Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Vrstica 454:
— ubitem sinu. — — — — — — — — — — — — — — — —
 
Zunaj pa so na mrzlem, globokem nebu
blestele jasne zvezde. Tako na gosto so bile
nasejane, da se je zdelo, kakor bi se skozi
zamrznjeno morje svetili nedvignjeni zakladi.
Sijale so divni božični noči ...
 
Zvonovi so odzvonili polnočno pesem
— bakle so se razlile po gori, nad kočo
so se ustavili angeli miru — — —
 
Nekomu pa je demon stlal v posteljo
nemir — prvega ubijavca — — —
 
== II. Zvonček s tihih Poljan ==
 
Do kolena sam stal v snegu ...
 
Na dvocevko se je naletelo za
prst snega. Moje oči so zrle nepremično po dolgi preseki med
gostimi borovci. Videlo se je komaj trideset
korakov daleč. Tam je pa izginjala preseka
v mračno - sivkastem sneženem metežu, v
katerem so bile videti kakor črne pege
temnozelene veje borov, ki so se šibile pod
težo snega. Na vrh gore se ni videlo.
Legla je nanjo gosta megla, in zdelo se je,
kakor bi to zaveso milijoni demonov skubli
na koščke in jih v neprozorni množini trosili
na zemljo. V daljnih vrhovih je tulila
bora. Krog mene je vršalo čudovito skrivnostno
prasketanje ledenih zvezdic, katere
je burja metala z veliko jezo preko hriba
v dolino. Tako misteriozno je to donelo v
suho listje trdovratnokošatega hrasta, ki je
sameval med bori, da je zvenketalo, kot
bi nekje daleč sipal kdo prožne kovinske
igle na bronasto pločo. Zamaknil sem se
čisto v to hrestljanje in zvenketanje, plašč
mi je zdrsnil ob puškini cevi, v roko so pikale
ledene iglice, lice me je peklo, kot bi
od daleč kdo metal vanje šivanke, a jaz sem
stal nepremično, zapal od snega, in moje
oči so zrle po ozki preseki med gostimi
borovci.
 
Divje, silno divje je bilo krog mene, in
prav to je ugajalo moji duši. Narava nepokvarjena,
čisto nedotaknjena od človeške
roke, je plesala divje orgije, sferični zvoki
so ji godli za ples, vetrovi so jo venčali z
zimskim belim cvetjem in jo ovijali kot nevesto
pod mirtnim vencem s čudovitim
pajčolanom, ki je bil stkan iz milijonov
kristalčkov in nanizan iz milijard prekrasnih
zvezdic.
 
Da, bal sem se prestopiti, bal sem se
otresti sneg s klobuka in plašča — in dvocevke
si nisem upal obrisati, da ne bi s tem
dejanjem posegel kot disakord v mogočno
melodijo elementov. Poslušal sem, užival,
strmel in bilo mi je ugodno, tako mogočno
ugodno, da ne bi dal tega užitka
za največjo simfonijo, ki so jo zamislili kralji
glasbe.
 
Hov, hov, hov! Hov, hev, hov hev!
 
Izpreletela me je jeza. Pred par urami
sem še veselja zadrgetal, ko so se oglasili
lovski psi in gnali naravnost proti meni čedico
preplašenih srn; puška se je dvignila
k licu kakor sama od sebe, petelin je škrtnil,
in prst je nervozno obvisel za jezičkom, da
pritisne in sproži na bližajoči se plen ...
A sedaj me je spreletela jeza. In videla je
burja moje jezno lice, zabučala je s silnejšo
ihto in sipala ograbke snežink v kotlino,
kjer so se oglasili psi, zasipala sledove, slepila
jim oči in mašila bevskajoče gobce. Še
nekaj silnih žvižgov — borovec nad mano
je zaječal, postaren je bil, divji ples ga je
zmučil — in zopet nekoliko pasjih bevskov,
pa so umolknili tisti glasovi, ki so se drznili
motiti — pritlikavci! — kraljevo godbo
svobodne narave.
 
Do kolena sem stal v snegu ...
 
Lovski rog je hripavo zaječal in velel,
da je konec gonje. Slišal sem ga, toda ostal
sem apatičen. Premaknil sem se proti borovemu
deblu, naslonil se nanje in moje srce
je zaprosilo naravo, da smem še nekaj časa
prisluškati divji godbi, kot otrok, ki se prikrade
v vaški cirkus in se stisne za plot
ter z odprtimi usti gleda, kako preobračajo
pisani klovni kozelce in plešejo po vrvi.
 
In dobil sem dovoljenje od svobodne
narave. Še več. Burja je spoznala, da sem
sanjav človek, da mi je kultura pokvarila
živce in da bi jim utegnil škodovati predivji »galop«, zato je zaigrala mehko in nežno,
kot bi brenkala harfa pred otomanom orientske
kraljice. In snežinke so padale rahleje
na listje suhega hrasta; harfo so spremljali
tihi cimbali in zvončkali melanholinčno uspavanko.
 
