Redakcija: 09:23, 19. september 2011 uredi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 09:42, 19. september 2011 uredi razveljavi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎Vasovalci prihajajo Novejše urejanje →
Vrstica 59: Naj bo samo nocoj — — — Samo nocoj ? — Tisti spremljevalec na vseh nevarnih stezicah, tisti tovariš na sklizkih potih ob brezdanjih brezdnih — tisti ,»samo enkrat'« je prevaril mojo dušo kot je prevaril že milijone src na svetu . . . Samo nocoj ? Ha, če nocoj, potem tudi jutri in pojutrišnjem in vselej in vedno brez konca in kraja . . . In sedaj je moja duša nepoboljšljiva vasovalka. Komaj ~~Čaka~~čaka, da zatone dan, da ~~pozaspe~~pozaspé vsakdanji opravki, da vse poleže in potihne, da se zaklenejo duri moje delavnice in da ni v nji drugega čuti, nego trdo nihanje budilnikovo., da me ne gleda nihče drugi, kakor resni obrazi s kipov slovenskih literatov, da ni drugega življenja v sobi, Vrstica 78 ⟶ 79: v zimski sobi in sanja o ravnih vrtovih z večnim solncem. Tedaj pa se oglasijo ob oknu spomini, in moja duša jim odpira vselej na prvo Vrstica 83 ⟶ 85: sobo in prične iskreno, dolgo kramljanje v pozne zimske večere — — — Sedaj sem navajen teh vasovalcev. Stari znanci so ti spomini; znane oči me ~~zro~~zró, znani smehi mi donijo na uho, skozi vlažne oči jim gledam v dušo in srce. A čudo — Vrstica 96 ⟶ 99: srečavali nove znance, oči drugačnih barv, pa smo se zopet ustavljali, pozdravljali in — hiteli naglo dalje . . . ker se nam je tako silno mudilo. Vtisk se je vrstil za vtiskom: komaj ga je zaljubila naša duša, ga je že izpodrival drugi; komedija je zabrisala tragedijo; tiho žitje skrivnostnega pogovora v idealni uri je použila hrupna napitnica ob polnih čašah; drobna pesem deviškega grla, vsa polna dehtečega vonja, vsa potresena z zlatim prahom prvih ljubezenskih vzorov, je prodrla v srce in se tiho skrila v skriven kotiček, a za njo so kmalu zadoneli samopašni orkestri, prepojeni z bojem in krvjo, s strastmi ter bedo življenja, in drobna pesem deviškega grla je izniknila iz duše kot cvetni prah med viharjem, da nihče ne ve, kam ga je zasejal neukročeni podsolnčnik ... V tihih samotnih večerih se nam ne mudi tako. — Komodno se lahko naslonimo na kanape, zapalimo si s solidno previdnostjo smodko, počasi nalijamo kozarce in pijemo premišljeno in varno, da imamo ob tem modrih užitkov, ne pa polite mize, strastnih besed in težkih glav. In ko tako sedimo, se pomenimo brez šundra prav precizno, vržemo vse pajčolane in krinke v kot, da se vidi naravnost v srce. Tu si ne damo ključavnic na usta, ne natičemo rokovic, ne pobrizgamo obleke in besedi s parfumom — v dolgih zimskih večerih kramlja moja duša z vasovalcispomini jasno in odkritosrčno. Drugod ne smeš biti odkritosrčen; to je prvi najglavni greh, katerega se odvadi v kulturni družbi, sicer boš delal pokoro, da ti bo sijala pleša z upognjene glave, a odpuščanja še ne bode. To je edini greh, za katerega svet nima odveze ... Zato pa znajo ljudje, ki »hodijo gazeč«, izborno hinavčevati. Preden gredó v javnost, opravijo si srce in telo pred zrcalom. In ko pred njim ne spoznajo več samih sebe, tedaj so šele zadovoljni, tedaj gredó malo v gledišče, v koncert, na družabne večere ... In s seboj nosijo velike lekcije za hudobni svet, govorijo kot v sodni dvorani sodbo nad svojim bližnjikom, da res misli sosed, da so ti ljudje sama utelešena nebeška pravica in krepost. — Sicer se tudi v družbi pove resnica. Pa kako? Človek pogleda, kako daleč je sosednja miza, potem si popravi kravato, ki ga jezi in davi, pa jo le nosi s patosom, ker je moderna, in se hvali, kako mu ugaja, dasi jo doma vrže jezno od sebe — in popravi torej kravato in pri tem sune tovariša s komolcem in mu pove resnico — na uho ... Ko je pa povedana, zardita oba in hitro ter glasno pripovedujeta najgorjo laž, ostudno pikantnost, ki se je zlegla v možganih bogsigavedi kakega velikomestnega bonvivanta. In družba se zgraža, strmi, jezi, obsoja — — — In ko se loči družba, pravi, da se je izborno zabavala, presojajo pa hkrati drug drugega ter celo ne vedó, da kritikujejo maskerado človeških src — — — Moja duša je vesela, da ji ni treba poslej krinke, da vasuje s svojimi spomini z odkritim licem. In ko se pogovarja, naj že razpravlja z vasovalci o velikih življenjskih problemih, naj tolaži kašljajočo starko za pečjo, naj ljubkuje z globokimi očmi ali pije bratstvo z dobrimi prijatelji: tedaj pomakam jaz pero naravnost v srčno kri tistih spominov, in preden se zavedó, so ukovani na papir brez pesimizma in brez idealizma — prav taki kakor so, v poštenem negližeju, brez pardona, naj jim ugaja ali ne! Do tega prepričanja me je dovedla bridka izkušnja in sklenil sem, da se poslej spokorim vsaj za en greh, ki sem ga morda parkrat zagrešil, namreč — za literarno laž. Kako strašno je, če celo literati obešajo težke zvonove na pajkove niti in otroške kraguljčke na Samsonove vrvi. In zato naj hodijo moji vasovalci taki, kakršni so, kakor dihajo in čutijo, brez naličja, brez rokovic in galoš izpod mirtinega grma ob mojem pultu — v širni svet. == I. == == Njegova zvezda se je utrnila ... == »Kar je iskal, je dobil!« »Pa res!« »Da si to upa!« »Pa takle gostaški.« »Zgled bo vsem!« »Saj pravim, no!« »In kako je stara tulila!«

Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama