Blagodejna zvezdica: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 12:
}}
 
== I. ==
 
Blagodejna zvezdica.
 
(Novela.)
 
Tedaj gospodična Ada, Vi nočete odstopiti od svojega sklepa in nas hočete po vsej sili zapustiti?
 
Te besede je govorila debelušna štirideset ali petdeset let stara Ženskaženska, vsakdanjega obraza, priprostega vedenja. Kroj njene obleke in frisura na njenej glavi je bilo edino, kar je kazalo, da spada k boljšim stanovom.
 
Oseba,, ktero je ogovorila, bila je vitka postava sedemnajstletne devojke. Bila je v črnej žalujočej obleki, bledega lica, na kterem so bili močno izraženi vtisiutisi otožnosti ali nezadovoljnosti, menda pa oboje. Ta izraz lica, ki je tak45takó malo pristojal njenim letom, priprosta, že močno ponošena črna obleka in pa njena zanemarjena zvnnanjostzvunanjost sploh, to vse je bilo krivo, da se je Ada na prvi pogled zdela nelepa in neprijetna. Ko bi jo bil pa kdo na tanje opazoval, našel bi bil, da so njene modre, a vedno mrkle oči imele nenavadno milobo, dà fine poteze njenega obraza bi oživele, ko bi jih rudečica le nekoliko oblila, in slednjič bi njene ustnice, ko bi se hotele nasmejati, dajale vsemu obrazeku nekov čar, kajti odkrile bi vrsto belih zobkov in jej delale na licih ljubeznjivi jamici.
 
Ljuba gospa' Barbara, odgovorila je A.daAda na njeno vprašanje z nežnim jej lastnim glasom, ko bi vedeli, kak6kakó bridko je sedeti dan za dnevom za tujo mizo, prebivati pod tujo streho s čuvstvom, -da je vse, kar potrebujem za življenje, le dar Vašega dobrega srca, in da Vam .tega dardarú ne morem povrnoti in tudi nikdar ne bodem mogla, ne bi mi toliko ugovarjali, kajti jaz si hočem iskati službe.
22
 
Oj ti ljubi Bog, rekla je nekoliko razžaljena gospa Barbara, ali sem Vam jaz ali pa :Feliks kdaj očitala, da živite pri nas zastonj ? Koliko pa Vi tudi potrebujete za svoje potrebe? Kak6Kakó malo na pr. Vi jeste! Ali Vas jaz ne ljubim, kakor bi mi bila lastna hči? Ali Vam ni moj Feliks iz celega srca vdanudan? — dostavila; je bolj s tihim glasom.
 
Rudečica nevolje je pri tem imenu oblila Adino bledo lice. A samo za trenotek, in postalo je še, bledejše, nego je bilo prej.
OGl)
 
Gospa Barbara se je, vedla, kakor da bi ne bila zapazila Adine zadrege. Začela je torej polglasno šteti šive na nogovici, ktero je pletla. Potem ko se je dvakrat nalašč, uštela, da med tem Adi Časačasa pusti se pomiriti, zvila je pletenico in jo položila v jerbašček za ročna dela, ki je ležal pod mizico. Zdaj se Adi približa, prime jo za obe roki in z glasom dobrotnice poreče: Zadnja želja gospoda stotnika, Vašega očeta, je bila, da moram njegovej Adi puščati svobodno gibanje v življenji. Le iz tega 'urokauzroka se nočem dalje zoperstavljati. Povejte torej, kak6kakó se neki mislite v bodoče preskrbljevati? V čem bodi Vaša služba?
Ko bi jo bil pa kdo na tanje opazoval, našel bi bil, da so njene modre, a vedno mrkle oči imele nenavadno milobo, dă. fine poteze, njenega obraza bi oživele, ko bi jih rudečica, le nekoliko oblila.,, in slednjič bi njene ustnice, ko bi se hotele nasmejati, dajale vsemu obrazeku nekov čar, kajti odkrile bi vrsto belih zobkov in jej delale na licih ljubeznjivi jamici.
 
