Cesar in roža: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 190:
Že naslednji dan je bila mala princeska zdrava kot prej.
V gradu je zavladalo veselje. Srečen, da je mala princeska ozdravela, je hotel princ dvor in ljudi razveseliti z glasbo svojega čarobnega čela. Ko pa je prišel v dvorano, kjer ga je pustil, čarobnega čela ni bilo več! Zaman ga je princ iskal po vseh skritih kotičkih dvora. Izginilo je, kot se z jutrom razblinijo sanje, in princ ga ni videl nikoli več.
== O princu, ki so ga ustvarile sanje ==
Nekoč je živela kraljična, ki je imela zelo nenavadne sanje. Vsako noč je v kraljičine sanje priletel sokol. Spustil se je nizko navzdol nad njeno vzglavje in strmel vanjo s čudno krotkim sokoljim pogledom, da ji je v sanjali vztrepetavalo srce. Včasih se ji je zazdelo, da za sokoljim pogledom gledajo vanjo oči neznanega mladeniča.
»Kdo si?« je šepetala v sanje. Potem je ves dan v mislih obujala obraz, ki ga je ponoči slutila ob sebi, in komaj čakala noči. Marsikatero noč se je v sanjah oprijela sokolovih kril in poletela z njim čez neobljudene valovite pokrajine sanj. Takrat si je zaželela, da se ji ne bi bilo treba nikoli več vrniti nazaj. Ko ji je prvi svit prebudil veke, se je prebujala razočarana, da so sanje minile, in komaj čakala noči, ko bo spet videla sokola svojih sanj.
Neko noč, ko se je znova oprijela sokolovih kril in poletela z njim skozi sanje, je svetla pokrajina lune, nad katero sta letela, nenadoma potemnela od goste sence in kraljično je streslo od hladu.
V sanjah je videla, kako je temna zla senca sprožila puščico in neusmiljeno predrla sokolove prsi. In kaplje rdeče krvi so kapljale na kraljičine roke. V strašnem kriku bolečine je kraljična izpustila sokolova krila in padala, padala navzdol v globino, dokler se ni v solzah prebudila. Čeprav budna, je v prsih še vedno čutila bolečino sokolove srčne rane. Pretresena si je pritiskala roke na prsi, ko da hoče udušiti bolečino, ki ji je stiskala srce. Potlej je trepetaje čakala noči, da bi videla, kaj se je zgodilo s sokolom njenih sanj.
Končno je noč le prišla in na kraljičino veliko olajšanje je sokol kot zmeraj priletel v njene sanje. In znova se je zastrmel vanjo tisti presunljivi pogled žalostnega mladeniča, kot da ji dopoveduje nekaj nedoumljivega, česar ni mogla razumeti.
»Kaj mi hočeš povedati?« je v sanjah šepetala kraljična.
Toda sokolov pogled je ostal enako skrivnosten kot njene sanje in jutro jo je zamišljeno in nepotešeno vrnilo v dan.
Ker kraljična ni mogla pozabiti sanj, v katerih je temna senca s puščico prebodla sokolove prsi, so na kraljičin ukaz po vsem kraljestvu spustili na prostost vse ujete sokole in lov nanje je bil najstrožje prepovedan.
Kraljični pa so se zdaj dnevi dozdevali dolgi, predolgi, in vsak dan je komaj čakala noči in sokola svojih sanj. Naposled je živela samo še za noč in dnevi so ji postajali le neskončno neobljudeno preddverje težko pričakovane noči, ko je spet letela s sokolom svojih sanj nad nedoumljivo čarobnimi sanjskimi pokrajinami in čutila na sebi tisti presunljivo žalostni pogled neznanega mladeniča.
»Kdo si?« je znova in znova šepetala v sanjah. A sokol je le vztrajno upiral vanjo svoj pogled in nikoli ni slišala njegovega glasu. Ne da bi vedela kdaj, se je kraljična sčasoma tako zelo zaljubila v sokola svojih sanj, da bi njena duša od hrepenenja skoprnela, če ga ne bi mogla več videti.
In kot da bi slutil kraljičino skrivnost, se je sokol vsako noč zvesto vračal v njene sanje.
Neke noči sta letela nad pokrajino temnih sanjskih gozdov, srebrno oblitih z mesečino svetlega luninega ščipa. Sokol se je spustil nad jaso, ki se je srebrno svetlikala od rose, v kateri se je zrcalila mesečina. Nekajkrat je zaokrožil nizko nad jaso in kraljična je na srebrnini tal nenadoma zagledala kapljice krvi, ki so kot drobni živo rdeči cvetovi lebdele nad travo. Sokol je brezšumno letel nad sledjo v travi, kraljično pa je obhajala nenavadna tesnoba in ji kot teman obroč stiskala srce.
»Mi hočeš kaj povedati?« je vprašala sokola. Tedaj je sokol presunljivo vzdihnil in se strmo dvignil v zrak ter poletel nazaj čez globoke gozdove sanj. In jutro ju je ločilo vsak sebi, ne da bi mogla kraljična razvozlati skrivnost sanjske jase s kapljicami rdeče krvi.
Tam daleč v sanjskem svetu pa je gospodar duš in sanj motril sanjavce in duše, ki so plule z njihovimi sanjami kot s čolni skozi skrivnostna razsežja brezčasja. In vsake toliko je priletel k njemu angel, ki je čuval duše na njihovi dolgi poti skozi prostranstva večnosti. Angel je gospodarju sanj pripovedoval o sanjavcih in o dušah, ki so plule z njihovimi sanjami.
»Povej, angel, kdo izmed sanjavcev največkrat posoja svoje sanje kot čoln, da v njem potujejo duše?«
Angel je sedel na desno stran gospodarja duš in sanj in zamišljeno sklonil glavo. Potem je rekel: »Kolikor mi je znano, gospodar sanj, je to kraljična, ki se je zaradi svojih sanj odpovedala vsemu dnevnemu življenju in živi samo še za noč in sokola svojih sanj. Pri tem še sama ne ve, kako zelo se je zaljubila v njegovo dušo.«
»In kdo je ta duša, skrita v sokolu, ki jo tako zvesto obiskuje v sanjah?« je vprašal gospodar sanj.
»To je duša princa, ujeta v telesu sokola. Princa, ki ga je davno nekoč zlobni čarovnik začaral v sokola, potem pa mu je lovec s puščico prebodel srce in ga ubil. Zdaj njegova duša potuje skozi prostor kot sivi sokol. A tudi duša princa, ujeta v sokolu, se je zaljubila v kraljično. Ljubita se onkraj življenja in smrti. Čeprav kraljična ne ve ničesar o duši princa, ki je ujeta v sokolu.«
»Nocoj bom letel s teboj, angel!« je ganjeno in zamišljeno dejal gospodar sanj. »Rad bi videl kraljično in sokola njenih sanj!«
Tako je tisto noč gospodar duš in sanj letel skupaj z angelom skozi neskončne planjave brezčasja. Mimo so s sanjami svojih sanjavcev kot s čolni plule duše na dolgi poti iskanja in odrešitve in se skrivnostno migotavo lesketale v tisočerih odsevih sanjskih pejsažev. Ene so bile že zelo dolgo na poti, druge so svojo pot šele začenjale, vse pa so se kot tisoče in tisoče raznobarvnih kresničk svetlikale na prostranstvih nočnega neba. Gospodar sanj in angel sta med njimi ugledala kraljično, kako v sanjah leti skupaj s sokolom svojih sanj. Duša sokola je utripala v svetlem žarjenju in tudi kraljičina duša je v sanjah žarela kot kresnica. In gospodar sanj in angel sta videla, kako sta obe duši presunljivo utripali v istem svetlobnem ritmu, kot da bi bili eno. Gospodar sanj je molčal in dolgo strmel v sokolovo zaljubljeno dušo. Duša se mu je zasmilila. Prav tako se mu je zasmilila duša njegove sanjavke.
»Prav imaš, angel, ljubita se onkraj življenja in smrti,« je dejal gospodar sanj. »Vrnil bom mladeniču telo, da bo lahko znova prestopil v čas živih.«
In gospodar duš in sanj je storil tako, kot je dejal, in duša sokola se je znova vrnila v telo princa. Ko ga je kraljična zagledala, je v njem takoj prepoznala sokola svojih sanj.
Ker je prestopil v čas živih in kot spomin na dolga sokolja potovanja svoje duše, pa je princ za zmeraj ohranil svoj sokolji pogled.
| |||