Pegam in Lambergar (Fran Detela): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plamencek (pogovor | prispevki)
Vrstica 2.377:
== XV. ==
 
<poem>
Jaz pa zdaj k tebi v svate grem.
 
N. ps.
</poem>
 
V Gornjem gradu pa je premišljevala teta Mina, kaj bi počel ta ubogi Gregor, če bi nje ne imel. Inako se ji je storilo, ko si je predočevala, kako bi bil ležal zapuščen; nihče bi mu ne zrahljal postelje, nihče popravil blazine. Gregor ji seveda nikoli ni povedal, kako silno da jo je pogrešal; pravil je le, kako sta skrbeli zanj Tajda in njena mati, in da je presedel pater Benedikt velik del vsakega dne poleg njegove postelje. „A kaj bodo tuji ljudje, ki nimajo srca za bolnega človeka!" Torej hvala Bogu, da je ona tukaj!
 
Gregorju se je hitro celila noga. Pel je že in citral v prijazni svoji sobi in urejeval gornjegrajsko last s patrom Benediktom, ki- mu je bil velika opora, ker je poznal vse samostanske pravice in služnosti. Le to ni bilo Gregorju prav; da Tajde ni več, odkar gospodinji teta, in dolgčas mu je bilo po prijetnih prejšnjih razgovorih. O najvažnejši reči se še ni bil zgovoril z njo, češ, da je smešno, če govori bolnik o svatbi, ko bi moral misliti na smrt; a izpregovoril bode, kadar shodi, uverjen, da ne zaman; saj sta si bila že zopet velika prijatelja.
 
Da pa Tajde ni bilo več v vas, tega je bila kriva teta Mina. Ta skrbna ženska, ki se je bila prvi dan seznanila in sprijaznila z vsemi gornjegrajskimi družinami, je obiskavala seveda dan na dan Tajdino mater. Spoznala je namah, kako nepraktični sta ženski v premnogih rečeh, in kako široko polje poučevanja in svetovanja je razgrnil ljubi Bog pred njo. Pričela je takoj svoje delovanje. A teta ni gledala samo, da koristi znankama, ona ji je tudi kratkočasila s slavospevi na Gregorja. Pripovedovala je na dolgo in široko njegova junaštva in je vekšala neizmerno z vsakdanjimi dodatki. Vedno se je našla še kaka nova vrlina nečakova, ali pa je iznova poudarjala že prestavljene, po pravilu, da se dobra reč ne more nikdar prehvaliti. Gospč'Gospe je ugajala ta prostodušna ljubezen, in Tajdi ni presedala. Saj se je tako gorko za Gregorja oglašala tudi v njenem srcu hvaležnost. On ji je ohranil strica v domačem kraju; on branil njo in mater, ko je bil obtežen samostan; on tako radodarno povrnil vso škodo, tako ljubeznivo poravnal vse krivice. Kdo ne bi čislal takega dobrotnika! A privadila se je bila ona že tudi neki drugi misli, ki ji ni bila neljuba. Ko sta se tako prijazno menila zadnje čase, se ji je zdelo večkrat, da jo Gregor zdajzdaj zasnubi, in prepričana, da jo bode prej ali slej, je nekako poredno zadovoljna čakala tistega časa. Niti za kneginjo in za Vitovca se ni navduševala več, ko je bila zvedela podrobnosti celjske vojne iz najmerodajnejših ust.
Da pa Tajde ni bilo več v vas, tega je bila kriva teta Mina. Ta skrbna ženska, ki se je bila prvi dan seznanila in sprijaznila z vsemi gornjegrajskimi družinami, je obiskavala seveda dan na dan Tajdino mater.
 
