Cesar in roža: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 255:
Prihiteli so kralj in dvorjani in ves dvor je slavil zmago srčnega kraljeviča, ki ni odnehal prej, preden bi odrešil kraljično. Veselju in olajšanju ni bilo ne konca ne kraja.
Prav kmalu je bila na dvoru poroka. Popotni kraljevič in rešena kraljična sta se poročila. Ris pa se ni niti v sanjah nikoli več prikazal kraljičinim očem.
== Mobilnik srca ==
Nekoč je živel princ, ki je zapustil svojo princeso. Namesto nje je vzel za ženo gosjo pastirico. Nališpal jo je z nakitom, ji na glavo posadil krono in dejal: »Tako, zdaj si princesa! In naj si nihče ne drzne trditi ničesar drugega, takoj ga bom obglavil!«
Le kdo bi hotel biti obglavljen zaradi gosje pastirice, pa čeprav je postala princesa! Iz previdnosti so vsi na dvoru molčali in za vsak slučaj čim manj premišljevali.
Tako je gosja pastirica postala princesa in počutila se je na moč imenitno. Kako tudi ne – ves dvor se ji je klanjal veliko globlje, kot se je prej sklanjala sama, ko je pobirala gosja jajca iz gnezd! In tega se je sila nerada spominjala. Zato so bile gosi na dvoru prepovedane in so namesto njih po dvoriščih kokodakale kure. Princesa gosja pastirica je namreč tako prevzela princa, da je bilo na dvoru odslej vse po njenem. In kar je bilo po njenem, je bilo prav. Četudi je princ pohajal po dvoru v progastih nogavicah, bolj podoben cirkuškemu akrobatu kot princu!
»Ah, princesi sem v progastih nogavicah prav posebno všeč!« je zadovoljno oznanjal in ponosno razstavljal svoje noge na kraljevskem kanapeju.
In ker je princesa gosja pastirica nadvse ljubila škrlatno barvo, se je dvor odel v škrlat.
»Škrlatna je navsezadnje najbolj kraljevska med vsemi barvami!« je zadovoljno dejal princ in škrlatno žarel od glave do pet.
Princesa gosja pastirica se je prav posebno trudila, da na dvoru ne bi kaj spominjalo na nekdanjo princeso, in vsi so bili mnenja, da ji to prav imenitno uspeva.
»Časi so se temeljito spremenili!« je zelo potihoma zavzdihnil stari komornik. »Komaj, da se še upam spominjati, kako je bilo nekoč, v časih prejšnje – khm – princese!« si je sramežljivo dejal, saj je bilo na moč nespodobno, da se je princese sploh še spominjal.
Zagotovo pa se je ni prav nič več spominjal princ. Izbrisal jo je iz spomina in srca, kot da je nikoli ne bi bilo. Saj je imel vendar gosjo pastirico za ženo, takšna sreča pa doleti le malokaterega princa! Zato je skrbel, da je bil noč in dan ob svoji princesi in ona ob njem. Če pa sta se morala vendarle kdaj za kratek čas ločiti, sta si pošiljala zaljubljena sporočilca in njuna mobilnika sta kar pregorevala od zasedenosti.
Nekoč je princesa gosja pastirica poležavala na gugalniku na vrtu in čakala princa. Raztreseno se je poigravala s prinčevim mobilnikom in pritiskala na tipke. Domislila se je, da bi mu lahko poslala sporočilce, saj ga že predolgo ni bilo. »Gotovo je utrujen od vladanja!« je zdolgočaseno zazehala in napisala:
Lubi princ, prit kmal, mi je že pošten dougčas, tvoja princesa!
Ko je hotela sporočilce odposlati, pa se je spomnila, da je mobilnik pravzaprav prinčev in da sporočila nima kam poslati. Zavzdihnila je in hitela brisati kar je napisala. Tedaj se je na ekranu pojavilo neznano sporočilo v verzih.
Ko te pogledam,
se svet spremeni,
ko te poljubim,
nebo zažari.
Ljubim te
kakor sonce očesa,
za zmeraj bom s tabo,
tvoja princesa!
Princesa je zardela od jeze. Od kod neki so se vzeli neznani rimani verzi? In kakšna princesa neki – razen sebe ni poznala nobene druge!
Pritisnila je tipko za izbris. Toda sporočilce je še zmeraj predrzno mežikalo vanjo. Kakšna nesramnost! Princesa je kliknila še enkrat in še enkrat … toda sporočilce je ostalo razločno napisano, kot da nalašč kljubuje princesi.
Tedaj je na vrt stopil princ in princesa mu je pokazala sporočilce na mobilniku.
»Kakšen nesramen mobilnik!« je jezno zavihala nos. »To je prav gotovo ostalo od tiste neumne prejšnje … ppp … princese!« Princ je zardel in hitel brisati sporočilce. A bolj ko se je trudil, bolj odločno je sporočilce ostajalo na ekranu.
»Nezaslišano!« je vzkliknila princesa. »Zares nesramen mobilnik! Sploh ne spoštuje dvorne etikete!«
»Res, prav nesramen in predrzen!« je poklapano dejal princ in skušal izbrisati nadležno sporočilce.
»Le kako se upa spominjati se prejšnje princese! Obglaviti bi ga bilo treba!« je dejala princesa gosja pastirica.
»Ja, prav zares, kar obglaviti!« je dejal princ in znova kliknil. In znova je obstalo tam, kjer je bilo, nadležno sporočilce v verzih.
Ko te pogledam,
se svet spremeni,
ko te poljubim,
nebo zažari.
Ljubim te
kakor sonce očesa,
za zmeraj bom s tabo,
tvoja princesa!
»Kakšne posladne besede!« je prhnila princesa gosja pastirica.
Mislila je seveda osladne, a se je za črko zmotila. Jezno je udarila po tipki in udarjala, da so jo zaboleli prstki. A sporočilce je mežikalo na ekranu kot prej.
»Mislim, da ne bo pomagalo nič drugega kot …« je poklapano dejal princ … »Da ga obglavimo!« je jezno rekla princesa. Ker pa mobilnik ni imel glave, vsaj take ne, ki bi jo prepoznala princesa gosja pastirica, ga je v jezi zgrabila in ga zalučala daleč čez mejo grajskega vrta.
»Tako, upam, da se je z njim vred razletelo tudi tisto posladno sporočilce v verzih!« je rekla princesa.
»Na tisoče koscev, prav gotovo!« je pametno pokimal princ in si pomel dlani.
Pa ni bilo tako. Mobilnik je onstran meje grajskega vrta mehko pristal v divjem rožnem grmičku in ostal v njegovih gostih vejah.
Tam ga je drugo jutro našel pesnik, ki je prišel duhat sveže razcvetene cvetove divje vrtnice. »Glej no, mobilnik, kako čudno, da se je znašel prav v rožnem grmu!«
Pesnik je kliknil in na ekranu se je pokazalo ljubko sporočilce v verzih.
Ko te pogledam,
se svet spremeni,
ko te poljubim,
nebo zažari.
Ljubim te
kakor sonce očesa,
za zmeraj bom s tabo,
tvoja princesa!
»Glej no,« je dejal pesnik, »ljubezensko pisemce v verzih! Kako nenavadno! In kako ljubko! Le kdo je neznana princesa, ki tako zelo ljubi svojega princa?«
Pesnik je strmel v zapuščeni mobilnik in v mislih se mu je sama od sebe začela napletati zgodba.
Zgodba o princu, ki je izdal ljubezen in pozabil na svojo princeso.
Izbrisana iz srca pa je princesa ostala shranjena nekje v globinah prinčevega mobilnika. In od tam se je preselila naravnost k pesniku in postala princesa njegove pravljice …
| |||