Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Vrstica 59:
Naj bo samo nocoj — — —
 
Samo nocoj ? — Tisti spremljevalec na
vseh nevarnih stezicah, tisti tovariš na sklizkih
potih ob brezdanjih brezdnih — tisti ,»samo
enkrat'« je prevaril mojo dušo kot je prevaril
že milijone src na svetu . . . Samo nocoj ?
Ha, če nocoj, potem tudi jutri in pojutrišnjem
in vselej in vedno brez konca in
kraja . . .
 
In sedaj je moja duša nepoboljšljiva
vasovalka. Komaj Čakačaka, da zatone dan, da
pozaspepozaspé vsakdanji opravki, da vse poleže
in potihne, da se zaklenejo duri moje delavnice
in da ni v nji drugega čuti, nego trdo
nihanje budilnikovo., da me ne gleda nihče
drugi, kakor resni obrazi s kipov slovenskih
literatov, da ni drugega življenja v sobi,
Vrstica 78 ⟶ 79:
v zimski sobi in sanja o ravnih vrtovih
z večnim solncem.
 
Tedaj pa se oglasijo ob oknu spomini,
in moja duša jim odpira vselej na prvo
Vrstica 83 ⟶ 85:
sobo in prične iskreno, dolgo kramljanje v
pozne zimske večere — — —
 
Sedaj sem navajen teh vasovalcev. Stari
znanci so ti spomini; znane oči me zrozró,
znani smehi mi donijo na uho, skozi vlažne
oči jim gledam v dušo in srce. A čudo —
Vrstica 96 ⟶ 99:
srečavali nove znance, oči drugačnih barv,
pa smo se zopet ustavljali, pozdravljali in
— hiteli naglo dalje . . . ker se nam je tako
silno mudilo. Vtisk se je vrstil za vtiskom:
komaj ga je zaljubila naša duša, ga je že
izpodrival drugi; komedija je zabrisala tragedijo;
tiho žitje skrivnostnega pogovora v
idealni uri je použila hrupna napitnica ob
polnih čašah; drobna pesem deviškega grla,
vsa polna dehtečega vonja, vsa potresena
z zlatim prahom prvih ljubezenskih vzorov,
je prodrla v srce in se tiho skrila v skriven
kotiček, a za njo so kmalu zadoneli samopašni
orkestri, prepojeni z bojem in krvjo,
s strastmi ter bedo življenja, in drobna pesem
deviškega grla je izniknila iz duše kot cvetni
prah med viharjem, da nihče ne ve, kam
ga je zasejal neukročeni podsolnčnik ...
 
V tihih samotnih večerih se nam ne mudi
tako. — Komodno se lahko naslonimo na
kanape, zapalimo si s solidno previdnostjo
smodko, počasi nalijamo kozarce in pijemo
premišljeno in varno, da imamo ob tem
modrih užitkov, ne pa polite mize, strastnih
besed in težkih glav.
 
In ko tako sedimo, se pomenimo brez
šundra prav precizno, vržemo vse pajčolane
in krinke v kot, da se vidi naravnost v srce.
Tu si ne damo ključavnic na usta, ne natičemo
rokovic, ne pobrizgamo obleke in
besedi s parfumom — v dolgih zimskih
večerih kramlja moja duša z vasovalcispomini
jasno in odkritosrčno.
 
Drugod ne smeš biti odkritosrčen; to je
prvi najglavni greh, katerega se odvadi v
kulturni družbi, sicer boš delal pokoro, da
ti bo sijala pleša z upognjene glave, a odpuščanja
še ne bode. To je edini greh, za
katerega svet nima odveze ... Zato pa znajo
ljudje, ki »hodijo gazeč«, izborno hinavčevati.
Preden gredó v javnost, opravijo si srce
in telo pred zrcalom. In ko pred njim ne
spoznajo več samih sebe, tedaj so šele zadovoljni,
tedaj gredó malo v gledišče, v
koncert, na družabne večere ... In s seboj
nosijo velike lekcije za hudobni svet, govorijo
kot v sodni dvorani sodbo nad
svojim bližnjikom, da res misli sosed, da
so ti ljudje sama utelešena nebeška pravica
in krepost. — Sicer se tudi v družbi
pove resnica. Pa kako? Človek pogleda,
kako daleč je sosednja miza, potem si popravi
kravato, ki ga jezi in davi, pa jo le
nosi s patosom, ker je moderna, in se hvali,
kako mu ugaja, dasi jo doma vrže jezno
od sebe — in popravi torej kravato in pri
tem sune tovariša s komolcem in mu pove
resnico — na uho ... Ko je pa povedana,
zardita oba in hitro ter glasno pripovedujeta
najgorjo laž, ostudno pikantnost, ki se je
zlegla v možganih bogsigavedi kakega velikomestnega
bonvivanta. In družba se zgraža,
strmi, jezi, obsoja — — — In ko se loči
družba, pravi, da se je izborno zabavala,
presojajo pa hkrati drug drugega ter celo
ne vedó, da kritikujejo maskerado človeških
src — — —
 
Moja duša je vesela, da ji ni treba poslej
krinke, da vasuje s svojimi spomini z
odkritim licem. In ko se pogovarja, naj že
razpravlja z vasovalci o velikih življenjskih
problemih, naj tolaži kašljajočo starko za
pečjo, naj ljubkuje z globokimi očmi ali
pije bratstvo z dobrimi prijatelji: tedaj pomakam
jaz pero naravnost v srčno kri tistih
spominov, in preden se zavedó, so ukovani
na papir brez pesimizma in brez idealizma
— prav taki kakor so, v poštenem negližeju,
brez pardona, naj jim ugaja ali ne!
 
Do tega prepričanja me je dovedla bridka
izkušnja in sklenil sem, da se poslej spokorim
vsaj za en greh, ki sem ga morda
parkrat zagrešil, namreč — za literarno laž.
Kako strašno je, če celo literati obešajo
težke zvonove na pajkove niti in otroške
kraguljčke na Samsonove vrvi. In zato naj
hodijo moji vasovalci taki, kakršni so, kakor
dihajo in čutijo, brez naličja, brez rokovic
in galoš izpod mirtinega grma ob mojem
pultu — v širni svet.
 
== I. ==
 
== Njegova zvezda se je utrnila ... ==
 
»Kar je iskal, je dobil!«
»Pa res!«
»Da si to upa!«
»Pa takle gostaški.«
»Zgled bo vsem!«
»Saj pravim, no!«
»In kako je stara tulila!«