Cesar in roža: razlika med redakcijama

dodanih 8.705 zlogov ,  pred 10 leti
brez povzetka urejanja
In gospodar duš in sanj je storil tako, kot je dejal, in duša sokola se je znova vrnila v telo princa. Ko ga je kraljična zagledala, je v njem takoj prepoznala sokola svojih sanj.
Ker je prestopil v čas živih in kot spomin na dolga sokolja potovanja svoje duše, pa je princ za zmeraj ohranil svoj sokolji pogled.
 
== Kraljična, ris in strah ==
 
Živel je kralj, ki je imel prelepo hčer edinko. Kraljična pa je imela nad sabo strašno skrivnost. Vse odkar je odrasla v mladenko, si zaradi nepojasnjenega strahu skorajda ni upala zapustiti svojih soban. Šepetalo se je, da ji neznansko grozo vzbuja krvoločni ris, ki se pojavi ob njej, brž ko skuša zapustiti svoje sobane.
Drugim se pokaže samo za hipec in potlej postane neviden. Kraljična pa ga prav dobro vidi in čuti sapo njegovega lisastega gobca na koži svojega krhkega vratu in svojih žametnih lic. Spremlja jo tesno kot pes in svareče zarenči vsakič, ko hoče kraljična prestopiti prag svoje sobane. Res je tako strašen, da se kraljična skoraj vedno obrne in vrne nazaj v svojo sobano, kjer ris prav tako nenadoma, kot se pojavi, izgine.
Šele tedaj kraljična olajšano zadiha ali si sploh upa dihati, tolikšno grozo ji vzbuja strašna žival. Kralj je poklical na pomoč brez števila čarovnikov in magov, ki so skušali ukleti kraljičinega risa. Toda ko se je že zdelo, da je strašna žival pregnana, se je nenadoma znova pojavila, strašnejša kot prej, in še bolj čuječe prežala na kraljično. Ni bilo ne maga in ne čarovnika, ki bi lahko pomagal kraljični. Kralj je poklical na pomoč zdravnike. A tudi zdravniki so zaman ponujali svoje veščine in znanje. Nikomur med njimi ni uspelo pregnati risa, pa naj so preizkusili še toliko zdravil. Ris se je zmeraj znova pojavil in s svojo vročo sapo sledil kraljični, brž ko je hotela zapustiti svoje sobane. Zato je kralj sklenil, da bo dal kraljično za ženo tistemu, ki bo pregnal kraljičinega risa in jo rešil strašne ujetosti.
Iz dežel od blizu in od daleč so na dvor začeli prihajati princi, da bi pregnali skrivnostno žival in si pridobili lepo kraljično za ženo. Drug za drugim so skušali premagati strašnega nevidnega sovražnika. Toda nobenemu izmed njih ni uspelo. Zaman so bile uperjene puščice na kraljevskih lokih – ris je bil neulovljiv. Kralj je obupaval, kraljična pa je bledela in skorajda ni več upala zapustiti svojih soban. Tako lepa in mila je postajala ujetnica svojega lastnega dvora.
Nekega dne je prišel v kraljevo prestolnico popotni kraljevič. Utrujen se je ustavil v obcestni gostilni. Tam je vladalo tako turobno vzdušje, da si ni mogel kaj, da ne bi povprašal, kaj neki se tako hudega godi. Povedali so mu žalostno zgodbo o kraljični in njenem strašnem risu ter o tem, da nikoli več ne bo mogla zapustiti svojih soban, če ne najdejo zdravila za njene težave.
»Pa tako lepa in mila kraljična,« so vzdihovali in pokazali kraljeviču naslikan portret kraljične. Ko je popotni kraljevič zagledal kraljičin portret, se je pri priči zaljubil vanjo. Ni in ni mogel odtrgati pogleda od kraljičine krhke lepote.
»Moram jo odrešiti, moram, pa naj stanje, kar hoče!« si je sam pri sebi dejal kraljevič.
Naročil si je skromno večerjo in zamišljen obsedel ob kupici vina. Tedaj se mu je približal velik tigrast maček, sedel pred njim na tla, mu pogledal naravnost v oči in zapredel:
»Mi odstopiš ostanke svoje večerje? Že ves teden nisem zaužil nič spodobnega!«
»Seveda, dragi muc!« je prijazno dejal kraljevič in položil krožnik z ostanki ribe pred mačka na tla.
»Hvala,« se je vljudno zahvalil maček in se poželjivo spravil k večerji. Ko je pospravil hrano, si je skrbno polizal šape in skočil kraljeviču v naročje. Hvaležno je zapredel in dejal: »No, zdaj pa povej, kaj ti leži na duši!«
Kraljevič je vzdihnil in mu pokazal kraljičin portret ter mu povedal o kraljičini žalostni usodi. Pa tudi o svoji nameri, da hoče kraljično na vsak način rešiti.
»Dobro poslušaj,« je tedaj dejal maček. »Ko boš prišel na dvor, reci kralju, da bi se rad s kraljično pogovoril na samem. In ko se boš prepričal, da sta s kraljično zares čisto sama, ji pogumno poglej v oči in ji reci, da poznaš njene sanje!«
»Pa saj jih ne poznam!« je vzkliknil kraljevič ter se začudeno zastrmel v mačka.
