Blagodejna zvezdica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 12:
}}
==
Tedaj gospodična Ada, Vi nočete odstopiti od svojega sklepa in nas hočete po vsej sili zapustiti?
Te besede je govorila debelušna štirideset ali petdeset let stara
Oseba
Ljuba gospa
Oj ti ljubi Bog, rekla je nekoliko razžaljena gospa Barbara, ali sem Vam jaz ali pa
Rudečica nevolje je pri tem imenu oblila Adino bledo lice. A samo za trenotek, in postalo je še
Gospa Barbara se je
Ko je Ada videla, da je gospe Barbare resna volja jej pomagati, da doseže svoj namen, zadobi srčnost in takoj odgovori: Upam, da onih sedem let, ktera sem preživela v zavodu, ni bilo brez
▲Ljuba gospa'Barbara, odgovorila je A.da na njeno vprašanje z nežnim jej lastnim glasom, ko bi vedeli, kak6 bridko je sedeti dan za dnevom za tujo mizo, prebivati pod tujo streho s čuvstvom, -da je vse, kar potrebujem za življenje, le dar Vašega dobrega srca, in da Vam .tega dar
Oči
▲Oj ti ljubi Bog, rekla je nekoliko razžaljena gospa Barbara, ali sem Vam jaz ali pa :Feliks kdaj očitala, da živite pri nas zastonj ? Koliko pa Vi tudi potrebujete za svoje potrebe? Kak6 malo na pr. Vi jeste! Ali Vas jaz ne ljubim, kakor bi mi bila lastna hči? Ali Vam ni moj Feliks iz celega srca vdan? — dostavila; je bolj s tihim glasom.
Za
▲Rudečica nevolje je pri tem imenu oblila Adino bledo lice. A samo za trenotek, in postalo je še, bledejše, nego je bilo prej.
Ali Ada,
▲Gospa Barbara se je, vedla, kakor da bi ne bila zapazila Adine zadrege. Začela je torej polglasno šteti šive na nogovici, ktero je pletla. Potem ko se je dvakrat nalašč, uštela, da med tem Adi Časa pusti se pomiriti, zvila je pletenico in jo položila v jerbašček za ročna dela, ki je ležal pod mizico Zdaj se Adi približa, prime jo za obe roki in z glasom dobrotnice poreče: Zadnja želja gospoda stotnika, Vašega očeta, je bila, da moram njegovej Adi puščati svobodno gibanje v življenji. Le iz tega 'uroka se nočem dalje zoperstavljati. Povejte torej, kak6 se neki mislite v bodoče preskrbljevati? V čem bodi Vaša služba?
Bojim se, da v godbi nisem dovolj spretna. Tudi angleški jezik mi bo delal nekoliko ovire, dostavila je Ada bolj tiho.
▲Ko je Ada videla, da je gospe Barbare resna volja jej pomagati, da doseže svoj namen, zadobi srčnost in takoj odgovori: Upam, da onih sedem let, ktera sem preživela v zavodu, ni bilo brez sadt
Dobro, pa idite za odgojiteljico malih otrok. Pri teh ni treba
▲Oči. so -se gospej Barbari na enkrat zasvetile, usta, so se jej še bolj razširila začuvši Adino opazko, in ona reče veselo iznenadjena: Kaj res, Ada, .Vi ste tedaj takti učeni, da bi bili zmožni postati učiteljica, v kakej imenitnej rodbini? -
Ali, rekla
Gospodična Ada, zagrmel
Adi, prestrašenej nekoliko vsled nenadejane razkačenosti
Ni torej dala prostosti solzam. Premogši
Kaj bi mislila
▲noč in, dan trla glavo, kaj bi bil vzrok Adine nezadovoljnosti! Ko jej je Ada po njeneurveč,kratnem vprašanji, ali menda čuti v njenej hiši kakšen pomanjkljaj, .slednjič v zadregi odkrila, da, jo je sram živeti od tuje miloščine in da si želi sama svoj kruh služiti, zadela jo je ta vest jako neprijetno. Da bi Ada, stotnikova hči, služila, ,zdelo se jej je nezaslišano. V svojej napetej .dobrodušnosti predstavljala, si je takoj Ado kot eno svojih robatih dekel: boso, z navihanimi rokavi, umazano, in težave so jo skoro obhajale .pri teh umotvorih svoje domišljije. Zato jej je zdaj, ko je Ada, omenila svoj sedemletni uk v zavodu, šinilo na enkrat v glavo, da bi bilo Adi mogoče služiti brez poniževanja, pod stan, v kterem se je narodila•
Prestrašena je Ada
▲Za ddgojiteljico, odgovorila je Ada, nekoliko v zadregi, upam biti sposobna:, Da bi pa tudi mojo znanje zadostovalo za odgojevanje otrok imenitne rodbine, jako dvomim.
