Cesar in roža: razlika med redakcijama

dodanih 6.705 zlogov ,  pred 10 leti
brez povzetka urejanja
za zmeraj bom s tabo,
tvoja princesa!
 
 
»Glej no,« je dejal pesnik, »ljubezensko pisemce v verzih! Kako nenavadno! In kako ljubko! Le kdo je neznana princesa, ki tako zelo ljubi svojega princa?«
Zgodba o princu, ki je izdal ljubezen in pozabil na svojo princeso.
Izbrisana iz srca pa je princesa ostala shranjena nekje v globinah prinčevega mobilnika. In od tam se je preselila naravnost k pesniku in postala princesa njegove pravljice …
 
== Bršljan pravljic ==
 
Nekoč sta v pravljični deželi živela pravljična car in carična. Najdragocenejša stvar v njunem kraljestvu pa so bile pravljice, skrite v zlato zastraženi sobi.
Soba je bila prav na vrhu visokega stolpa, z do neba segajočo kupolo iz zlata in draguljev, tako visoko, da ni mogel do nje niti najspretnejši tat ali akrobat.
Car in carična si nista upala namreč niti pomisliti, kaj bi se zgodilo, če bi komu uspelo izmakniti žarek pravljičnine, ki je sijala lepše od draguljev v carski zakladnici in razsvetlila tudi najpopolnejšo temo, ki je bila bolj čarobna in svetlejša od sončave ali mesečine. Najbolj pa je carja in carično skrbelo, kaj bi se zgodilo, če bi pravljice po pomoti zašle med ljudi.
»Saj, kakšna car in carična bi sploh še bila, če bi pravljičinina žarela tudi v hišah navadnih ljudi!« je rekel car.
»Bilo bi še huje, če bi sijala v coklah kakšne neumne gosje pasterice!« se je zgrozila carična in pomigala s prstki v ličnih svilenih čeveljcih.
Tako so pravljice samevale visoko zgoraj v dobro zastraženi sobi, se dolgočasile in se pripovedovale druga drugi ter tu in tam carju in carični.
»Res čudno pravljično življenje, da se takole dan na dan pripovedujemo same sebi!« so razočarano vzdihovale pravljice in se od dolgočasja igrale ristanc.
»Celo v najboljšem primeru nas poslušata le car in carična!« so zdolgočaseno zehale v pravljične dlani.
In pravljičnina v stolpu je nenadoma od dolgočasja potemnela in zasijala za cele tri odtenke manj. Joj, kako je carja in carično zaskrbelo, ko sta vstopila v stolp in opazila, kaj se je zgodilo.
»Morda pa je kdo le pokukal skozi lino! In ukradel žarek ali dva!« je rekla carična.
»Le kako, ko pa je stolp tako visok in stene tako gladko posute z zlatim prahom, da na njem zdrsne tudi najlahnejša stopinja!« je odkimal car z glavo.
»Morda pa se je katera izmed pravljic vendarle izmuznila in se odsmukala v svet!« je tuhtala carična. »Pri pravljicah je vse mogoče!«
»Res – pri pravljicah nikoli ne veš …« je zaskrbljeno prikimaval car. In car in carična sta začela preštevati pravljice in štela in štela in jih naštela natanko toliko kot vedno.
»Čudno,« je rekel car. »Nobena ne manjka!«
»Pravljičnjina pa kljub temu sije za cele tri odtenke manj kot prejšnjikrat!« je s čeveljcem zacepetala carična in zardela od jeze.
Car je pri priči ukazal tesarjem in zidarjem, naj še za nekaj centimetrov pomanjšajo okenca in lina v visokem stolpu, da se ne bi skoznje po nemarnosti izgubil kakšen žarek pravljičnjine.
Ko pa sta car in carična čez sedem dni znova vstopila v stolp pravljic, je pravljičnjina žarela še za tri odtenke manj svetlo kot prejnšnjikrat!
»Hmmm,« se je namrščil car in takoj ukazal tesarjem in zidarjem, da še za nekaj centimetrov pomanjšajo okenca in line visoko pod kupolo pravljičnega stolpa.
»Če to en bo pomagalo, bomo drugič ravnali bolj nepopustljivo in za polovico povišali cel stolp!« je sklenil car. Carična pa je, ko sta odhajala, za vsak slučaj kar sedemkrat obrnila ključ v vratih pravljičnega stolpa …
Med tem pa je zunaj po visokih stolpnih zidovih plezal bršljan, plezal in nekega dne priplezal do vrha samega stolpa. Pokukal je skozi okence in line zlatega stolpa, kjer so se pravljice iz samega ljubega dolgočasja pripovedovale druga drugi. Bršljan je poslušal in, vajen le sence in hladu, mežikal v pravljičnjino, ki je svetleje od sonca in mesečine žarela v stolpni sobi.
Bila je tako svetla, da je morala na vso moč kihniti, kot človek, ki je na lepem pogledal v sonce. Pavljice so se vse hkrati obrnile k oknu.
»Poglejte no, saj to je bršljan!« so se začudile.
»Kako lepo se pripovedujete,« je občudujoče zašelestel bršljan.
»Se ti zdi?!« so veselo rekle pravljice in se drenjale ob oknu, da bi od blizu videle bršljan.
»Kako si zelen!« so se nasmihale in vsaka je hotela potipati vsaj enega od bršljanovih listov.
»Kako pa si prišel do nas, ko smo tako visoko?!« jih je zanimalo.
»Priplezal sem!« je skromno dejal bršljan.
»Priplezal?!« so se čudile pravljice.
»Kje pa si dobil tako visoko lestev?« so se radovedno prerivale ob oknu.
»Saj ne potrebujem lestve!« je v smehu šelestel bršljan. »Kar sam se lahko oprijemam zidov – sproti, ko rastem! In rastem lahko zelo dolgo, cela desetletja, in splezam visoko – tudi na stolpe, ki stojijo stoletja!«
»Moraš biti pa neznansko močan, da zmoreš kaj takega!« so občudujoče dejale pravljice. Nenadoma pa se je ena izmed njih domislila :
»Kaj pa če bi nam bil za lestev, bršljan?!«
»Saj res!« so ji navdušeno pritegnile druge pravljice. »Tako rade bi se spustile navzdol, v svet, med ljudi! Sploh ne veš kako neznansko se dolgočasimo, zaprte tu zgoraj!« so potarnale.
»Kaj dolgočasimo – kar dušimo se! Celo pravljičnjina ne sije več tako razkošno kot prej in je potemnela od samega dolgočasja! Ko bo še za tri odtenke manj žareča in svetla, bo car ukazal povišati stolp za polovico! Potlej bo tako visok, da niti ti, bršljan, ne boš več mogel do nas! Prav res moramo dol, v svet, med ljudi!« So odločno dejale pravljice.
»Nič lažjega!« se je nasmehnil bršljan. »Če moji listi prenesejo težo metuljev in ptic, bodo vzdržali tudi stopinjice pravljic, ki so komaj kaj težje od prosojne pajčevine!«
»Kako si prijazen, bršljan!« so se zahvaljevale pravljice in se druga za drugo lahkotno kot ptice spustile po temno zelenih bršljanovih listih navzdol do tal ter se šle pripovedovat med ljudi …
Tako so se pravljice, ne da bi car in carična to vedela, izmuznile med ljudi in obredle ves svet.
Na skrivaj pa so se po bršljanovi lestvi še zmeraj vračale nazaj v svoj pravljični stolp. Tudi zato, da car in carična ne bi izvedela, kaj se je zgodilo, in bi morda v jezi posekala bršljan, ker je posojal svoje temno zelene liste stopinjicam pravljic.
Sicer pa so si ljudje, odkar so ugledali čarobne žarke pravljičnjine, začeli izmišljati nove in nove pravljice in kaj svojega dodajati tudi starim, zato so se po bršljanasti lestvi vzpenjale v stolp zmeraj nove in nove pravljice.
Zmeraj več jih je bilo in zlata soba je bila zvrhano polna pravljičnjine in je vedno bolj pravljično žarela.
»Kako pametno, da sva tako skrbno zastražila svoje pravljice!« sta zadovoljno kimala z glavo car in carična.
»Ne samo, da ni izginil niti košček, niti žarek kakšne pripovedke, celo namnožile so se, zmeraj več jih je v najinem pravljičnem stolpu!« Sta zadovoljno menila car in carična in še naprej skrbno stražila svoj stolp s pravljicami.
In če je verjeti pravljicam, ga stražita še dan danes.
40

urejanj