»Podarite? Podarite ta čudoviti inštrument?«
»Podarim,« se je skrivnostno smehljala prodajalka. »Toda pomnite — zmeraj ga mora poslušati več kot dvoje ušes - enemu samemu človeku ne smete igrati nikoli!« je skrivnostno dodala.
Tako je princ po dolgem iskanju našel čarobno čelo svojih sanj. Čaroben je bil njegov lok, čarobne strune, les, iz katerega je bilo na¬rejeno njegovo ohišje, in čarobni so bili zvoki, ki jih je izvabljal iz čela princ. Kamor koli je prišel in zaigral, ga je poslušala množica ljudi in povsod so bili prevzeti od glasbe čarobnega čela.
Nekoč se je med množico znašla tudi čisto prava princesa. Pri priči se je zaljubila v princa, ki je tako čarobno igral na čelo. Kmalu sta se poročila in princ se je preselil v njeno palačo. Toda še vedno je vsak dan kot prej igral na čelo ljudem, ki so prihajali od blizu in daleč poslušat njegovo glasbo. Čeprav so ga vabili k sebi kralji in mogočni vladarji vseh vrst, princ nikoli ni pozabil besed ljubke prodajalke iz kitajske starinarnice — naj ga zmeraj posluša več kot dvoje ušes.
Leta so tekla in princesa in princ s čarobnim čelom sta dobila ljubkega otročička. Deklico, lepšo kot zarja prvega jutra. V kraljestvu ni bilo ničesar, kar bi lahko ljubila bolj kot malo princesko. Čas je mineval kot blisk, princeska je rasla in kmalu dopolnila štiri leta. Prav na dan, ko naj bi praznovali njen rojstni dan, pa je princeska nenadoma hudo zbolela. Vsa bela in drobna je z zaprtimi očmi ležala v svoji posteljici, da se je staršema trgalo srce. Šest dni in šest noči se je princeska vročično potapljala v vedno globlji spanec in njena bolezen se ni niti za las izboljšala, čeprav so od vsepovsod hiteli na pomoč vsi zdravniki kraljestva.
Sedmi dan pa je prišel na dvor potujoči čudodelnik. Zaprosil je za sprejem pri princu. Princ ga je nemudoma sprejel, saj je še vedno upal v ozdravitev svoje male princeske. Neznani čudodelnik se je poklonil princu in dejal: »Slišim, da je mala princeska hudo bolna in ji pojemajo moči«.
»Ji lahko pomagate?« je obupano dejal princ.
»Morda,« je pokimal neznani čudodelnik.
»Toda najprej morate zaigrati zame!«
»Zaigrati?« je obupano dejal princ. Odkar je bila mala princeska bolna, še ni prijel za lok in čarobno čelo je samevalo, pokrito s pregrinjalom. Zdaj pa tujec zahteva, naj zaigra!
»Ni ga zaklada, ki vam ga ne bi hotel dati za zdravje male princeske!« je žalostno rekel princ in se proseče zastrmel v tujca.
»Ni mi do zakladov,« se je čudno zasmejal tujec. »Hočem le, da zaigrate na svoje čarobno čelo — samo zame!« je neizprosno dejal in strmo gledal princu v oči.
»Samo za vas?« je obupano ponovil princ in se spomnil na besede ljubke prodajalke iz kitajske starinarnice, da nikoli ne sme igrati enemu samemu človeku.
»Samo zame!« je neizprosno ponovil tujec.
Zdaj je princ, čeprav je vedel, da bo prelomil obljubo in prekršil dano besedo, odpeljal tujca v sobano, kjer je čakalo njegovo čarobno čelo. S težkim srcem je prijel za lok. Potem je zaigral in prelil v glasbo vso svojo bolečino, obup in strah. Princ je igral in čarobno čelo je zvenelo in pelo kot še nikoli poprej. Ko je končal, je tujec brez oklevanja odhitel v sobo male princeske. Potipal ji je žilo, potem pa ji bleda usteca omočil z napojem, ki ga je potegnil iz popotne torbe. Že čez nekaj trenutkov je mala princeska odprla oči. Princu in princesi je od olajšanja poskočilo srce. Hotela sta se zahvaliti čudnemu tujcu. Toda zaman sta se ozirala okoli sebe - tujec je izginil tako nepričakovano, kot je prišel.
Že naslednji dan je bila mala princeska zdrava kot prej.
V gradu je zavladalo veselje. Srečen, da je mala princeska ozdravela, je hotel princ dvor in ljudi razveseliti z glasbo svojega čarobnega čela. Ko pa je prišel v dvorano, kjer ga je pustil, čarobnega čela ni bilo več! Zaman ga je princ iskal po vseh skritih kotičkih dvora. Izginilo je, kot se z jutrom razblinijo sanje, in princ ga ni videl nikoli več.