Postati Barbina
▲Ali Ada, Človek, ki se je bavil sedem let z ukom, ta mora že nekoliko znati. Jaz sem hodila. v šolo samb osem mesecev in nekaj dnij, a dozdaj šo nisem nikdar prišla v zadrego zavoljo pomanjkanja znanja.
Zdaj je prišla na gospo Barbaro vrsta, da se ustraši. In prestrašila se je res Adinega odločnega vedenja. Približa se jej torej, da jej brani oditi, in z glasom, ki je kazal, da obžaluje
▲Bojim se, da v godbi nisem dovolj spretna. Tudi angleški jezik mi bo delal nekoliko ovire, dostavila je Ada bolj tiho.'
Moja želja je postati družbenica pri kakšnej bolj starikavej, ali na samem živečej gospej, ali kaj enakega, pristavi Ada kratko.▼
▲Dobro, pa idite za odgojiteljico malih otrok. Pri teh ni treba takb visokega, znanja,. A to Vam povem, da samb dovoljujem, da v hišo plemenitašev moja Ada v službo vstopi.
Kakor je Vaša želja, Ada. Takoj se grem spreoblačit, da pojdem k našemu gospodu učitelju. Tam zloživa notico v smislu Vašo želje, ktero pošljem potem kot inserat vsem časopisom glavnega mesta.
▲Ali, rekla, je Ada bojazljivo in skoro se ni upala nadaljevati, boje se razkačiti svojo .varuhinjo, z vodnimi ugovori, jaz se nisem nikdar bavila z otroki. Kala, se bom tedaj znala z njimi vesti?
▲Gospodična Ada, zagrmel jo zdaj zapovedujoč glas gospe Barbare, Vi ostanete_ za naprej pri meni, že. da Vam niso moji nasveti po volji. Odrastlih si ne upate od_gojevati, z otroki pa .bi se ne znali vesti, kakor pravite! Ali mislite. morda, ,da bodem dovolila, da postanete hišinja ? Poglejte na svoje nežno ročice ! Kaj menite,. bi one, li znale in zamogle opravljati težkih in brezštevilnih dčl hišinje? - njene besede pa je spremljal pomilovalen pogled na Adine majhne roke.
▲Adi, prestrašenej nekoliko vsled nenadejane razkačenosti, gospe Barbare, nekoliko pa razžaljenej po robatem načinu njenega govorjenja., stopile so solze v oči. 'V srci pa je takrat sklenola, da noče na nobeden način dalje ostati pod obrambo in uplivom sicer dobre, a surove gospe.
▲Ni torej dala prostosti solzam. Premogši solzb vzdigne glavo in z neustrašenim glasom poreče: Gospa Barbara, prodno se določim vstopiti y flOy stan, hočem ga preudariti in pregledati na vse strani, da se prepričam, ali bi znala tudi, vse .dotičup naloge izvrševati, ali ne. Tega mi ne smete zameriti. Kaj bi si na pr., Vi mislili, o meni, ko bi po, kratkem prebivanji v nove]„ službi .J.obila„ nepričakovano slovč?
▲Kaj bi mislila ? odvrne gospa Barbara s čutom, kakor da že vidi Ado iz službe prognano. Vesela, bi bila. Saj bi potem bili prisiljeni iskati pri meni zopet zavetja, ker bi, se vč da, z odprtimi rokami in ginenim srcem sprejela, svojo golobico. Ob, Ada, dostavila je po kratkem premolku z mehkim glasom ; kaj se boste neki klatili po svetu ? Ostanite pri nas, ki Vas vsi ljubimo! Kakő bi rada videla, da postanete — moja hči!
▲Prestrašena je Ada uinla svoje oči v gospo Barbaro. Že se je mislila blizu svojega cilja , službe, a zadnje besede gospe Barbare so jej kazale, da še nikdar ni bila takti daleč od nje.
▲Postati Barbina „hči" ? Da! ravno ta strah jo sili iz njene, hiše. Ne, ni mogoče, rekla je potem skoro obupno. Ako mi Vi nočete pomagati, da si najdem dostojno službo, prevzamem prvo, ki se mi ponudi. To rekši vstane, da bi sobo zapustila.
▲Zdaj je prišla na gospo Barbaro vrsta, da se ustraši. In prestrašila se je res Adinega odločnega vedenja. Približa se jej torej, da jej brani oditi, in z glasom, ki je kazal, da obžaluje sivoje besede, dejala je: Ljuba Ada, za Vas vse rada storim, da le zopet prijaznejšo gledate. Tako hude Vas še nisem videla. Vi tedaj želite postati učiteljica v kakej premožnej, a ne aristokratskej hiši. Jelite ? Za tako rodbino bi potem Vaše znanje gotovo zadostilo. Jelite ? Le odkritosrčno mi povejte svoje mnenje. In takč, govorke božala je kakor mati detetu Adino lice.
▲Moja želja je postati družbenica pri kakšnej bolj starikavej, ali na samem živečej gospej, ali kaj enakega, pristavi Ada kratko.
▲Kakor je Vaša želja, Ada. Takoj se grem spreoblačit, -.da pojdem k našemu gospodu učitelju. Tam zloživa notico v smislu Vaše želje, ktero pošljem potem kot inserat vsem časopisom glavnega mesta. • Četrt ure pozneje koračila je gospa Barbara proti stanovanju šolskega učitelja, nališpana, s klobukom po strani, govoreča sama s seboj, malAje z rokami, kakor da bi bila vinjena. Ljudje, ki so jo srečavali, govorili so med seboj : Na, gospa Barbara, ali je dobila torno v loteriji, ali pa je srečno našla nevesto za svojega Feliksa, ker je danes takti žiVahna in brzih nog!
▲Osem dnij pozneje se 'je čitala po raznih časopisih sledeča notica:
▲, Mlada gospodična, sirota, iz dobro rodbine, z izvrstno • odgojo, zglednega obnašanja išče službo družbenice pri kakšnej na samem živečej dami ali starikavej gospej. Ne bi se gledalo toliko na visoki honorar; želi se pa, da bi občevanje v hiši bilo dostojn o, da se gospodična , vzgojena v duhu k r š č a n s t v a, ne bi popačila. Ponudbe naj se blagovolijo pošiljati pod naslovom: „Sirota", poste restante v trgu N. na Goriškem.
Ta inserat sta zložila gospa Barbara in učiteljeva modrost.
==II.==
Adino mlado življenje ni pomnilo nobene srečno-vesele dobe. Cele nad spomini njenih otročjih let se je razprostiral neki mračen vtis osamelosti. Ob enem ko je Ada zagledala luč svetu, ugasnolo je njenej materi življenje. Njena mati, Angličanka po rodu, bila je še le leto dnij omožena z njenim očetom, ki je pa bil takrat še le lieutenant. Živela je z njim v skromnem, a srečnem zakonu. Po njenej izgubi neutolažljiv je mladi vdovec in oče dal krstiti svojo hčerkico z imenom izgubljene drage ženice. A novorojenka Ada ni zamogla izpolnjevati v očetovem srci one praznote, kjer je prej dvajsetletna Ada kraljevala. Ubogi oče se je spočetkoma v nekem oziru cele čutil vselej bolj nesrečnega, ko je gledal hčerkico. Ona ga je še bolj živo spominjala njegove nenadomestljive izgube. Ker pa mladi častnik in njegov strežaj nista razumela baviti se z malim detetom, a njegovi dohodki niso bili toliki, da bi si še zamogel varuhinjo vzeti, izročil je s težkim srcem hčerkico nekej sorodnici v oskrbljevanje. On sam pa je moral, kakor je njegov stan zahteval, po svetu. Prešla so mu take včasih leta, da ni videl svoje Ade.
|