180
 
Spoznala je namah, kako nepraktični sta ženski v premnogih rečeh, in kako široko polje poučevanja in svetovanja je razgrnil ljubi Bog pred njo. Pričela je takoj svoje delovanje. A teta ni gledala samo, da koristi znankama, ona ji je tudi kratkočasila s slavospevi na Gregorja. Pripovedovala je na dolgo in široko njegova junaštva in je vekšala neizmerno z vsakdanjimi dodatki. Vedno se je našla še kaka nova vrlina nečakova, ali pa je iznova poudarjala že prestavljene, po pravilu, da se dobra reč ne more nikdar prehvaliti. Gospč' je ugajala ta prostodušna ljubezen, in Tajdi ni presedala. Saj se je tako gorko za Gregorja oglašala tudi v njenem srcu hvaležnost. On ji je ohranil strica v domačem kraju; on branil njo in mater, ko je bil obtežen samostan; on tako radodarno povrnil vso škodo, tako ljubeznivo poravnal vse krivice. Kdo ne bi čislal takega dobrotnika! A privadila se je bila ona že tudi neki drugi misli, ki ji ni bila neljuba. Ko sta se tako prijazno menila zadnje čase, se ji je zdelo večkrat, da jo Gregor zdajzdaj zasnubi, in prepričana, da jo bode prej ali slej, je nekako poredno zadovoljna čakala tistega časa. Niti za kneginjo in za Vitovca se ni navduševala več, ko je bila zvedela podrobnosti celjske vojne iz najmerodajnejših ust.
 
Teta pa ni skrbela samo za sedanjost svojega nečaka, ampak bolj še za njegovo bodočnost. Uverjena, da ne bode večno živela, je premišljevala, kako bi ga oženila; zakaj tako mladih ljudi vendar ne gre ostavljati samih.
 
»Izbrati nevesto", je modrovala takoj drugega dne, ko je sedela pri Staničevih, „to je važna zadeva. Kaj, gospa Stanička?" Ta je pritrdila ; Tajdi pa je začelo tolči srce, da se je sklonila na šivanje.
 
„Vi tega ne čutite toliko", je nadaljevala teta, „ker niste v takem položaju. A jaz ! Verjemite mi, da po cele noči ne zatisnem očesa, ko premišljujem, kaj bi bilo prav, in kako bi bilo prav. Očak Abraham je poslal najmodrejšega, izmed svojih hlapcev izbirat sinu Izaku neveste, ker je dobro vedel, da se tu na mladeniče ni čisto nič zanesti. Ti bi gledali le na gladko lice; vse drugo jim je postranska reč. Zaraditega je
 
181
 
toliko nesrečnih zakonov [na svetu. Pred vsem mora biti nevesta bogaboječa in pohlevna, taka kakor Tajda. Da, da, gospodična, nič se ne skrivajte; Vi bi bili nevesta za našega Gregorja."
 
Tajdo je obhajala vročina in hitela je šivati na vse pretege.
 
„Ce„Če bi Gregor ne imel že neveste", je povzela teta, „bi jaz rekla, da naj vzame Vas."
 
Tajdi pa se je stemnilo pred očmi, da se je zbodla globoko v prst. Težave so jo obšle in stekla je iz sobe, kjer je bil vzduh tako soparen, tako težak. Ko je teta pripovedovala pri peči, kako ljubeznivo izvoljenko da ima Gregor na Kranjskem, je pretakala Tajda solze kraj potoka. Spoznala je vsa nesrečna, kako rada ima Gregorja. Menila je bila dosedaj, da ga čisla le kot dobrega prijatelja, in da bi se ji ne godilo hudo kot njegovi ženi. Bil bi pač zakon, kakršne sklepa bolj razum nego srce. „In taki so najsrečnejši", je slišala od strica in matere. Da si pa utegne Gregor izbrati drugo, na to ni mislila nikdar; kako bridko jo je iznenadila sedaj ta misel! O, naj bi tudi nje ne vzel, da bi le tudi druge ne izbiral! Premišljevala je, zakaj je bil tako prijazen ves čas, če ima drugo v mislih, in jela ga je dolžiti hinavstva. A oglasil se je drug glas, ki ji je trdil, da je on pač prijazen z vsemi ljudmi. Spomin ji je ponavljal njegove besede, pogovore, ki sta jih imela med seboj, in izkušala je iztisniti, iz njih le količkaj več od navadne priljudnosti; a zaman. Kar se ji je glasilo prej kot iskrena ljubezen, to so se ji zdele zdaj le besede. Oh, da se meni ona zanj, in da se je dala tako preslepiti svoji domišljiji in domišljavosti! — A nekdaj, nekdaj gotovo še ni mislil na drugo. Spominjala se je prešle pomladi, spominjala zimskega jutra, ko je bil prišel z vojsko nad Gornji grad, in kako je bila ona prevzetna in razžaljiva. Sama je kriva, da je nje pozabil. Oh, ošabnost, kako kaznuješ sama sebe ! A kaj pomaga prepozen kes! Pripeljal bode Gregor nevesto, ki bode njej večen oponos, da je izgubila takega mladeniča. Tako je čakala obupna v vrtcu, da odide teta Mina, in žalostna se je vrnila k svojemu delu. Mati je takoj
 
182
 
Tajdi pa se je stemnilo pred očmi, da se je zbodla globoko v prst. Težave so jo obšle in stekla je iz sobe, kjer je bil vzduh tako soparen, tako težak. Ko je teta pripovedovala pri peči, kako ljubeznivo izvoljenko da ima Gregor na Kranjskem, je pretakala Tajda solze kraj potoka. Spoznala je vsa nesrečna, kako rada ima Gregorja. Menila je bila dosedaj, da ga čisla le kot dobrega prijatelja, in da bi se ji ne godilo hudo kot njegovi ženi. Bil bi pač zakon, kakršne sklepa bolj razum nego srce. „In taki so najsrečnejši", je slišala od strica in matere. Da si pa utegne Gregor izbrati drugo, na to ni mislila nikdar; kako bridko jo je iznenadila sedaj ta misel! O, naj bi tudi nje ne vzel, da bi le tudi druge ne izbiral! Premišljevala je, zakaj je bil tako prijazen ves čas, če ima drugo v mislih, in jela ga je dolžiti hinavstva. A oglasil se je drug glas, ki ji je trdil, da je on pač prijazen z vsemi ljudmi. Spomin ji je ponavljal njegove besede, pogovore, ki sta jih imela med seboj, in izkušala je iztisniti, iz njih le količkaj več od navadne priljudnosti; a zaman. Kar se ji je glasilo prej kot iskrena ljubezen, to so se ji zdele zdaj le besede. Oh, da se meni ona zanj, in da se je dala tako preslepiti svoji domišljiji in domišljavosti! — A nekdaj, nekdaj gotovo še ni mislil na drugo. Spominjala se je prešle pomladi, spominjala zimskega jutra, ko je bil prišel z vojsko nad Gornji grad, in kako je bila ona prevzetna in razžaljiva. Sama je kriva, da je nje pozabil. Oh, ošabnost, kako kaznuješ sama sebe ! A kaj pomaga prepozen kes! Pripeljal bode Gregor nevesto, ki bode njej večen oponos, da je izgubila takega mladeniča. Tako je čakala obupna v vrtcu, da odide teta Mina, in žalostna se je vrnila k svojemu delu. Mati je takoj slutila, kaj ji je; zakaj tudi ona se je natihem nadejala, da vzame Gregor hčer. Pusto je bilo pri srcu tudi njej, zato ni nadlegovala Tajde z vprašanji, ampak prepuščala času, da jo potolaži; saj se morajo deklice privajati samozataji.
slutila, kaj ji je; zakaj tudi ona se je natihern nadejala, da vzame Gregor hčer. Pusto je bilo pri srcu tudi njej, zato ni nadlegovala Tajde z vprašanji, ampak prepuščala času, da jo potolaži; saj se morajo deklice privajati samozataji.
 
Tajda je začela kmalu tožiti, kako dolgočasno da je v Gornjem gradu, odkar je odpravljen samostan, kako dolge da so zime, kako odljuden kraj, in jela je nagovarjati mater, naj se vendar preselita. Mati je ugovarjala in pogovarjala in milovala v srcu nesrečno dete in premišljevala sama, če bi nemara res ne bila selitev najboljše zdravilo.
 
Nič več ni obiskala Tajda Gregorja, nič več ni poprašala, kako se ima, ampak trudila se je, da si ga izbije iz glave. A trud ni bil legalelegak. Bledela je Tajda in hujšala in minula jo je prejšnja veselost, tako da jo je začel izpraševati stric, če je bolna. Ona je odkimavala in pobešala oči.
 
„Tajda, ti nisi srečna", ji je dejal pater Benedikt. „Kako da ne?" se je nasmihala ona. „Saj imam, česar želim."
Vrstica 2.423 ⟶ 2.417:
Kako neprijetno je ta presenetila patra Benedikta, ki si je bil že tako lepo uredil domačijo v prijetni zavesti, da je ne ostavi nikdar več! Zdaj se mu je pokazalo v drugačni luči prijazno občevanje mlade dvojice. Nesrečnega se je čutil tudi on, zlasti ker si je očital, da je nekoliko sam zakrivil to nezgodo. On je seznanil Gregorja s Tajdo; on ga je peljal k njeni materi; pred njegovimi starimi, slepimi očmi sta se menila. Oh, da ne more dobiti pokoja na zemlji! Ni se čudil, da si želi Tajda proč iz tega kraja, marveč potegnil je z njo, ko je dobro premislil okoliščine.
 
Ko pa se je vdala mati in začela iskati kupca za svojo hišico, so obšle Benedikta bridke misli. Sam bode ostal v Gornjem gradu, dolgčas mu bode po sorodnicah, in nihče mu ne bode več postregel tako ljubo. Jela se je boriti ljubezen do dragega kraja z ljubeznijo do sestre in nečakinje. Ko pa se je spomnil, koliko dobrot sta mu izkazali v njegovih boleznih, in premišljeval, kako bi poravnal vsaj nekoliko svoj dolg, se mu je zdelo, da bi ravnal grdo in nehvaležno, ako ji zapusti, in sklenil je po dolgem srčnem boju, da odpotuje z njima. Sestra ga je odgovarjala; a on je bil že vse preudaril. Bridko misel na ločitev mu je blažilo upanje, da bode izprernemba kraja pomirila nečakinji srce.
 
Gregor je kmalu zapazil, kako zamišljen in pobit je pater Benedikt. Dejal si je, da mu je pač dolgčas po bratih, s katerimi je bil preživel toliko let skupaj, in izkušal ga je razvedriti. Ta pa je premišljeval, kak vzrok bi navedel Gregorju, kadar se bode poslavljal od kraja, ki mu je bil pred kratkim časom tako- mil.
183
 
Ko so se bile pokazale prve trobentice po loki, je hodil Gregor že trdno, in polotile so se ga ženit- vanskeženitvanske misli.
sorodnicah, in nihče mu ne bode več postregel tako ljubo. Jela se je boriti ljubezen do dragega kraja z ljubeznijo do sestre in nečakinje. Ko pa se je spomnil, koliko dobrot sta mu izkazali v njegovih boleznih, in premišljeval, kako bi poravnal vsaj nekoliko svoj dolg, se mu je zdelo, da bi ravnal grdo in nehvaležno, ako ji zapusti, in sklenil je po dolgem srčnem boju, da odpotuje z njima. Sestra ga je odgovarjala; a. on je bil že vse preudaril. Bridko misel na ločitev mu je blažilo upanje, da bode izprernemba kraja pomirila nečakinji srce.
 
„Mina, jaz se bodem ženil", je dejal, obstal pred teto in uprl roke v bok.
Gregor je kmalu zapazil, kako zamišljen in pobit je pater Benedikt. Dejal si je, da mu je pač dolgčas po bratih, s katerimi je bil preživel toliko let skupaj, in izkušal ga je razvedriti. Ta pa je premišljeval, kak vzrok bi navedel Gregorju, kadar se bode poslavljal od kraja, ki mu je bil pred kratkim časom tako- mil.
 
„To je prav!" se je razveselila teta. „Kdaj pa?"
Ko so se bile pokazale prve trobentice po loki, je hodil Gregor že trdno, in polotile so se ga ženit- vanske misli.
 
„Mina, jaz se bodem ženil", je dejal, obstal pred teto in uprl roke v bok.
 
„To je prav!" se je razveselila teta. „Kdaj pa?" „Po Veliki noči, če Bog da. A nekaj mi še manjka."
 
„Kaj pa?"
 
1) Neveste„Neveste." Teta se je smejala, češ, da je ne bode prevaril, da ona že ve, kar ve. „Ampak snubil je nisem še naravnost", je dejal Gregor vesel. »Toda jutri storim to."
 