Mene je pa zagrinjala pravljična tančica
rahlih in gostih snežink. — — — — — — — — — — — — — —
 
Prigazil sem v dolino za samotnim logarskim
domom, kjer so se zbirali lovci.
Mrak je bil že teman. Komaj so se ločile
konture hribov od ravne, zasnežene doline.
Prišel sem zadnji med lovce. Vsak je bil
zavit čez ušesa, na potlačenih klobukih in
plaščih je bilo vse polno snega. Nekateri
so otresali snežene plasti s sebe in jezno
otepali klobuke. Dan je bil naporen, pota
silno slaba — plena skoro nič. Izmučenost
je zato umorila običajni humor, ki se redno
razvije po lovu. Psi so čepeli v snegu, otvezeni
na lance, in drgetali mraza, brakirji
so hukali v prezeble roke in trkali s težkimi
črevlji ob tla pa tiho rentačili na to pasje
vreme. Hladno so se poslavljali lovci in,
zbrani krog mladega, visokega logarja, kateremu
so se svetile kaplje tajajočega se
snega v fino pristriženi bradi, ukrepali kdaj
se zopet snidejo pred njegovim domom,
da zopet poizkusijo lovsko srečo, nadejajoč
se, da jim bo milejša kot je bila danes.
 
Mene to baratanje za dan in kraj ni čisto
nič zanimalo. Spoznal sem, da sem pravi
tujec v tej družbi, tujec namreč po svojem
srcu, ki je upravkar zajelo čarovitih užitkov
v divji prirodi. Ker sem se bal, da bi mi
prozaični pogovori ne ubili še tisto malo
poezije, ki se je komaj rodila v moji duši —
in poezijo ubijati znajo nekateri ljudje mojstrski
— zato sem šel nekaj korakov proč ob
beli, ljubeznivi logarski hišici. Na holmčku
stoji, sredi tihih Poljan, kakor dremajoča pastirica
sredi pašnika. Skozi severno okno je
žarela luč. Nehote sem se ozrl skozi nezastrto
okno. Komaj sem okrenil glavo, že
se je oglasil konvencionalni ton v prsih: »Se
ne spodobi!« — Hm, koliko stvari se ne
spodobi! Moje oči so kljub temu glasu obtičale
na pramenih velike svetilke, ki je visela
izpod stropa in bila zasenčena z rožastim
zastorom. Pod svetilko je sedela ob
mizi mlada gospa.
 
»Soproga logarjeva!«
 
Obrnil sem se hitro in se počasnih korakov
vračal k družbi. Lovski zbor je bil
čedalje glasneji. V debato so posegali stari,
dolgobradi lovci, ki so utemeljevali umetnost
lova na Hudem gozdu z dolgim pripovedovanjem,
ki je bilo prepleteno s številkami
plena za petdeset let nazaj.
 
»Debata bo še dolga!« — si mislim jaz
in namerim korake nazaj proti luči. Vleklo
me je s čudno radovednostjo do okna, da
bi še enkrat videl mlado gospo. Zazdela
se mi je namreč znana, ko sem se bil ravnokar
prvič ozrl skozi okno. Sneženi kosmiči so
plesali v žarkih luči tako gosto in tako naglo,
kakor bi hoteli prepresti nezastrto okno z
neprozorno tančico, da ne bi moglo prodreti
nepoklicano oko v svetišče samotne
kraljice — snegulčice - sredi tihih Poljan.
In vendar meni moja radovednost ni dala
mirovati.
 
Obstal sem precej daleč okna. Rožna luč
je padala na njene kostanjave lase, ki so
bili najskrbnejše urejeni. Ni je zapeljala samota
sredi tihih Poljan, da bi zanemarila le
en kodrec, opustila le eno zalasnico; ne,
ona ni bila vrtoglava lahkoživka, ki hoče
biti lepa svetu — ona je bila nazorov, da
mora biti plemenita in čednostna ženska
lepa najprvo — sama sebi.
 
Na mizi je bil odbit majhen zabojček,
iz katerega je gledal bel papir. Na odtrganih
pečatih se je poznalo, da je prišel pred
kratkim po pošti. Pred njo je bilo razgrnjeno
pismo. Pa ga ni več brala. Desnica
je podpirala glavo, velike oči so gledale v
nasprotno steno, kot bi se ne mogle ločiti
od kake ljubljene podobe. Tanki, dolgi prsti
levice so se igrali z majhnim, srebrnim
zvončkom. Belo je bilo srebro, a je temnelo
vpričo njene aristokratsko lepe roke. Ko je
tako slonela, sem videl naravnost njen markantni
profil. Vsaka poteza, od lepega čela
do majhne brade, vse je bilo kakor profil
iz alabastra v kiparjevem ateljeju. Po licu
pa ji je polzela — solza — —
 
»Dà, nekje sem jo že videl!«
 
To je bila gotova sodba. Toda kje?
kje? — — Vrtinec spominov, hitrih kakor
misel, je preplul mojo glavo. Snežinke niso
hitreje plesale pod nebom, kakor so se
vrstili vtiski mojega življenja nazaj, vedno
nazaj, globlje in globlje, dokler se spomin
ni hipoma ustavil v lehnem čolničku sredi
sinjih valčkov — Blejskega jezera.
 
