Mrtva srca (1902): Razlika med redakcijama

Knez in škof Janez Evangelist je ravnokar

prestopil prag cerkveni ter šel, obdan z mnogoštevilnim

cerkvi je natlačeno pobožnega ljudstva, a navzlic

temu vlada sveta tihota po visokem prostoru.

S kora samo pojemajo glasovi veličastnega

pa plavajo oblaki vonjavega kadila in dišava se

podobe in zlatnino oltarno. Pri barvanih

objemajo svetnike in arabeske, da se blesketajo

in mnogovrstno izpreminjajo. Vladala je tista

Tedaj je bilo, da je Bogomir Lesovej dvignil

pogled proti visokemu oboku. Nad zakristijo

prostor, je slonel grof Anton ter premikal

ustna v neprestani molitvi. Napravljal je križ za

množici pod sabo, in tedaj, ko je Bogomir

dvignil obraz, se je srečala s pogledom njegovim.

obrazu, ali vendar se je Bogomiru dozdevalo,

misli prestaviti na drugo mesto. Obračal se je

po cerkvi ter prešteval s trakovi in venci olepšane

šteti — ali končno je vendar zopet dospel s

pogledom do širokega okna, kjer je kakor kip

verzi:

 

Tam meni je gorjé biló rojeno

Iz dveh očés prečistega plamena.«</poem>

ter odšel v svoje sobe. Gospode pa je prosil,

naj še ostanejo, naj, če se jim ljubi, tudi kaj

mirno radostno. Kopica mladih duhovnikov skoči

v kot, in komaj so se dobro vrata za škofom

 

Hišni gospodar sili družbo jesti in piti.

je srečen, da ga je knez in škof tako visoko

počastil. Knezova strežaja donašata težke posode

rokav s srebrom obrobljeni, rekoč dobrovoljno:

 

 

Strežaj prime leno za kupo in s kisloošabnim

lakaj morda mnogo več nego župnik s pogorja!

Po črni kavi, med katero so mladi duhovniki

avdience. Govorica takoj utihne in marsikomu

se je videlo na licu, da mu vest ni prav po

 

Naposled pride zopet sluga ter zanoslja:

 

je tiščal in nihče ni hotel govoriti ž njim.

 

Ker so bile pri oknih spuščene zavese, je vladal

skoraj mrak v prostoru. Knez je bil, kakor

solnčnih žarkov ...

 

je bil škof Janez Evangelist jako občutljiv!

 

ter nekako strastno prime za zlati križec, ki mu

je visel čez prsi.

 

»Knežja milost,« odgovori oni mehko, »prišel

stiski, kako bi besede uvrstil, da bi Vam, knez

in škof milostivi, prijetno donele in Vam ne

utrudile visokega duha! Dana Vam je oblast,

je toliko talentov, da Vam bode težka odgovornost,

če jih ne bodete obračali v prid!«

pozornost pri knezu.

 

govor ni tak, ki bi zbujal usmiljenje in dobrotljivost!

Toda moje srce je mehko in kjer sem

 

»Lep in blag je ta poklic! Ali miloščine

svojem telesu toliko ran, da jih niti Job ni toliko

imel v najhujši svoji nesreči; ki je prelil že

za trpina, ki je tako nesrečen, da se joče zemlja

 

 

— »ta trpin, knežja milost, je ubogi narod,

stanujoč in zdihujoč po ubornih slovenskih

kočah, narod, ki tava v duševni temoti od stoletja

do stoletja kakor bolnik, ki ne more niti

 

Ko škof ničesar ne odgovori, nadaljuje

Filip: »In Vi, knez in škof milostivi, bodete

vprašali sedaj, čemu Vam vse to pripovedujem?

z vdanostjo in prepričanjem? Ali nisem pohajal

bolnikov na revnih ležiščih ter jim vlival tolažbe

nisem vestno delil med ubožce, kar mi je ostajalo

od mize, in ali nisem vsekdar učil ljubiti

Blaga dela so to in večno plačilo Vam izostalo

ne bode! Dane pa so Vam še višje moči in

pravice in izročeni so Vam talenti, a nekaj ste

jih zakopali v zemljo, kjer leže brez prida in

morete!«

 

ne v srdu, ker je vsekako občutil, da sveti

ogenj, plapoleč v mladi duši, vsaj nekoliko

 

»Čul sem že o vas fantastih!« ponavlja knez,

ni takov, kakor se slika v vaših dušah! Višjih

razmer zahtev še ne poznate, Filip Tekstor! Če

mora zamoriti sam sebi duha, da mora potem

nositi vedno mrtvo srce v sebi, mrtvo srce, če

nebom in se žari priroda v vsej svoji krasoti.

