Pegam in Lambergar (Fran Detela): Razlika med redakcijama

Krištof Lambergar je bil pustil Gregorju v Gornjem gradu toliko vojakov, kolikor se mu je zdelo potrebnih za brambo, dokler se ne konča boj za celjsko dedino. Sam pa se je bil vrnil domov v CrneloČrnelo. Na-Naravno, da je bil vesel, ko je bil tako lepo izpeljal nevarno podjetje. Veselila se je z njim vsa graščina, in povsod je slišala srečna mati hvalo svojih dveh sinov. Smehljala se je „slavnemu junaku" tudi sestra; a prav od srca ji ni šel smeh. Ostala je tiha in zamišljena in vedno bolj želela vstopiti v samostan v Mekinje, dasi sta ji odgovarjala mati in brat, ki sta se sklicevala na mnenje Žige samega. Izgubila je bila še zvesto tolažnico, teto Mino. Ko je namreč slišala ta, da je Gregor bolan, je ni držala nobena zima več v Črnelem; morala je v Gornji grad, da streže svojemu ljubljencu; zarotila je Anico, da naj ostane stanovitna, in šla.

„Jaz?" se je nasmejal tudi on. „Ali ne veš, Ana, kako pravi mamica, da je treba hčere kmalu pomožiti, sinovi pa lahko čakajo?"

Na glas sem se smejal, ko sem bral Tvoje poročilo, kako ste vzeli Gornji grad. Lepa batrahomijomahija*) bi se dala pisati. Hvala Ti za to junaštvo! Stroške Ti kenalukmalu povrnem, dasi se mi zdi, da si nekoliko previsoko cenil prestane težave in nevarnosti. Hvala Bogu, vse teče gladko. Iz Rima je došel po- voljenpovoljen odgovor, in če Bog da, me bodeš že spremil prihodnje leto kot škofa v Ljubljano. Zdaj Ti pa povem novico, ki Te bode jako razveselila in Ti ob enem dokazala, da se še vedno gode čuda. Dva meseca sta prešla, odkar posedamo v Velikovcu. A to še ni omenjeno čudo. Kako neugodno so se bile poslednji čas obrnile stvari za cesarja, to veš. Vitovec je bil dobil zopet v pest vsa štajerska posestva, mnogo kranjskih in koroških. Njegovi konjiki so nas nadlegovali na vsem potu, in da nas vendar niso vseh polovili, je tudi nekako čudo; a pravo še pride. Na spomlad nam je napovedal vojno kralj Ladislav, in da bi bila mera zvrhana, je vdrl zadnje dni, meni nič, tebi nič, goriški grof v koroško deželo. Tudi on hoče dedovati po celjskem grofu in nadeja se, da mu prepusti cesar v toliki stiski vsaj delež. Marsikateremu zvestih cesarjevih svetovalcev je padel že tudi tak svet v glavo, vsem pa že, da bi vsaj ostavili Koroško in poiskali varnega zavetja v Gradcu, ker tukaj zagazimo lahko vkratkem med tri sovražnike. A cesar se ne gane. On ne odstopi od svoje pravice, naj se zdi drugim to koristno ali nekoristno. Mi poprašujemo plaho, kaj da počenja sovražnik, ali je še odprta pot do Gradca; on pa opravlja mirno svoj posel in piše svoj A. E. I. O. U,**) preverjen, da ga reši Bog iz vseh nevarnosti. Zaman so mu prorokovali najbistroumnejši možje, da bode zajet, kakor

hitro skopni sneg; in že sem Ti hotel pisati, da se pripravite Kranjci na nov, hujši boj spomladi proti trem sovražnikom. In kaj se zgodi! Predvčerajšnjim je prišlo pismo iz Prage, da je umrl nagle smrti kralj Ladislav. In včeraj —. Solnce je zahajalo, ko naznanijo čuvaji z gradu, da se bliža od štajerske strani mnogobrojen sovražnik. Velik strah je prevzel takoj vse naše hrabre junake, vso častito duhovščino in vse pošteno meščanstvo. Vitovec! Vitovec! je šlo od ust do ust. Proroki so bili vsi pokoncu. Saj smo to že naprej vedeli; kaj smo vedno dejali? sem slišal trikrat iz enih ust in premišljeval, ali se modrijan bolj boji ali bolj veseli, da se je uresničilo njegovo prorokovanje. Pripravili smo se na bran, kolikor se je dalo v naglici. Dozdevni sovražnik pa je obstal pred mestom. „O, Vitovec je zvit lisjak” lisjak!” so dejali strokovnjaki. Iz tabora pa so prišli proti mestu trije odposlanci. Mi jih gledamo, gledamo; zdeli so se nam tako znani. „I za božji čas!" vzklikne tovariš poleg mene, „to sta naša dva Ungnada!" In zares, cesarska svetovalca, brata Ungnada, sta prišla v mesto in z njima njegova milost, krški škof Ureh, ujetniki Vitovčevi. To je bilo čudenja! Cesar jih je sprejel takoj ; prišli so bili, oproščeni, v imenu Vitovčevem, ki se podaja cesarju z vso svojo vojsko, samo da jih cesar pomilosti in jim pusti, kar imajo. Neizmerno je bilo veselje v Izraelu. Kdo bi mogel misliti, da ne sprejme cesar pogojev z razprostrtimi rokami! A kaj še! On zahteva, da se podajo na milost in se pokoré njegovi sodbi. Kak strah nas je zopet obšel, tega mi Ti ne verjameš, če Ti tudi popišem. Pričakovali smo, da bode Vitovec razjarjen takoj naskočil mesto. A čuda se gode. Posvetovali so se dolgo; Naposlednaposled pa prijezdijo iz tabora brez orožja vsi vodje Vitovčevi, na čelu on sam med dvema Ostrovrharjema, mojim prednikom v Gornjem gradu in orjaškim njegovim bratom. Vse je drlo na ulice gledat glasovitih mož. Vitovec je srepo zrl predse, Ostrovrhar pa se je prijazno oziral okrog in vse se je čudilo njegovi moški lepoti in viteškemu držanju."

„Vzel mu je cesar vsa posestva, kamniški grad, Galenberg, pokroviteljstvo mekinjskega samostana, sploh ves imetek. In veš Ti, komu podeljuje cesar vse to? Tebi, Krištof. Naj bodem jaz prvi, ki Ti vošči srečo. Ostrovrhar pa bode glavo dal." Anico je posilil jok. Zaihtela je na glas pred bratom in skrila obraz v belem predpasniku. Krištof je strmel in šel zamišljen parkrat po sobi. Obstal. je pred sestro, jo prijel za roko, da je vstala, in ji otrl solze:

„Ti bi nemara še rada, da bi se Ostrovrhar izvil brez kazni!" se je čudil brat, in molče je ona prikimala. Krištof pa je zopet koračil po sobi semtertja; umeti ni mogel mehkosrčne pestresestre. A rad jo je imel, in težko mu je dela njena žalost.

„Anica", je dejal in ji položil roko na ramo, „jaz pojdernpojdem sam v Velikovec in poprosim za Ostrovrharja."

Takoj je izvršil Krištof svoj sklep. Poslal je sla na Brdo do Apfalterna, ki bi imel zdaj priliko, da reši ujete sorodnike, in z njim vred sejese je napravil še tisti dan na pot v Velikovec. Priprošnji bratov Lambergarjev se ni mogel ustavljati cesar; toliko uslug sta mu bila storila. Apfaltern, ki je bil zvedel, da so njegovi sorodniki zaprti v soteškem gradu, je tožil Jošta pred cesarjem. Ta, je ukazal takoj, da se izpuste, in Jošt je obljubil, a dostavil, da mu je starejši že umrl v ječi.

Minulo je nekaj dni, in v Črnelem je dvorjanil mladi baron Andrej Ravbar gospodični Ani pred veselo plapolajočim ognjem. Huda je na takega gosta malokatera deklica, naj se še tako hudo drži, mati pa nobena. Dasi je bila Anica raztresena, ni zastajal pogovor; tem zgovornejša je bila gospa. ,Okna so bila zamrzla in zunaj je škripal sneg pod nogami; kako prijetno se je dalo govoriti o neprijetnostih zimskega potovanja! Imeli so baš Krištofa v mislih in ga milo- valimilovali, da ne sedi pri njih v gorki sobi, ko zarezgačejo konji od kamniške strani. Hrupno in veselo pridirjajo na dvorišče trije konjiki s svojimi slugami. Gospa je odprla okno, in prisrčno jo je pozdravil z dvorišča sin in spoštljivo brdski gospod in še drug vitez, ki že zdavnaj ni bil obiskal Črnelega. Anica ga je spoznala takoj in rdečica ji je zalila bledo lice. Tekla je gostom naproti, objela brata in podala roko Ostrovrharju.