Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama

 

 

sem jih položil za večno. In zdaj prihajajo,

sedajo čisto domači na stole okrog mize

in silno jih veseli moja zadrega, ker so

zravnalo v ravne, mirne gube, da se ne bo

nikdar več vznemirilo in vztrepetalo.

Kako sem se varal! Sanjal sem o tihih

zimskih večerih, polnih miru in blaženstva,

sanjal sem, kako bo počivala moja duša in

živela sebi, samo sebi. Toda njeni otroci

zavese, ko je vse krog in krog kakor na

pokopališču, in ko sedim sam, da bi užival

blaženstvo tihih večerov, tedaj potrkajo na

Toda ne mislite, da sem se jim bil vdal

takoj, da sem na prvo trkanje odprl okno.

moja duša, ko je zvenelo prvič na

okno. Ne, ne, ne smem jim odpreti, tem

In hodil sem po sobi s trdimi koraki, vojskoval

sem trdo bitko sam s seboj, z roko

listal po prečitanih romanih, zagledal se v

zeleno mirto, ki stoji poleg pulta — nič!

Vasovalci so neprestano trkali na okno;

veter je žvižgal krog vogla; moji duši so

široko in zavasovala je prvič tistega večera.

Naj bo samo nocoj — — —

Samo nocoj ? — Tisti spremljevalec na

vseh nevarnih stezicah, tisti tovariš na sklizkih