„Ali si že zadosti trden?" je skrbela teta.
Vrstica 2.445 ⟶ 2.437:
„Oh, do poroke je še časa", je menil Gregor. „Ampak najprej moram dobiti iz nevestinih ust potrdila tvojim besedam."
 
„Torej le icliidi! Kaj pa ti pripravim za pot?"
 
,,Za„Za to pot pa res ni treba priprav", se je smejal Gregor. Ona pa ga že ni več poslušala; mudilo se ji je naznanjat po Gornjem gradu zanimivo novico. Prva njena pot pa je bila k Stanički.
 
Gregor: Ona pa ga že ni več poslušala; mudilo se ji
 
je naznanjat po Gornjem gradu zanimivo novico. Prva
 
njena pot pa je bila k Stanički.
 
„Jutri pojezdi nečak Gregor na Kranjsko snubit, in po Veliki noči bode poroka, gospa Stanička."
 
Ta ji je voščila srečo, a poznalo se ji je na glasu, kako hudo ji dé, da. mora .hči poslušati to poročilo. Teta pa je stopila k Tajdi in jo izpraševala, če se kaj veseli svatbe. „Videli boste", je dejala, „kako lepo gospo pripelje Gregor. Ana ji je ime." Tajda je prikimala molče in pogledala skoz okno, da skrije solze, ki so se ji prikradle v oko. Teti pa se je zamalo zdelo, da se te ženski tako malo zanimata za tako važno zadevo, in da se ne veselita z veselimi, kakor se spodobi dobrim dušam. Ostavila ji je kmalu, da nese novico v sosednjo hišo. Hči in mati pa sta molčali, utopljeni vsaka v svoje misli.
184
 
Ta ji je voščila srečo, a poznalo se ji je na glasu, kako hudo ji dé, da. mora .hči poslušati to poročilo. Teta pa je stopila k Tajdi in jo izpraševala, če se kaj veseli svatbe. „Videli boste", je dejala, „kako lepo gospo pripelje Gregor. Ana ji je ime." Tajda je prikimala molče in pogledala skoz okno, da skrije solze, ki so se ji prikradle v oko. Teti pa se je zamalo zdelo, da se te ženski tako malo zanimata za tako važno zadevo, in da se ne veselita z veselimi, kakor se spodobi dobrim dušam. Ostavila ji je kmalu, da nese novico v sosednjo hišo. Hči in mati pa sta molčali, utopljeni vsaka v svoje misli.
 
„In kdaj odidemo mi?" je dejala naposled mati.
Vrstica 2.469 ⟶ 2.453:
„A kako morete vendar Vi, gospod subprior", je pristavil, „na stara leta — Bog Vam jih daj učakati še mnogo — ostaviti svojo sestro!"
 
„Sestro ?" je vprašal oni. „Ta pojde z menoj."
 
185
 
 
 
„Z Vami?” se je zavzel Gregor in nemirno mu je začelo tolči srce. „In Tajda?"
Vrstica 2.479 ⟶ 2.459:
Pater se je nasmehnil tolikemu prostodušju: „Tajda seveda tudi."
 
„Kako je to možno !" je vzkliknil Gregor in prebledel. „A jaz moram, moram še govoriti z njo !"
 
Podal je brž še enkrat roko subpriorju, jecal nekaj o hvaležnosti, dobrotah, spominu, da ga je poslovil, in hitel k "beli hišici ob potoku. Mati je bila sama doma. Vprašal je po Tajdi in zvedel, da je šla v gozdič nabirat mladega bršljana. Neljubo je bilo materi, da je išče; saj je vedela, koliko teže ga bode pozabila hčerka, če govori še z njim ; a ni si upala reči tega grajskemu poveljniku.
 
Gregor je hitro zavil po znani stezi in kmalu je zagledal Tajdo v cvetnatnem logu. Od veselja in strahu mu je utripalo srce, ko je stopal po mehki trati. Ona pa je bila preveč zamišljena, da bi čula njegov korak. Neka tiha zavist se ji je budila v žalostnem srcu. Tod bode vodil Gregor mlado ženo. Z njim bode trgala pisane cvetice, poslušala petje ptičev in šumljanje potočka in niti znala ne bode, kako je srečna. Zanjo pa ni veselja več; spremljal jo bode po tujih krajih le grenak spomin. Zgenila se je, ko jo je došel Gregor, in polila jo je živa rdečica, ko sta se spogledala.
 
„Torej gospodična' Tajda res odhaja?" je dejal tiho Gregor.
 
„Saj gospod Gregor tudi odhaja", je dejala ona mirno.
 
„Jaz ?" je strmel Gregor. „Kam pa jaz?"

„To pač veste sami."
 
„Jaz da bi kaj vedel? In zakaj bi Vam skrival?"
 
„Jaz da bi kaj vedel? In zakaj bi Vam skrival?" „Ne odidete li še danes na Kranjsko?"
 
„Danes! Na Kranjsko!" se je čudil čimdalje bolj Gregor. „I kdo Vam je to povedal? Niti ne upal bi se še podati na tako daljno pot. In po kaj bi hodil na Kranjsko?"
 
„Po kaj! To pač sami najbolje veste," je dejala ona in se obrnila, da odide. On pa jo je prijel za roko in jo zadržal:
 
186
 
„Ne pojdete mi, dokler mi ne poveste, odkod da imate te čudne vesti, o katerih jaz sam ničesar ne vem."
Vrstica 2.511 ⟶ 2.493:
Tajdi se je zdelo, kakor da bi prijetno sanjala; sama svojim očem in ušesom ni verjela in stisnila je roko Gregorju, kakor da se prepriča, je li istina. On pa jo je objel čez pas in poljubil na lice, ki je je obsijal svetli žar prisrčne sreče. Gregor je bil vesel in srečen, da skoraj ni mogel govoriti; Tajdi pa ni dala miru zvedavost; morala je izvedeti, kaj je vendar z nevesto Ano, o kateri jima je teta Mina že toliko dopovedala. Gregor se je smejal tetinim domišljijam in se radoval natihem nežne, boječe ljubezni, ki je dihala iz vsakega Tajdinega vprašanja.
 
Tudi patra Benedikta je bil izvabil krasni dan iz stanice. S knjigo v roki se je bil napotil proti gozdu. Misli pa so mu uhajale od knjige v svet, ki se mu še nikdar ni zdel tako lep kakor sedaj pred odhodom. Spominjal se je pač, kako je že enkrat jemal slovo od strmih planin in tesne doline, in kako se mu je bila žalost izpremenila v veselje; a sedaj se ni upal nadejati take sreče. Ko pa ga je pripeljala pot na trato kraj gozda, je ostrmel, ko je zagledal Gregorja in Tajdo, ki sta se počasi bližala. Obšla ga je nejevolja, da se nespametno dekle ne ogiblje prilike, ki ji mora le še bolj obtežiti srce. Onadva sta ga tudi že zagledala. Veselo ga je pozdravljal Gregor; Tajda pa je stekla naproti, da mu poljubi roko. On jo je za-. držalzadržal, ji pogledal resno v oči in povzdignil prst; nečakinja pa se je nasmejala.
 
187
 
„Tajda, Tajda”, je svaril stric, „za smehom pride jok." Medtem je došel Gregor, prijel Tajdo za roko in jo predstavil stricu kot svojo nevesto. Stric je strmel in gledal, dokler ga ni vprašala Tajda, če jima ne bode voščil sreče.
 
„Da, da, Gregor in Tajda. Bog vaju živi oba!" je dejal živahno in jima stiskal roke, presrečen, da se je izpolnjevalo, kar si je bil želel natihem že tolikotolikokrat, kadar je mislil na bodočnost svoje nečakinje.
 
,
 
krat, kadar je mislil na bodočnost svoje nečakinje.
 
„Kaj ne, striček!" je dejala Tajda; „zdaj mi ne boste več prorokovali, da pride za smehom jok."
Vrstica 2.531 ⟶ 2.507:
V brezskrbnem pogovoru jim je potekala ura za uro; teta pa se je križala doma, kdaj da odjezdi Gregor, ko nima še nič pripravljenega. Pripravljala mu je seveda sama obleko in perilo in tekla v hlev vprašat hlapca, če je konj že osedlan.
 
„Kateri konj?" se je zavzel Miha in kimal z glavo, ko mu je pripovedovala, da odjezdi pač Gregor v CrneloČrnelo.
 
