Redakcija: 09:42, 19. september 2011 uredi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎Vasovalci prihajajo ← Starejše urejanje		Redakcija: 09:59, 19. september 2011 uredi razveljavi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 195: == I. == == Njegova zvezda se je utrnila ... == »Kar je iskal, je dobil!« »Pa res!« »Da si to upa!« »Pa takle gostaški.« »Zgled bo vsem!« »Saj pravim, no!« »In kako je stara tulila!« »Boga naj zahvali, Boga, ciganka!« »In še druge bo dolžila.« »Kar zna!« Izpod snežnikov je brisala ostra burja, in komaj vidne snežene muhice so švigale po zraku. Trgovka Jara in gostilničarka Brenta sta se zavili v težki ruti in ju tiščali na usta. Na pokopališču je tolkel grobar zmrznjeno grudo in jo spravljal jezno na grob, da je lopata zvenela. Ob nagnjenem križu pri grobu je zmučeno ihtela in se stresala borno oblečena starka. Iz pretrganega čižma ji je gledala ozebla noga — — — <center>* * </center> Na mrzlem, globokem nebu je bilo vse na gosto zvezd, kakor bi se skozi zamrznjeno morje svetili nedvignjeni zakladi. Z gorâ so se v presledkih pobleskavale rdeče bakle, ki so se bližale z vseh kotov in vse lezle kakor kaplje na liju vedno bližje in bliže druga drugi — v dolino, kjer je skozi velika cerkvena okna gledal z jasnimi očmi polnočni dan. Pod nogami je škripalo, ljudje so se zavijali v kožuhe, kučme so vlekli čez ušesa, roke tiščali v žepu in gugaje šli po sneženi poti, kjer jim je pri vsakem koraku izpodrsavalo. Od daleč se je čulo votlo, a melodiozno zvonenje, nad celo dolino je legala neka čudovita glorija, srca so plavala v sveti melanholiji, govorjenja ni bilo, vsak se je zavijal čez usta in se potapljal v globoke misli pa mencal z vso hitro silo proti jasnim oknom sredi ravnine. Bakla za baklo je izginjala in utonila pred cerkvijo v velikem kresu, krog katerega je stalo nekaj dečkov in molilo rdeče prste proti ognju. Vse bakle so prišle — ne, še ena hiti po bregu — sedaj je v ravnini; po zraku se je zasvital svetel ris, nosilec je vrgel baklo proč — — — Zvonovi so zapeli svečano glorijo, po cerkvi je dišalo po kadilu, ljudstvo je klečalo in molilo in tisoč nemirnih src je hrepenelo s šepetajočimi ustnicami: Mir, mir, mir! In plaval je pod sveti obok ta veliki vzdih trpečega ljudstva, in prodrl strop ter kipel visoko, visoko — potrkal na nebeška vrata in na zemljo je hitela truma dobrih duhov ter nosila na božji vesi pretehtan zlati mir in hodila od srca do srca, da bi jih napolnila s polno kupo edine sreče — — — Ljudje so vzdihovali: mir! mir! hrepeneli po njem in ječali — a ko je potrkal duh miru na vrata njihova, so mnogi duri zaklenili — — — <center> * *</center> »Mati!« »Vide, kaj je?« »Tisto-le zvezdo gledam skozi okno!« »Le glej zvezdo, pa moliva, Vide! Glorijo zvoni!« V siromašni sobici je visela izpod črvivega stropa na lancu brleča leščerba. Plamen je neredno podajal više in niže, po stenah so se pretezale sence na čelesniku razobešene obleke. Na voglu pri peči je sedela mati in tiščala suha kolena pod ošpičeno brado, in jagoda za jagodo je padala po nitki na debelem molku. Njeno lice je bilo razorano, izpod nerodno pokrite rute so gledali še pred tednom počesani sivi lasje, in motna luč je pritiskala senco tako po koščenem obrazu, da so bile črte nerazločne, nekam skrivnostno-mračne — utelešena skrb in beda. Na slamnici pri peči je napol visel napol sedel njen sin Vide. V strop je bila zabita železna klanfa, na to privezana vrv in sin je držal s trudno roko za to vrv ter se neprestano poizkušal premikati. Z levico je večkrat segel po rdeči ruti in si obrisal potno čelo in si popravil z njega dolge, črne lase, ki so sprijeti od potu silili v stremenih prav do obrvi. Ustnice je imel stisnjene, na licih so se mu krčile in potezale mišice; stiskal je zobe od bolečin in včasih je zaškrtnil zob ob zob ... Če ga je mati čula, vselej se je zganila, in hitro prašala — kar sredi češčenesimarije: »Te boli, Vide, kaj ne?