Ko je Ada videla, da je gospe Barbare resna volja jej pomagati, da doseže svoj namen, zadobi srčnost in takoj odgovori: Upam, da onih sedem let, ktera sem preživela v zavodu, ni bilo brez sadtsadu.
Ljuba gospa'Barbara, odgovorila je A.da na njeno vprašanje z nežnim jej lastnim glasom, ko bi vedeli, kak6 bridko je sedeti dan za dnevom za tujo mizo, prebivati pod tujo streho s čuvstvom, -da je vse, kar potrebujem za življenje, le dar Vašega dobrega srca, in da Vam .tega dar
 
Oči. so -se gospej Barbari na enkrat zasvetile, usta, so se jej še bolj razširila začuvši Adino opazko, in ona reče veselo iznenadjena: Kaj res, Ada, .Vi ste tedaj taktitakó učeni, da bi bili zmožni postati učiteljica, v kakej imenitnej rodbini? -
ne morem povrnoti in tudi nikdar ne bodem mogla, ne bi mi toliko ugovarjali, kajti jaz si hočem iskati službe.
 
nočV tem trenotku je gospa Barbara pozabila, da je na skrivnem gojila vse druge namene za Adino bodočnost. A njeno nenavadno dobro srce je vselej zaduševalo želje in naklepe, ktere si je stavilo, kedar je koli sprevidelo, da one ne osrečujejo bližnjega. Da pa Ada ni srečna v njenej hiši, sprevidela je gospa Barbara že davno. A vedela in našla ni drugega pripomočka, da bi jo razvedrila, nego da jo še, bolj po svoje ljubi in da sili svojega sina Feliksa enako storiti. Toda Adino čelo se je še bolj zmračilo pri toliko pretiranej ljubeznjivosti. Uboga gospa Barbara si je noč in dan trla glavo, kaj bi bil vzrokuzrok Adine nezadovoljnosti! Ko jej je Ada po njeneurveč,kratnemnjenem večkratnem vprašanji, ali menda čuti v njenej hiši kakšen pomanjkljaj, .slednjič v zadregi odkrila, da, jo je sram živeti od tuje miloščine in da si želi sama svoj kruh služiti, zadela jo je ta vest jako neprijetno. Da bi Ada, stotnikova hči, služila, ,zdelo se jej je nezaslišano. V svojej napetej .dobrodušnosti predstavljala, si je takoj Ado kot eno svojih robatih dekel: boso, z navihanimi rokavi, umazano, in težave so jo skoro obhajale .pri teh umotvorih svoje domišljije. Zato jej je zdaj, ko je Ada, omenila svoj sedemletni uk v zavodu, šinilo na enkrat v glavo, da bi bilo Adi mogoče služiti brez poniževanja, pod stan, v kterem se je narodila•narodila.
Oj ti ljubi Bog, rekla je nekoliko razžaljena gospa Barbara, ali sem Vam jaz ali pa :Feliks kdaj očitala, da živite pri nas zastonj ? Koliko pa Vi tudi potrebujete za svoje potrebe? Kak6 malo na pr. Vi jeste! Ali Vas jaz ne ljubim, kakor bi mi bila lastna hči? Ali Vam ni moj Feliks iz celega srca vdan? — dostavila; je bolj s tihim glasom.
 
Za ddgojiteljicoodgojiteljico, odgovorila je Ada, nekoliko v zadregi, upam biti sposobna:,. Da bi pa tudi mojomoje znanje zadostovalo za odgojevanje otrok imenitne rodbine, jako dvomim.
Rudečica nevolje je pri tem imenu oblila Adino bledo lice. A samo za trenotek, in postalo je še, bledejše, nego je bilo prej.
 