„Jaz nič ne vem", je zmignil naposled z rameni in godrnjal, da za tako dolgo pot Gregor še ni.
Vrstica 2.541 ⟶ 2.517:
„Podkuj rjavca! Kaj pa stojiš?"
 
„Ne zamerite, teta Mina", je dejal Miha, „Vi, ne urnejeteumejete o konjih nič ali pa še manj. Če mi gospod ukaže, bodem koval rjavca, drugač pa ne."
 
Nejevoljna ga je ostavila teta. Miha pa se je hudoval, da hočejo že ženske hoditi po konjskih hlevih; in na Mino je bil posebno hud; zakaj, kakor bodemo kmalu slišali, začela se je mešati v neke zadeve, ki so segale Mihu še vse drugač do srca kakor rjavec konj.
 
188
 
Ura je šla na poldne, in Gregorja še ni bilo domov. „Oh, ti mladi ljudje", je tarnala teta, „nobene skrbi nimajo. Ženin je in še neveste bode pozabil!" Tekla je k Stanički vprašat, če je videla Gregorja, in zagledala ga je za mizo v mirnem pogovoru.
Vrstica 2.557 ⟶ 2.531:
„Da si boš izbral ti tako nevesto", je dejala slabovoljna, ko se je bil vrnil Gregor, „si ne bi bila jaz mislila. Ali ni stokrat boljša Ana Lambergarjeva ?"
 
„Ali se ti sanja, teta ?" se je smejal Gregor. „Ta bi pač marala zame !"
 
„Ta?" je dejala ona razžaljena. „Sedaj si se že odločil. A naj bi bila jaz to le slutila, svetovala bi ti bila drugače; zakaj jaz vem, kar vem."
Vrstica 2.563 ⟶ 2.537:
Temu razlogu se ni dalo ugovarjati; in Gregor tudi poskušal ni, prepričan, da se bode teta kmalu potolažila.
 
Po Veliki ,noči je poročil pater Benedikt mladi par. Ravno tisti dan pa je prišla v Gornji grad novica, da se je poročil Janez Ostrovrhar z Ano Lambergarjevo. Dve debeli solzi sta se prikradli dobri teti v stare oči, in ostavila je družbo, da se razjoka sama v svoji izbi. „Oh, ubožica!" je vzdihovala, „koliko je gotovo pretrpela, preden se je vdala; in sedaj bode nesrečna vse žive dni!"
 
Jezila se je na gospo Lambergarjevo, ki ni hotela poslušati nje, ampak žrtvovala svojim predsodkom hčerino srečo, in nekoliko tudi na prenaglega Gregorja. Toda, kar je, to je. Saj je bilo toliko drugih skrbi v njeni bližini. °
 
valaNajnujnejša zadeva je bila sedaj Mihova in Janezova, ki sta snubila brhko Jerico. Kadar je uvaževala ta telesne vrline, je bil Janez na konju; a ker je bil Miha duhovitejši, je omahovala Jerica in zadržavala oba fanta, ki bi se bila lepkolehko že vrnila domov. A upala sta oba in pila na to upanje, in stvar bi se bila pletla Bog ve koliko časa še, da ni z izkušeno roko posegla vmes. teta Mina. Ta se je potegnila za zvesto Lenko in se srdila v svoji praviceljubnosti, da bi Miha imel dve nevesti, Janez pa nobene. Z njeno pomočjo je izpodrinil Janez tekmeca. Sprla se pa zaraditega nista. Bodoči krčmar je napojil še odhajajočega Miha in mu naročal:
Najnujnejša zadeva je bila sedaj Mihova in Janezova, ki sta snubila brhko Jerico. Kadar je uvaže
 
