Človek toliko velja, kar plača: Razlika med redakcijama

| opombe=

| obdelano=4

| spisano=Preskeniral Matjaž Rebolj iz <i>Slovenskega glasnika</i> 1861, popravljal [[Marko Limbek]].

| vir= http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/clovek_toliko.pdf

 

„Kaj bi premišljevali, oče!" Matevž spregovori. „Obljubili ste mi, Mica, ako vam naštejem dvanajst sto svojega denarja. Niste mi tega zastonj rekli. Zapisal sem se v Laško armado, samo zato, da sem mogel v vojski hitreje dobiček delati. Ker sem kupčije bil vajen, in ni bilo druzih barantačev pri naših vojakih, sem srečo imel veliko. Tukaj imate več kakor dvanajst sto cekinov. Izgovoril in položil je dva težka žakeljca pred Krucmana. Krucmanu je pa ogenj šinil v obraz. Veselo je stisnil Matevžu roko, rekoč: „Jaz sem mož beseda, ti si pa moj zet ... Mica, teci po mater v zelnik, naj pridejo Matevža gledat. Danes se ne bo več delalo; ampak Matevža bomo poslušali, in pili v njegovo zdravje. Vsa vas mora vediti, da smo veseli!"