Ali Ada, Človekčlovek, ki se je bavil sedem let z ukom, ta mora že nekoliko znati. Jaz sem hodila. v šolo sambsamó osem mesecev in nekaj dnij, a dozdaj šose nisem nikdar prišla v zadrego zavoljo pomanjkanja znanja.
Gospa Barbara se je, vedla, kakor da bi ne bila zapazila Adine zadrege. Začela je torej polglasno šteti šive na nogovici, ktero je pletla. Potem ko se je dvakrat nalašč, uštela, da med tem Adi Časa pusti se pomiriti, zvila je pletenico in jo položila v jerbašček za ročna dela, ki je ležal pod mizico Zdaj se Adi približa, prime jo za obe roki in z glasom dobrotnice poreče: Zadnja želja gospoda stotnika, Vašega očeta, je bila, da moram njegovej Adi puščati svobodno gibanje v življenji. Le iz tega 'uroka se nočem dalje zoperstavljati. Povejte torej, kak6 se neki mislite v bodoče preskrbljevati? V čem bodi Vaša služba?
 
Bojim se, da v godbi nisem dovolj spretna. Tudi angleški jezik mi bo delal nekoliko ovire, dostavila je Ada bolj tiho.'
Ko je Ada videla, da je gospe Barbare resna volja jej pomagati, da doseže svoj namen, zadobi srčnost in takoj odgovori: Upam, da onih sedem let, ktera sem preživela v zavodu, ni bilo brez sadt
 
Dobro, pa idite za odgojiteljico malih otrok. Pri teh ni treba takbtakó visokega, znanja,. A to Vam povempovém, da sambsamó dovoljujem, da v hišo plemenitašev moja Ada v službo vstopi.
Oči. so -se gospej Barbari na enkrat zasvetile, usta, so se jej še bolj razširila začuvši Adino opazko, in ona reče veselo iznenadjena: Kaj res, Ada, .Vi ste tedaj takti učeni, da bi bili zmožni postati učiteljica, v kakej imenitnej rodbini? -
 
Ali, rekla, je Ada bojazljivo in skoro se ni upala nadaljevati, bojebojè se razkačiti svojo .varuhinjo, z vodnimivednimi ugovori, jaz se nisem nikdar bavila z otroki. Kala,Kakó se bom tedaj znala z njimi vesti?
V tem Arenotku je -gospa Barbara pozabila, da je na skrivnem gojila Vse druge namene za Adino bodočnost. A njeno nenavadno dobro srce je vselej zaduševalo želje -in naklepe, ktere si je stavilo, kedar je koli sprevidelo, da one- ne-osrečujejo-bližnjega. Da pa Ada ni srečna v njenej hiši, sprevidela je gospa Barbara že davno. - A vedela in našla ni drugega pripomočka, --da bi jo razvedrila, nego da jo šebolj po svoje-ljubi- in da sili svojega sina Feliksa enako • storiti. Toda Adino čelo se je še- bolj zmračilo pri toliko- pretirane] Uboga; gospa Barbara si je
 
Gospodična Ada, zagrmel joje zdaj zapovedujoč glas gospe Barbare,. Vi ostanete_ostanete za naprej pri meni, že. da Vam niso moji nasveti po volji. Odrastlih si ne upate od_gojevatiodgojevati, z otroki pa .bi se ne znali vesti, kakor pravite! Ali mislite. morda, ,da bodem dovolila, da postanete hišinja ? Poglejte na svoje nežnonežne ročice ! Kaj menite,. bi one, li znale in zamogle opravljati težkih in brezštevilnih dčldél hišinje? - njene besede pa je spremljal pomilovalen pogled na Adine majhne rokeroké.
 
Adi, prestrašenej nekoliko vsled nenadejane razkačenosti, gospe Barbare, nekoliko pa razžaljenej po robatem načinu njenega govorjenja., stopile so solze v očiočí. 'V srci pa je takrat sklenola, da noče na nobeden način dalje ostati pod obrambo in uplivom sicer dobre, a surove gospe.
OZ
 
Ni torej dala prostosti solzam. Premogši solzbsolzé vzdigne glavo in z neustrašenim glasom poreče: Gospa Barbara, prodnopredno se določim vstopiti yv flOynov stan, hočem ga preudariti in pregledati na vse strani, da se prepričam, ali bi znala tudi, vse .dotičupdotične naloge izvrševati, ali ne. Tega mi ne smete zameriti. Kaj bi si na pr., Vi mislili, o meni, ko bi po, kratkem prebivanji v nove]„novej službi .J.obila„dobila nepričakovano slovčslovó?
 