<center>* * *</center>
 
„Da, odtam jo poznam!"
Avgustovo solnce se je že nekoliko nagibalo,
z Zelenice je popihaval hladen veter,
da se je jezerska gladina rahlo vznemirjala.
Kako sem prišel v njihov čoln, sam ne vem.
Neki znanec me je menda predstavil v gostilni,
in ker nihče ni znal veslati, sem se ponudil
jaz tujim izletnikom, da jih popeljem
do otoka. Bila je mama, tri hčerke in sinček
— prvošolec — pa dotičnik, ki me je predstavil
— dijak, inštruktor. Jaz dijak — on
dijak, deca — sami dijaki in gospa vdova,
ki je takisto dihala sredi svojih otrok samo
dijaško ozračje — bili smo hitro dobri
znanci. Najstarejša hčerka je bila štirinajstletna
Maša. Naročil sem ji, kako naj vodi
krmilo, sedel njej vis-a-vis, drugi pa so sedeli
za mojim hrbtom.
Izpočetka sam se upiral krepko v vesli;
na sredi jezera sem pa odnehal, da smo se
zibali, kakor je bilo drago valovom. Maša
je skrbno držala za vrvici krmila in gledala
vame z vprašajočimi očmi, ali je prav, ali
ne, ko še le prvič krmari. Njene rahlorjave
oči so plavale v blesteči vlagi neizmerne
radosti, lice ji je gorelo; velik slamnik ji
je visel na hrbtu, in kostanjevi kodri so
se vsipali na čelo in po sencih doli na
vrat.
Mehanično sem pomalem veslaril. Mama
je zadaj tuintam zinila kako modro, inštruktor
je neprenehoma svaril Vilkota, da
ne bi padel v vodo — mi drugi smo se
pa smejali. Smejali smo se — pa kako
zvonko in čisto, kako glasno in veselo!
Toda ne dovtipom, ne naučenim šalam ali
duhovitim satiram. Ne, ne! Vsega tega še
poznali nismo. Smejali smo se, če se je
zaujčkal čoln, smejali, če je brizgnila voda
od vesla in je s par kapljicami oškropila
tenko obleko Maše, smejali, če se je prikazala
ribica na površju. Da, takim stvarem
smo se smejali — vsaj mislili smo tako. A
danes vem, da se nismo smejali ne kapljicam,
ne ribam. Smejala se je tista neizrazljiva,
kakor cvetni prašek rahla, pa kakor
demant čista mladost — sama sebi. In tega
nismo vedeli! — — — —
Triglavski vrhovi so rdeli v večerni zarji.
Vrnili smo se z izprehoda ob jezeru, kamor
smo šli, vrnivši se od otoške cerkvice. Maša
je vezala v šopek ciklamne. Nikoli jih še
ni toliko imela.
Pri večerji se je nadaljevala ista otročje
nedolžna živahnost. Maša je postala vrtoglavo
poredna. Poseznanila sva se tako
kot ptici istega gnezda. Izmislila si je vse
mogoče nagajivosti. Poveznila mi je na glavo
svoj širokokrajni slamnik, tako da so višnjevi
trakovi viseli po mojem licu. In tedaj
so udarili vsi otroci v smeh in ploskali z
rokami, da jih je morala miriti mama. Živeli
smo prekrasne ure, ko se je smejala mladost
— sama sebi — In tega nismo vedeli. — —
Voznik je javil, da za četrtinko ure napreže.
To je bila slana na sveže in rahle
rože naše mladosti.
Mami se je zresnil obraz; šlo je za račune
od treh dni. — Maša je umolknila. Z
neko nejevoljo je neredno stlačila nekaj
stvari v kovčeg, potem se je pa naslonila
na ograjo ob jezeru in nemo zrla po vodi.
— Prav tako je nedostajalo besed meni.
Nerodno sem se obračal, stopil blizo nje,
vrnil se k mizi, govoril nekaj z dijakom,
pa bil zopet samemu sebi odveč. — Kar
mi šine nekaj v glavo. Stekel sem preko
ceste v prodajalno in kupil majhno pahljačko.
Na njej je bilo napisano: Spomin z
Bleda. Glas se mi je skoro tresel, ko sem
poprašal za ceno. Imel sem v žepu velik
kapital revnega dijaka — pet belih dvajsetic.
A bil sem pripravljen žrtvovati vse do zad
 
[[Kategorija:Fran Saleški Finžgar]]