« »Ah, mati!« Tak je bil navaden odgovor, in sin je okrenil glavo proti materi, in dvoje rosnih oči se je srečalo. Sina je bolela materina bridkost in skrb, mater je žgala sinova bolečina. In sin je sklenil, ko je videl solzno oko matere, da se bo premagal in ne bo več škrtnil z zobmi, mati je pa hitreje molila in skrivaj dvignila plavkasti predpasnik, da bi sinu prikrila, kar ji je lezlo po licih. Potem je vstala, vzela z vegaste mize piskerc cukraste vode in stopila k sinu. »Si žejen, kaj ne, Vide? Pa pij!« Sin je požrl parkrat iz posode, mati mu je popravila slamnato blazino in preko ram odela raztrgano plahto. »Kako se potiš nocoj! Da se ne prehladiš!« Zopet je postavila lonček na mizo, stisnila se k peči in molila in se križala ter tolkla na prsi. Zvonovi so zvonili Sanctus. Vide se je zagledal v skromne jaslice, ki jih je postavil že pred leti in so od tedaj neprenehoma črnele v kotu in se prašile. Pastirji so bili obledeli, hlevec se je upognil, čeda je polegla po suhem mahu. Nekako otrpnil je in za trenutek so izginile silne bolečine. A kmalu so prišle vnovič, strašne in grizoče, da je zopet škrtnil zob ob zob. Mati je stopila k sinu. »Vide!« »Mati, zvezdo gledam!« »Poglejte, onole!« Pokazal jo je s prstom, a pri tem izpustil vrv, za katero se je opiral. Mati je pogledala za prstom skozi okno. »Ježeš, Marija! Zakaj si jo pokazal?« Zvezda se je utrnila, sin se je zgrudil na slamnico in bridko zaječal. »Mati, m — ati! Umrl — bom!« Omotica se ga je lotevala, oči so se mu razširile. Mati ga je prijela za glavo in čutila mrzli pot. »Vide, zakaj si pokazal zvezdo s prstom? Vide — umrl boš zato, o sveta božja Pomočnica!« Hotela je sina dvigniti, a bila je preslaba. Polglasno in s težko sapo je sin prosil: »Mati, mati, le pustite me. Umrl bom — z Bogom!« »Jezus, Vide, nikar!« Solze so lile starki po licu. »Mati, poslušajte! Na izpovedi sem povedal, pa vam bom sedaj, ko umiram!« »Vide, nikar! Sedi! Sapo ti jemlje!« »Mati, le pustite me! Mati, mene so ubili!« »Vide!« »Nisem padel!« »Saj si rekel.« »Sem lagal!« »Da si Zdolšovega hotel, pa si padel — so rekli drugi.« »Poglejte! Leščerbo!« Sin je dvignil odejo s silnim naporom, mati je posvetila z leščerbo in videla črno liso na telesu. »Semkaj me je, narobe s sekiro!« »Za pet ran! Zakaj?« »Ker sem Tilki nesel tisto izrezljano, lepo škatlico — saj veste — v dar, ker je Vam stregla, ko ste bili bolni. Ona se mi je pa zasmejala in rekla, da ne dá mojega darú za nič ne nikomur — — To je on slišal.« „Slišal, Zdolšov, ta bogati! In te je?" „ Pričakal — pa me je . . ." „Moj Bog, Vide, in nisi povedal!" „Saj veste, da bi bil jaz kriv. — Tako, mati, da veste vsaj vi. Nedolžen sem, Tilka tudi. Molite, mati! In tiho bodite! — Nam ne verjamejo — Beraču se ne sme verjeti — — — Zdolšovemu odpustim — vse vse — — Mati — mo-ja — ma-ti " Na lice se mu je začrtal vrhunec bolečin, ki jih je trpel vsled udarca v odrobju Materi je zdrsnil iz rok — udje so konvulzivno zadrgetali — vzdih — steklen pogled na mater — in ni ga bilo več. Z lica pa je izginil sled bolečin in prelil se je v žarek miru, ki ga svet ne more, dati — Materina solza se je zmešala s sinovo, ko mu je zatiskala oči — — — Pristavila mu je stol, nanj dejala blagoslovljeno svečo, potem sedla k sinu, začela moliti — a kmalu zadremala — utrujena in uničena ob mrtvem — ubitem sinu. — — — — — —

Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama