Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 976:
pozabil sem iskanega rokopisa, razvezal šop
in začel pregledavati liste davnih spominov.
»Nikomur nisem pisal. Samo tebi. Jaz
grem tako daleč, da me ne vidi nikdar več
znano lice. Veš, zakaj grem
zaradi nje, zaradi Mine. Nikoli nisem klel,
nocoj pa kolnem — njo, samo njo. Vso
srečo sem ji uklel — boš videl — — —
Tako pričetek pisma, katerega ni pisala
roka, ki se je mnogo trudila s peresom.
Vrstica 994 ⟶ 996:
— on tesar, pa sem vendar preživel lepe
ure z njim. — Posvečujem mu — ta večer.
<center>* * *</center>
Stari, nadušljivi oče je kašljal pri peči.
Po sobi je vladala tema.
odkašljal in prizdigoval kapaste trepalnice
pod mogočnimi sivimi obrvmi in gledal
topo skozi okno, ki je bilo kakor siva lisa
v steni. Zunaj je svetila mrkla mesečina.
»Ga ne bo, kali?«
Ob palici je drsal skozi duri v vežo in
se kašljaje ustavil na pragu ter strmel s
širokoodprtimi očmi po shojeni stezi, ki je
vodila do kajžice.
»Ko bi vsaj umrl! — — Ali pa naj bi
bila Urša malo še potrpela na svetu — —
Treba ji še ni bilo umirati. — — — O, para
ti, para — — Aha, zdaj — —
Zagnal je deda kašelj, da se je krčevito
sključil in se trdo oprl na rogljasto palico.
»Oče, zakaj pa niste v hiši? Zunaj še
bolj kašljate.«
Sin krepke postave, s suknjičem čez ramo
je ljubeznivo ogovoril očeta, ga prijel z
Vrstica 1.021 ⟶ 1.030:
sin je pa prižgal lojevo svečo. Na mizo je
postavil v plavo ruto zavezan lonec.
»Sem mislil, da te ne bo!«
»Par tramov smo morali še potegniti na
zid. So pa težki, in podnevi ne utegnejo
ljudje priti pomagat!
»Seve, seve. — — — E, povsodi imajo
dela!«
»Oče, večerjo sem Vam prinesel. Poglejte,
kava je, s pogačo podrobljena.«
Oče je bil lačen in hitro je zato vstal
in trkal s palico k mizi. Slastno je jedel iz
piskra.
»Ti ne boš?« Oddahnil se je in postavil
žlico pokoncu.
»Sem že, ta je vsa Vaša.«
Stari je brez obotavljanja nadaljeval, sin
je pa vzel izpod trama oslo in začel brusiti
tesarsko orodje.
Po večerji je risal oče zopet k peči.
Precej dolgo sta molčala.
»Tone!«
»Kaj?«
Oče je zelo zakašljal.
»Oh, tale naduha, kako me tare! — Tone,
veš kaj, tako-le sem premišljeval danes: kaj
ko bi se ti oženil ...«
Starec je z nekim strahom in nekim velikim
pričakovanjem izrekel to besedo. Sinu
je roka zastala. Položil je na mizo oslo in
sekiro, pomolčal dokaj dolgo in gledal v
starca, potem pa rekel:
»Da bi se oženil? I, zakaj pa to?«
»Da ne bo vse narobe pri hiši. Ona bo
lahko doma vse lepo pospravila in oprala
nas bo, pa zašila in skuhala nam bo — saj
vidiš, kako je nerodno, ko sva kar sama
dedca pri hiši.«
Zopet molk.
Tone še ni na to nikdar mislil v življenju.
Deset let že ni bilo Urše, rajnice
matere; navadil se je kuhe in drugih ženskih
del, pa je mislil, da je tako najbolje.
»Oženil? Katero bi pa jemal?«
»Danes je bila Marinčkova pri meni.
Mino je ponujala.«
»Mino?«
Zategnjeno je bilo to vprašanje. Tone
ni zinil nobene besede več. Pridno je drgnil
z oslo po sekirah, stari je tudi molčal in
zlezel počasi na trdo ležišče, sin je pa ugasnil
luč in se zleknil na klopi pri peči. — —
Mina ... Mina ... Mina ...
Poznal jo je dobro. Šivilja je bila Marinčkova
Mina. Na koncu vasi sta imeli z
materjo majhno kajžo in vrtec krog nje.
Mina — seve. Kako bi jo poprašal? Ali
me bo marala? Prelepa je. Moj obraz je
kozav pa mustače mi stojé na dež. Drugi
fantje imajo lepo sesvedrane, moje pa ne
stojé drugače — — —
Potipal se je pod nosom ...
Pa če je mati rekla, mora že Mina tudi
biti zame. Saj me je zadnjič tako lepo pozdravila,
ko sem prinesel nekaj šivat. — —
Da, šivala bi, jaz pa tesaril; pa bi se res
lahko živelo — Mina — Marinčkova — —
Prvo noč je Tone prečul v svojem življenju,
razen tistih dveh, ko je mati ležala
na mrtvaškem odru — — — — —
V soboto je prinesel Tone na večer
domov kos platna. Ko je oče večerjal, si
je šel sin pred vrata umivat smolaste roke.
Potem je pospravil z mize, ogrnil suknjič,
stisnil platno pod pazduho, zaklenil bajto
in šel. Očetu ni nič povedal, kam da gre.
Ej, mnogo je že hodil Tone, mnogo, ponoči
in podnevu, nevihte so ga podile,
bliski in gromi so ga spremljali po samotah,
ko se je vračal z dela domov — a zanj ni
bila nobena pot pregrda, nobeno vreme
predivje ... Toda nocoj mu je zastajala
noga. Srce je menda prvič začutil v prsih,
ki mu je bilo tako močno, da se je često
ozrl, če ne gre morda kdo za njim. Zbiral
je besede, iskal stavkov, izmišljal si izgovorov,
kako bi začel pri Mini. Čim bliže je
bila Marinčkova kajža, tem težja je bila njegova
noga.
»Da so si morali oče izmisliti to sitnost!
Ali mi je tega treba!«
Kar nazaj bi šel. Ali zopet ga je vleklo
z nepoznano silo.
Skozi okna Marinčkove kajže je gledala
luč. V sabotih je Mina šivala pozno v noč.
Pred durmi je Tone še nekoliko postal.
Prisluškal je, če ni morda kaj ljudi v hiši.
— Tihota.
Pokljukal je. Marinčkovka je prišlapala
v vežo in odrinila leseni zapah.
»Sem mislil, da ne boste več pokoncu,
pa res ne utegnem sicer priti; to-le platno
sem kupil, sem rekel, bo pa za srajce, jih
bo Mina naredila, če kaj utegne.«
Tone je govoril hitro, kar ni bila njegova
navada.
»Lej ga no, Toneta! Le noter pojdi!
Pri nas ni izlepa delopust; ima deklič na
pretege dela. Kar posuli bi jo.«
S trsko mu je svetila skozi vežo v čedno
pobeljeno izbo, kjer je med belim platnom
sedela za mizo — Mina, belih rok in belega
lica — bolj od platna.
»Mina, za srajce sem prinesel. Na, poglej,
če bo to-le pražnje!«
Mina je odložila šivanje na kolena, pogledala
dobrovoljno Toneta, potem segla
po tkanini — na sredincu se ji je svetil
rumen naprstnik — potipala pražnje pa se
zopet ozrla v Toneta, ki si je popravljal
suknjič, ker mu je lezel z ramen.
„Oho, Tone, to je za ženine! Kaj se
boš?" Krog precej bledih ustnic ji je igral
čuden, sarkastičen smeh. Tone tega ni videl.
Njeno sivo oko se je pa vprašajoče uprlo
v Toneta.
„Že vse ve, sem že rešen!" . ..
„1, saj mi ne kaže drugače. Pri nas je
tako nerodno, ker ni nikogar pri hiši."
Sedel je za vogel mize, klobuk pomaknil
nazaj in se naslonil na roko. Mina je pričela
hitro vbadati in je strmela nepremično
v šivanje.
Stara se je oglasila izza pečka:
„Le se, le, Tone! Kaj boš čakal!"
„Kaj ne, mati! Naš oča tudi tako pravijo!"
„Ali imaš že izbrano? Pri nas se veliko
izve, ker vedno kdo pride, pa o tebi še nič
ne govore."
Mina ga je zopet pogledala in z belimi
zobmi hitro odtrgala dlakico nitke, katero
je vdevala v šivanko.
Tone je brez potrebe zakašljal, presedel
se nekoliko ob mizi in že šel po sapo, da
ji pove kar odkrito, čemu je pravzaprav
prišel. Pa se je oglasila mati izza pečka in
lezla govoreč na tla.
„Oh, tak-le delavec, tako priden, ki kaj
zasluži, pa živ človek mu ne more reči napak
besede — oh tak-le fant — deset na en
prst! — Pomila še nisem. Le zmenita se za
srajce!"
Stara je nateknila velikanske copate in
se izmuzala v vežo pred peč.
Tone je bil v silni zadregi. Ni mogel
takoj izpregovoriti.
„Mina!" — Komaj je izpregovoril.
„Kaj?" — Nič ni pogledala od dela.
„Veš, Mina, saj pri nas bi se ji res ne
godilo slabo. Nekaj imam, zasluži se tudi
vsak dan, pa bi se že živelo — ali ne, Mina?"
„Boljše bi se ji godilo, kakor pri najboljšem
kmetu!"
„Kaj ne, Mina! No, kaj praviš?"
„1, saj sem rekla, da bi ji ne bilo nič
sile!" —
Mina ga je zopet pogledala vdevajoč v
šivanko. Njene oči so žarele v svitu luči, krog
ustnic je pa ležal pomilovalen smeh. A Tone
ga ni videl in ga ni — umel.
„No, Mina, reci no!"
„Ali si Čuden nocoj! Kaj naj rečem!"
„1 no, da bi ji res ne bilo sile. Pa kako
bi jo rad imel. Če bi ne mogla kdaj sama
podelati, pa bi ji pomagal. Mina, jaz znam
vse, še kuhati!"
„Mala nebesa bi imela pri tebi!"
„Kaj ne Mina! Kaj misliš? No!"
Mini je bilo jasno, kaj vpraša Tone.
Rdečica ji je plula v belo lice.
„Ko te pa skoro nikoli ni k nam!"
„Saj me res ni bilo. No, zato nikar ne
bodi huda. Pa pridem zdaj. Boš videla. Črez
teden ne utegnem, takole ob nedeljah popoldne
pa. Kaj ne, Mina, pa se bova pomenila?"
„Tone, le pridi, le" —; ——
„ Ali oče še kašljajo ?"
Mati se je vrnila v izbo in zadovoljna
gledala Tonetovo razgreto lice. — S starim
bova kašljala vsak na drugi strani peči. Kaj
malega še tudi premakneva pri hiši, eno
kajžo bomo prodali, on bo zunaj služil, ona
pa notri. — Tako je računala starka.
„Naduha, saj veste, mati!"
„In pa leta, seve; le oženi se, le; bo tudi
za starega bolje!"— — — — — —
Tone se je vračal domov; njegovo srce
je vriskalo, prepojeno s čuvstvi, katerih doslej
ni poznalo.
* * *
Tone je hojeval k Marinčkovim v vas,
delal na vso moč, stiskal vsak krajcar, krog
hiše pa popravljal in pospravljal, belil in
snažil, da ne bi mogla reči nevesta tako ali
tako. In ljudska sodba se je širila: Res, pripraven
zakon bo to-le. — — — —
V nedeljo je stala sredi vasi gruča fantov.
Med njimi je bil zopet Kebrov Matevž, naj
[[Kategorija:Fran Saleški Finžgar]]
| |||