Višje razmere so samo izgovor in vsak, kdor

senci duševne lenobe, ima te razmere takoj pri

roki in opravičuje ž njimi brezplodno svoje postopanje.

bode zbral narod okrog Vašega prestola, pomoči

in rešitve proseč, tedaj mu ne bodete odgovorili:

tiči v temi, ki si tičal do sedaj v njej, ker

 

»Moj Bog, kaj mi govorite!«

znožju je trpel narod in njegove usode so

pljuskale sedaj burno, sedaj rahlo ob njo. Na

ki so v mehkem življenju tratili čas in o

in da so končno v Gospodu zaspali.«

 

 

»Sodbo prepuščam drugim. Nikakor ne

bili drugačni. Kar je v življenju (o večnosti, knežja

milost, ne govorim) najviše, tega niso poznali!«

razsaja vihar in v kateri so se vesoljnega obnebja

svetle zvezde zavile v goste megle. Življenje

so okamenela drevesa in okamenele veje na njih!«

 

Ko škof ničesar ne odgovori, nadaljuje:

»Najlepši trenutek v življenju, visoki gospod, je

njo obdana domačega jezika vsaka beseda; ko

Dobro se ga še spominjam tistega trenutka!

Vsa se mi je pretresla duša, ali svet okrog

mi je sijalo še enkrat tako svetlo pod visokim

nebom in cvetoča pomlad na desni in levi se

jezika glasovi, da bi mi tedaj napolnjevali dušo

tisti mogočni občutki prve ljubezni — do materinega

z mrtvim glasom, »niso je poznali te ljubezni,

in zategadelj se tudi nikdar niso zavedli tiste

Nekaj časa je vladala tihota. Knez se zamisli.

 

 

In po sobi prične hoditi. Pristopi k oknu

Pred njegovim pogledom se razprostira rumeno

obsejana ravnina: zlato klasje se ziblje v pišu,

 

»Da, knežja milost, lepa zemlja je zemlja

prebivajoč po njej. Dolgo časa je ležala nemštva

skala nad njim, in da ni poginil pod njo, priča

dokaj, koliko plodnih moči mora imeti v sebi

jezika. Na vseh mestih se je razpočila in razmelinila

nemštva skala in studenci narodne ljubezni

kar ima, ima narod slovenski zahvalo dajati

svojemu jeziku. Moč tega jezika gaje probudila

oprl na njo. Nima vodnika, nima pastirja in

tako je naravno, da se moči drobe in da deluje

vsaka glava in glavica po svoji volji! Ni ga

stebra, da bi se okrog njega kristaliziralo narodno

knezu in škofu, sedečemu na stolici sv. Maksima.

Moral bi zapustiti vzvišeno svoje mesto ter iti

vojnih čet zapovednik v najvišji nevarnosti in

biti prvi narodni vojnik, pravi narodni vojskovodja,

in do neba bi ga povzdigoval rod hvaležni.

Lepšega življenja, kakor bi ga imel takov knez

 

Knez pozvoni. Videti je bilo, da neče dalje

globokim poklonom.

 

sebi ...

 

kapeli in želja moja je, da me spremite — tu

se obrne knez k staremu župniku — Vi, gospod

 

Skala, vesel sreče svoje, naglo priskoči ter

Ko so bili odšli gospodje in je Filip sam

ostal na hodniku, je imel priliko čuti tale razgovor

 

domačega gospodarja, »pij še enkrat, raca pijana,

in veseli se z mano, da se je stvar tako dobro

končala! To ti je starina, da je nimaš enake v

 

Glas Ernesta Malca je oznanjeval, da je

»Boš videl! Kakor muhe na medeno satje,

če ga postaviš na solnce!« odgovori Ernest

 

Zopet sta pila.

 

se ti smiliti ne sme!«

 

»Moji tisočaki so tvoji, kakor rečem in

 

»Aha,« pravi Malec, »zanesi se name! Mesec

dni ne bode preteklo in lehko se boš ženil,

 

 

»Kakor sem rekel, tvoja!«