Kaj bi mislila ? odvrne gospa Barbara s čutom, kakor da že vidi Ado iz službe prognano. Vesela, bi bila. Saj bi potem bili prisiljeni iskati pri meni zopet zavetja, ker bi, se da, z odprtimi rokami in ginenim srcem sprejela, svojo golobico. ObOh, Ada, dostavila je po kratkem premolku z mehkim glasom ; kaj se boste neki klatili po svetu ? Ostanite pri nas, ki Vas vsi ljubimo! KakőKakó bi rada videla, da postanete — moja hči!
noč in, dan trla glavo, kaj bi bil vzrok Adine nezadovoljnosti! Ko jej je Ada po njeneurveč,kratnem vprašanji, ali menda čuti v njenej hiši kakšen pomanjkljaj, .slednjič v zadregi odkrila, da, jo je sram živeti od tuje miloščine in da si želi sama svoj kruh služiti, zadela jo je ta vest jako neprijetno. Da bi Ada, stotnikova hči, služila, ,zdelo se jej je nezaslišano. V svojej napetej .dobrodušnosti predstavljala, si je takoj Ado kot eno svojih robatih dekel: boso, z navihanimi rokavi, umazano, in težave so jo skoro obhajale .pri teh umotvorih svoje domišljije. Zato jej je zdaj, ko je Ada, omenila svoj sedemletni uk v zavodu, šinilo na enkrat v glavo, da bi bilo Adi mogoče služiti brez poniževanja, pod stan, v kterem se je narodila•
 
Prestrašena je Ada uinlauprla svoje očiočí v gospo Barbaro. Že se je mislila blizu svojega cilja , službe, a zadnje besede gospe Barbare so jej kazale, da še nikdar ni bila taktitakó daleč od nje.
Za ddgojiteljico, odgovorila je Ada, nekoliko v zadregi, upam biti sposobna:, Da bi pa tudi mojo znanje zadostovalo za odgojevanje otrok imenitne rodbine, jako dvomim.
 
Postati Barbina „hči" hči"? Da! ravno ta strah jo sili iz njene, hiše. Ne, ni mogoče, rekla je potem skoro obupno. Ako mi Vi nočete pomagati, da si najdem dostojno službo, prevzamem prvo, ki se mi ponudi. To rekši vstane, da bi sobo zapustila.
Ali Ada, Človek, ki se je bavil sedem let z ukom, ta mora že nekoliko znati. Jaz sem hodila. v šolo samb osem mesecev in nekaj dnij, a dozdaj šo nisem nikdar prišla v zadrego zavoljo pomanjkanja znanja.
 
Zdaj je prišla na gospo Barbaro vrsta, da se ustraši. In prestrašila se je res Adinega odločnega vedenja. Približa se jej torej, da jej brani oditi, in z glasom, ki je kazal, da obžaluje sivojesvoje besede, dejala je: Ljuba Ada, za Vas vse rada storim, da le zopet prijaznejšoprijaznejše gledate. Tako hude Vas še nisem videla. Vi tedaj želite postati učiteljica v kakej premožnej, a ne aristokratskej hiši. Jelite ? Za tako rodbino bi potem Vaše znanje gotovo zadostilo. Jelite ? Le odkritosrčno mi povejte svoje mnenje. In takč,takó govorkegovoreč božala je kakor mati detetu Adino lice.
Bojim se, da v godbi nisem dovolj spretna. Tudi angleški jezik mi bo delal nekoliko ovire, dostavila je Ada bolj tiho.'
 
Moja želja je postati družbenica pri kakšnej bolj starikavej, ali na samem živečej gospej, ali kaj enakega, pristavi Ada kratko.
Dobro, pa idite za odgojiteljico malih otrok. Pri teh ni treba takb visokega, znanja,. A to Vam povem, da samb dovoljujem, da v hišo plemenitašev moja Ada v službo vstopi.
 
Kakor je Vaša želja, Ada. Takoj se grem spreoblačit, da pojdem k našemu gospodu učitelju. Tam zloživa notico v smislu Vašo želje, ktero pošljem potem kot inserat vsem časopisom glavnega mesta.
Ali, rekla, je Ada bojazljivo in skoro se ni upala nadaljevati, boje se razkačiti svojo .varuhinjo, z vodnimi ugovori, jaz se nisem nikdar bavila z otroki. Kala, se bom tedaj znala z njimi vesti?
 
Kakor je Vaša želja, Ada. Takoj se grem spreoblačit, -.da pojdem k našemu gospodu učitelju. Tam zloživa notico v smislu Vaše želje, ktero pošljem potem kot inserat vsem časopisom glavnega mesta. • Četrt ure pozneje koračila je gospa Barbara proti stanovanju šolskega učitelja, nališpana, s klobukom po strani, govoreča sama s seboj, malAjemaháje z rokami, kakor da bi bila vinjena. Ljudje, ki so jo srečavali, govorili so med seboj : Na, gospa Barbara, ali je dobila tornoterno v loteriji, ali pa je srečno našla nevesto za svojega Feliksa, ker je danes taktitako žiVahnaživahna in brzih nog!
Gospodična Ada, zagrmel jo zdaj zapovedujoč glas gospe Barbare, Vi ostanete_ za naprej pri meni, že. da Vam niso moji nasveti po volji. Odrastlih si ne upate od_gojevati, z otroki pa .bi se ne znali vesti, kakor pravite! Ali mislite. morda, ,da bodem dovolila, da postanete hišinja ? Poglejte na svoje nežno ročice ! Kaj menite,. bi one, li znale in zamogle opravljati težkih in brezštevilnih dčl hišinje? - njene besede pa je spremljal pomilovalen pogled na Adine majhne roke.
 
Osem dnij pozneje se 'je čitala po raznih časopisih sledeča notica:
Adi, prestrašenej nekoliko vsled nenadejane razkačenosti, gospe Barbare, nekoliko pa razžaljenej po robatem načinu njenega govorjenja., stopile so solze v oči. 'V srci pa je takrat sklenola, da noče na nobeden način dalje ostati pod obrambo in uplivom sicer dobre, a surove gospe.
 
, Mlada gospodična, sirota, iz dobrodobre rodbine, z izvrstno odgojo, zglednega obnašanja išče službo družbenice pri kakšnej na samem živečej dami ali starikavej gospej. Ne bi se gledalo toliko na visoki honorar; želi se pa, da bi občevanje v hiši bilo dostojn odostojno, da se gospodična , vzgojena v duhu k r š č a n s t v akrščanstva, ne bi popačila. Ponudbe naj se blagovolijo pošiljati pod naslovom: „Sirota"Sirota", poste restante v trgu N. na Goriškem.
Ni torej dala prostosti solzam. Premogši solzb vzdigne glavo in z neustrašenim glasom poreče: Gospa Barbara, prodno se določim vstopiti y flOy stan, hočem ga preudariti in pregledati na vse strani, da se prepričam, ali bi znala tudi, vse .dotičup naloge izvrševati, ali ne. Tega mi ne smete zameriti. Kaj bi si na pr., Vi mislili, o meni, ko bi po, kratkem prebivanji v nove]„ službi .J.obila„ nepričakovano slovč?
 
 
Kaj bi mislila ? odvrne gospa Barbara s čutom, kakor da že vidi Ado iz službe prognano. Vesela, bi bila. Saj bi potem bili prisiljeni iskati pri meni zopet zavetja, ker bi, se vč da, z odprtimi rokami in ginenim srcem sprejela, svojo golobico. Ob, Ada, dostavila je po kratkem premolku z mehkim glasom ; kaj se boste neki klatili po svetu ? Ostanite pri nas, ki Vas vsi ljubimo! Kakő bi rada videla, da postanete — moja hči!
 
Prestrašena je Ada uinla svoje oči v gospo Barbaro. Že se je mislila blizu svojega cilja , službe, a zadnje besede gospe Barbare so jej kazale, da še nikdar ni bila takti daleč od nje.
 
Postati Barbina „hči" ? Da! ravno ta strah jo sili iz njene, hiše. Ne, ni mogoče, rekla je potem skoro obupno. Ako mi Vi nočete pomagati, da si najdem dostojno službo, prevzamem prvo, ki se mi ponudi. To rekši vstane, da bi sobo zapustila.
 
Zdaj je prišla na gospo Barbaro vrsta, da se ustraši. In prestrašila se je res Adinega odločnega vedenja. Približa se jej torej, da jej brani oditi, in z glasom, ki je kazal, da obžaluje sivoje besede, dejala je: Ljuba Ada, za Vas vse rada storim, da le zopet prijaznejšo gledate. Tako hude Vas še nisem videla. Vi tedaj želite postati učiteljica v kakej premožnej, a ne aristokratskej hiši. Jelite ? Za tako rodbino bi potem Vaše znanje gotovo zadostilo. Jelite ? Le odkritosrčno mi povejte svoje mnenje. In takč, govorke božala je kakor mati detetu Adino lice.
 
Moja želja je postati družbenica pri kakšnej bolj starikavej, ali na samem živečej gospej, ali kaj enakega, pristavi Ada kratko.
 
Kakor je Vaša želja, Ada. Takoj se grem spreoblačit, -.da pojdem k našemu gospodu učitelju. Tam zloživa notico v smislu Vaše želje, ktero pošljem potem kot inserat vsem časopisom glavnega mesta. • Četrt ure pozneje koračila je gospa Barbara proti stanovanju šolskega učitelja, nališpana, s klobukom po strani, govoreča sama s seboj, malAje z rokami, kakor da bi bila vinjena. Ljudje, ki so jo srečavali, govorili so med seboj : Na, gospa Barbara, ali je dobila torno v loteriji, ali pa je srečno našla nevesto za svojega Feliksa, ker je danes takti žiVahna in brzih nog!
 
Osem dnij pozneje se 'je čitala po raznih časopisih sledeča notica:
 
, Mlada gospodična, sirota, iz dobro rodbine, z izvrstno • odgojo, zglednega obnašanja išče službo družbenice pri kakšnej na samem živečej dami ali starikavej gospej. Ne bi se gledalo toliko na visoki honorar; želi se pa, da bi občevanje v hiši bilo dostojn o, da se gospodična , vzgojena v duhu k r š č a n s t v a, ne bi popačila. Ponudbe naj se blagovolijo pošiljati pod naslovom: „Sirota", poste restante v trgu N. na Goriškem.
 
Ta inserat sta zložila gospa Barbara in učiteljeva modrost.
 
==II.==
 
329
 
Adino mlado življenje ni pomnilo nobene srečno-vesele dobe. Cele nad spomini njenih otročjih let se je razprostiral neki mračen vtis osamelosti. Ob enem ko je Ada zagledala luč svetu, ugasnolo je njenej materi življenje. Njena mati, Angličanka po rodu, bila je še le leto dnij omožena z njenim očetom, ki je pa bil takrat še le lieutenant. Živela je z njim v skromnem, a srečnem zakonu. Po njenej izgubi neutolažljiv je mladi vdovec in oče dal krstiti svojo hčerkico z imenom izgubljene drage ženice. A novorojenka Ada ni zamogla izpolnjevati v očetovem srci one praznote, kjer je prej dvajsetletna Ada kraljevala. Ubogi oče se je spočetkoma v nekem oziru cele čutil vselej bolj nesrečnega, ko je gledal hčerkico. Ona ga je še bolj živo spominjala njegove nenadomestljive izgube. Ker pa mladi častnik in njegov strežaj nista razumela baviti se z malim detetom, a njegovi dohodki niso bili toliki, da bi si še zamogel varuhinjo vzeti, izročil je s težkim srcem hčerkico nekej sorodnici v oskrbljevanje. On sam pa je moral, kakor je njegov stan zahteval, po svetu. Prešla so mu take včasih leta, da ni videl svoje Ade.