Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Nova stran z vsebino: {{naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= Moja duša vasuje | avtor= Fran S. Finžgar | opombe= trenutno ureja MajaAŠ | obdelano= 1 | licenca= dLib | spisano= Dom in svet...
 
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 10:
| vir= http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-E9XBLRYK
}}
 
 
Vasovalci prihajajo.
4J&0C0J je večer mojih spominov.
"% Medla luč, belkast kolobar v
f M Jk sivem mraku sta jim odklenila
^ grob, v katerega sem mislil, da
sem jih položil za večno. In zdaj prihajajo,
znanci, in se mi smejo, podajajo mi roko,
sedajo čisto domači na stole okrog mize
in silno jih veseli moja zadrega, ker so
prišli nenadoma, nenapovedani, ker so me
obiskali v samoti, da se nasmejejo mojemu
začudenemu licu, ki je menilo, da se bo
zravnalo v ravne, mirne gube, da se ne bo
nikdar več vznemirilo in vztrepetalo.
Kako sem se varal! Sanjal sem o tihih
zimskih večerih, polnih miru in blaženstva,
sanjal sem, kako bo počivala moja duša in
živela sebi, samo sebi. Toda njeni otroci
so ji zvesti. Ne dajo ji miru, za njo prihajajo
; kadar so vrata zaklenjena, spuščene
zavese, ko je vse krog in krog kakor na
pokopališču, in ko sedim sam, da bi užival
blaženstvo tihih večerov, tedaj potrkajo na
okno ti vasovalci . . .
Toda ne mislite, da sem se jim bil vdal
takoj, da sem na prvo trkanje odprl okno.
Oj ne! Kakor nedolžna deklica se je vojskovala
moja duša, ko je zvenelo prvič na
okno. Ne, ne, ne smem jim odpreti, tem
spominom, ne smem začeti vasovati
In hodil sem po sobi s trdimi koraki, vojskoval
sem trdo bitko sam s seboj, z roko
sem potezal preko čela, v kot za gorko peč
sem se skrival, sedal sem k pultu, s katerega
zre nekaj bledih obrazov naših pesnikov in
pisateljev, odpiral sem znanstvene knjige,
listal po prečitanih romanih, zagledal se v
zeleno mirto, ki stoji poleg pulta — nič!
Vasovalci so neprestano trkali na okno;
veter je žvižgal krog vogla; moji duši so
se zasmilili . . . In odprla je spominom okno
 
široko in zavasovala je prvič tistega večera.
Naj bo samo nocoj — — —
Samo nocoj ? — Tisti spremljevalec na
vseh nevarnih stezicah, tisti tovariš na sklizkih
potih ob brezdanjih brezdnih — tisti ,samo
enkrat' je prevaril mojo dušo kot je prevaril
že milijone src na svetu . . . Samo nocoj ?
Ha, če nocoj, potem tudi jutri in pojutrišnjem
in vselej in vedno brez konca in
kraja . . .
In sedaj je moja duša nepoboljšljiva
vasovalka. Komaj Čaka, da zatone dan, da
pozaspe vsakdanji opravki, da vse poleže
in potihne, da se zaklenejo duri moje delavnice
in da ni v nji drugega čuti, nego trdo
nihanje budilnikovo. da me ne gleda nihče
drugi, kakor resni obrazi s kipov slovenskih
literatov, da ni drugega življenja v sobi,
kakor tiho žitje drobnoliste mirte, ki dolgočasuje
v zimski sobi in sanja o ravnih vrtovih
z večnim solncem.
Tedaj pa se oglasijo ob oknu spomini,
in moja duša jim odpira vselej na prvo
trkanje, potem jih zvabi skozi okno v gorko
sobo in prične iskreno, dolgo kramljanje v
pozne zimske večere — — —
Sedaj sem navajen teh vasovalcev. Stari
znanci so ti spomini; znane oči me zro,
znani smehi mi donijo na uho, skozi vlažne
oči jim gledam v dušo in srce. A čudo —
več vidim sedaj, veliko več kot nekdaj v
vrtincu življenja. Seveda, saj takrat ni bilo
časa. Ustavljali smo se za trenutek na ulici,
kar tako mimogrede, pozdravili smo se,
stisnili si roke, izpregovorili par hitrih stavkov,
pogledali globoko drug drugemu v
oči pa odhiteli hitro dalje po opravkih, in
srečavali nove znance, oči drugačnih barv,
pa smo se zopet ustavljali, pozdravljali in
— hiteli naglo dalje . . . ker se nam je tako
silno mudilo. Vtisk se je vrstil za vtiskom:
komaj ga je zaljubila naša duša, ga je že