„Kadar prideš domov in te bodo izpraševali DobIjanje, kje je Belčev Janez in kaj da počenja, govori ti tako : V Gornjem gradu je, godi se mu pa dobro, da nič takega. In ko bodo barala dekleta, če sem še samec, govori ti resnico, da imam dekleta, kakršnih ni nič pod dobovskim zvonom. Naj zvedo, da me drugod nimajo za takega bedaka kakor v domači vasi!"
189
 
vala ta telesne vrline, je bil Janez na konju; a ker je bil Miha duhovitejši, je omahovala Jerica in zadržavala oba fanta, ki bi se bila lepko že vrnila domov. A upala sta oba in pila na to upanje, in stvar bi se bila pletla Bog ve koliko časa še, da ni z izkušeno roko posegla vmes. teta Mina. Ta se je potegnila za zvesto Lenko in se srdila v svoji praviceljubnosti, da bi Miha imel dve nevesti, Janez pa nobene. Z njeno pomočjo je izpodrinil Janez tekmeca. Sprla se pa zaraditega nista. Bodoči krčmar je napojil še odhajajočega Miha in mu naročal:
 
„Kadar prideš domov in te bodo izpraševali DobIjanje, kje je Belčev Janez in kaj da počenja, govori ti tako : V Gornjem gradu je, godi se mu pa dobro, da nič takega. In ko bodo barala dekleta, če sem še samec, govori ti resnico, da imam dekleta, kakršnih ni nič pod dobovskim zvonom. Naj zvedo, da me drugod nimajo za takega bedaka kakor v domači vasi!"
 
Ko bi bila vedela gospa Ana Ostrovrharjeva, kako jo miluje teta Mina, bi se bila smejala na strani ljubljenega moža, ki ga ni nič več mikala bojna slava. Živel je prijetna leta z ljubeznivo soprogo v družbi brata, prelata gornjegrajskega, in drugih prijateljev, bival pozimi v Kamniku, poleti v Galenbergu, kjer ga je obiskaval Jošt Soteški, kolikor mu je dopuščal protin.
 
Vitovcu pa ni dalo srce, da bi odložil orožje. Ostal je pri cesarju, dokler se je ta mudil v južnih deželah, pripravljen, da dožene z mečem njegovo pravdo. Ukazal je cesar kneginji Katarini, da naj se umakne iz celjske grofije v Krški grad, ki ga ji je bil prepustil kot vdovščino. Težka je bila ločitev. Marsikatera solza razžaljenega ponosa ji je stekla po licih, in marsikatero mokro oko je svedočilo zvesto vdanost hvaležnih meščanov, a na upor ni bilo več misliti. Z mlado vdovo Heleno je premišljevala kmalu v Krškem nestanovitnost človeške sreče in slave. Doktor Lenart pa je branil še nadalje njene pravice. Poprej velik dr žavnikdržavnik, je gledal sedaj zvitim kmetom na prste in se tožaril s prešernimi sosedi, ki so uhajali kneginji v škodo.
 
Janez, grof goriški, pa ne bi bil mogel izbrati neugodnejšega časa, da uteši svojo boježeljnost. Nadenj je poslal cesar Vitovca. Ta ga je otepel dodobra, ga podil nepretrgoma čez mejo, mu vzel še par njegovih mest in ga prisilil iskati miru pri cesarju. Za plačilo je imenoval cesar Vitovca svojega svetovalca, in novi svetovalec se je izkazal vrednega te časti. Ko se je bil kmalu potem zapletel cesar v trde boje z Ogri pod kraljem Matjažem, mu je branil južno mejo proti Ogrom in Turkom zvesti Vitovec. Hvaležni cesar ga je povzdignil v grofa Zagorskega in bana slovenskih dežela.
Vrstica 2.583 ⟶ 2.553:
Ko pa je zapelo zopet v Mihovi kovačnici kladivo, se je oglasila tudi nova pesem:
 
<poem>
Pegam pravi, govori:
 
»Kje se men' enak dobi ?«
</poem>
 
pesem o Pegamu in Lambergarju, ki jo je bil zložil v Gornjem gradu Gregor, ko ni smel tri mesece iz postelje zaradi zlomljene noge. Pel jo je Miha, kadar je koval konje in vozove, ali pa v krčmi pri Krivcu, če ga je bila razjezila Lenka. Janez pa je nesel pesem na Dolenjsko in Vipavsko, koder je vino skupljeval in mešetarje pretepaval. Tako se je razširila po vsem Kranjskem, se prenarejala in vekšala, da je dobila obliko, v kakršni jo beremo današnje dni.
 
191
 
[[Kategorija: Fran Detela]]