»Nič zato, vse, kar moraš vedeti, ti bo potem povedala kraljična sama!« je dejal maček, skočil kraljeviču iz naročja in izginil skozi vrata. Kraljevič je začudeno zrl za njim, potem pa sam pri sebi tiho ponovil, kar mu je povedal maček, da ne bi pozabil besed.
Naslednji dan si je kraljevič oprtal svoj kraljevski lok in se, ne da bi okleval, napotil naravnost na kraljevi dvor. Tam je stopil pred kralja in ga zaprosil, če bi se lahko na samem pogovoril s kraljično. Kralja je prevzelo novo upanje v kraljičino rešitev, zato je prav rad ugodil kraljevičevi želji.
Ko se je kraljevič znašel pred kraljično, je onemel. Bila je tako lepa, da mu je jemalo dih, in tako žalostna, da mu je trepetalo srce. Spoštljivo se je priklonil in zaprosil, naj odpusti spletično, ki jo je spremljala. Kraljična se je začudila, a kljub temu pomignila spletični, naj zapusti sobane.
Tedaj se je kraljevič približal kraljični, se priklonil in ji spoštljivo dejal:
»Poznam vaše sanje, kraljična!«
Kraljična je prebledela in od osuplosti sedla na zofo. Pomignila je kraljeviču, naj sede ob njej, in sklonila glavo. Potem je rekla: »Res je! Vsako noč imam ene in iste sanje … Sanjam strašnega krvoločnega risa z vročim gobcem, ki mi ne pusti prestopiti vrat sobe … In potlej, ko se zbudim, me je strašansko strah. Ko hočem stopiti iz sobe, pa se v resnici prikaže ris … Ves živ in okruten! Drugi pa skoraj ne morejo videti, morda le za kratek hipec, če stopim čez prag svojih soban. Sama pa ga prav dobro vidim in čutim njegovo vročo sapo in renčanje ob svojih nogah. Tako strašenj je, da si ne upam prestopiti praga! In v tem je največja nesreča. Risa bi namreč lahko pokončala le puščica, izstreljena naravnost v njegovo srce. Toda kako, ko se prikaže drugim komaj za hipec, tako kratek, da ni mogoče potegniti nit puščice iz tula,« je žalostno dejala kraljična.
»In kdaj se ris največkrat prikaže?« je napeto vprašal kraljevič.
»Kmalu zatem, ko stopim čez prag svojih soban!« je žalostno dejala kraljična. »Tega pa si skorajda nikoli ne upam …«
»Ne bojte se, kraljična! Vsakič, ko boste stopili čez prag svojih soban, bom odslej tam tudi jaz!« je odločno dejal kraljevič in se spoštljivo priklonil kraljični.
»Nikoli ne bom odnehal, kraljična!« je potihoma dodal. In res je bilo tako.
Ko je naslednje jutro kraljična stopila čez prag svojih soban, je bil tam tudi kraljevič. Toda kraljična je tako hitro zbežala nazaj v svoje sobane, da se strašni ris ni utegnil niti pojaviti pred kraljevičevimi očmi.
Drugi dan je kraljeviču uspelo ugledati risov mogočni rep, a to je bilo premalo, da bi lahko kaj ukrenil. Preden je napel lok, je ris izginil.
Tretji dan je kraljeviču uspelo videti rep in zadnji del trupa strašne živali, preden je kraljična v strahu zbežala nazaj v svoje sobane. Puščice pa ni utegnil niti sprožiti.
Četrti dan je kraljevič za hip ugledal mogočen trup živali, vendar ne tudi risove glave. Puščica pa je poletela v prazno.
Peti dan se je kraljična toliko pomudila na pragu, da je kraljevič v delčku hipa ugledal celega risa z njegovo mogočno glavo vred. Žival je zarjovela in izginila, preden je potegnil puščico iz tula.
Šesti dan je kraljevič znova ugledal celega risa, se spogledal z njegovimi risjimi očmi in bliskovito sprožil puščico. Toda ris je bil hitrejši in kraljevičeva puščica je poletela v prazno.
Sedmi dan je zbrala kraljična vso svojo srčnost in navkljub neznanskemu strahu skušala čim dlje vztrajati zunaj svojih soban. Kraljevič je čakal trenutek, ko se bo njegovim očem prikazala krvoločna lisasta žival in pripravljal puščico svojega loka … Končno se je ris le prikazal. Za trenutek se je s prežeče priprtimi očmi zastrmel v kraljeviča, stresel z glavo in zarjovel, da je kraljični zledenel dah. Že se je hotela obrniti in zbežati v svoje sobane.
»Ne beži!« je tedaj kriknil kraljevič. Pomeril je z lokom in sprožil. Puščica je poletela skozi zrak in bliskovito predrla risu srce. Mogočna žival se je v hipu spremenila v meglico in se razblinila kot sanje.
Šele tedaj je kraljična od olajšanja globoko zadihala. »Hvala, kraljevič!« je bolj dahnila kot rekla.
»Hvala tebi, kraljična! Bila si strašansko pogumna!« je rekel kraljevič.
Prihiteli so kralj in dvorjani in ves dvor je slavil zmago srčnega kraljeviča, ki ni odnehal prej, preden bi odrešil kraljično. Veselju in olajšanju ni bilo ne konca ne kraja.
Prav kmalu je bila na dvoru poroka. Popotni kraljevič in rešena kraljična sta se poročila. Ris pa se ni niti v sanjah nikoli več prikazal kraljičinim očem.
40

urejanj