Redakcija: 11:30, 19. september 2011 uredi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎III. Kletev zavrženega srca ← Starejše urejanje		Redakcija: 12:03, 19. september 2011 uredi razveljavi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎III. Kletev zavrženega srca Novejše urejanje →
Vrstica 1.264: »Ali si čuden nocoj! Kaj naj rečem!« „1»I no, da bi ji res ne bilo sile. Pa kako bi jo rad imel. Če bi ne mogla kdaj sama podelati, pa bi ji pomagal. Mina, jaz znam vse, še kuhati!"« ~~„Mala nebesa bi imela pri tebi!"~~ »Mala nebesa bi imela pri tebi!« ~~„Kaj ne Mina! Kaj misliš? No!"~~ »Kaj ne Mina! Kaj misliš? No!« Mini je bilo jasno, kaj vpraša Tone. Rdečica ji je plula v belo lice. ~~„Ko te pa skoro nikoli ni k nam!"~~ »Ko te pa skoro nikoli ni k nam!« ~~„Saj me res ni bilo. No, zato nikar ne~~ »Saj me res ni bilo. No, zato nikar ne bodi huda. Pa pridem zdaj. Boš videla. Črez teden ne utegnem, takole ob nedeljah popoldne pa. Kaj ne, Mina, pa se bova pomenila?"« ~~„Tone, le pridi, le" —; ——~~ »Tone, le pridi, le« — — — ~~„ Ali oče še kašljajo ?"~~ »Ali oče še kašljajo?« Mati se je vrnila v izbo in zadovoljna gledala Tonetovo razgreto lice. — S starim Vrstica 1.285 ⟶ 1.293: kajžo bomo prodali, on bo zunaj služil, ona pa notri. — Tako je računala starka. ~~„Naduha, saj veste, mati!"~~ »Naduha, saj veste, mati!« ~~„In pa leta, seve; le oženi se, le; bo tudi~~ ~~za starega bolje!"— — — — — —~~ »In pa leta, seve; le oženi se, le; bo tudi za starega bolje!« — — — — — — Tone se je vračal domov; njegovo srce je vriskalo, prepojeno s čuvstvi, katerih doslej ni poznalo. ~~* * ~~ <center> * </center> Tone je hojeval k Marinčkovim v vas, delal na vso moč, stiskal vsak krajcar, krog Vrstica 1.297 ⟶ 1.310: snažil, da ne bi mogla reči nevesta tako ali tako. In ljudska sodba se je širila: Res, pripraven zakon bo to-le. — — — — — — — — — — — — — — V nedeljo je stala sredi vasi gruča fantov. Med njimi je bil zopet Kebrov Matevž, ~~naj~~najgorši fant cele vasi. Tako ni nihče nosil kastorca, tako niso nikomur pristojala kriva peresa za trakom, nihče ni znal tako plesati, tako vriskati in peti kakor Matevž. Njegovo lice je bilo nekoliko zagorelo, a lepo okroglo in gladko obrito. Pod nosom je imel navihano-zafrknjene brke, izpod kastorca so mu silili bujni, črni kodri. In kako je on hodil v visokih, škripajočih škornjih! Kakor vlit je bil v gamsovke, in rožast žametast telovnik se ga je oklepal kot bi z njim rastel. »Kako je bilo, Matevž, povej no, ko si sedel celo leto?« »Dobro! Več smo mesa pojedli kot vi doma. In še zaslužil sem. Poslušajte!« Požvenketal je s tolarji v žepu. »Pa res ni sile, če ga zapró!« »A, kaj še! Ne veste, kakšni fantje smo bili skupaj! Take smo utrinjali včasih, da se je vrag čudil.« »Ali te je bilo danes kaj sram, ko si prvič šel po vasi?« »Sram, šavra! Kako si otročji! Če si zato zaprt, ker si tat — seveda, potem beži in se skrij! Če pa na žegnansko nedeljo kakemu zabavljaču pošteno rebresca porahljaš, to pa vendar ni nič takega. O, le čakaj, če bo treba, saj se bomo še! Toda ne več tako neumno. Notri se vsega nauči, najbolj pa tega, kako moraš govoriti, da te ne zapró. To so vam tiči! Jezični dohtarji naj se kar skrijejo pred njimi!« Nekaj fantov, vernih sodrugov bojevitega pretepača Matevža, se je glasno krohotalo njegovim besedam, drugi so se pa odmikali in kmalu tvorili gručo zase in odšli drugam. »Nekaj si pa vendar na škodi, ker si sedel.« »Kaj neki?« »Dekle si izgubil!« »Katero? Saj ne vem — ker so vse silile za menoj!« Zopet prostaški smeh. »I no, Mina se moži!« »Marinčkova?« »Da, tista!« »Naj se, strdena punca! Maram zanjo!« »Kako se dela! Lažeš! Jaz pa vem, kako si jo rad imel.« »Ona mene — to je res. In da je res — čakajte — kdo jo pa jemlje?« »Tone s kajže!« »Tisti kozavi kozar! Hahaha! Da je res, kar sem rekel, vam povem, da ga ne bo vzela. Prej mene! Boste videli, kako bo temu trolastemu Tončku zajec pot pretekel! Hahahaha!« — — — — — — — — Solnce je bilo še nad goro. Pošev so padali rdeči žarki skozi okno Marinčkove hišice in obsevali roke Mini, ki je zgrinjala belo obleko na mizi. Njene roke so bile tako nežne in bele, da so jih skoraj prosevali solnčni prameni. Matere ni bilo doma. Mina je bila zatopljena v misli na bodoče življenje. Ni trohice ni mogla očitati Tonetu. Spoznala je, da jo ljubi tako iskreno, da bi dal dušo zanjo, in da se ji bolje ne bo nikjer godilo, kakor ob njegovi strani. Da bi bil le nekoliko gorši ... Ta kozavi obraz — Izkušnjava je dvigala drzno črna krila nad njeno dušo — — — Tedaj zaškriplje v veži urna, ponosna stopinja. Vrata se hitro odpró in pred Mino je stal Matevž. Srce ji je vztrepetalo, lica ji je podplula kri. »Me še poznaš, Mina? Daj mi no roko, če se me ne bojiš, ker pridem iz zapora!« Dala mu je roko. On pa je pričel svojo priliznjeno in hinavsko govorico. »Mina, koliko sem mislil nate! Noč in dan sem se spominjal tebe in tvojih rdečih nageljnov — in ti — Mina — oj, le čakaj, nezvesta si postala ...« Njegov glas je bil mehak, in oči so mu žarele ... Mina je drhtela. »Pusti me! Prepozno, Matevž!« — »Zakaj? Saj še nista poročena! Ali si ti, Mina, za takega, kot je on! Sram te ga bo, na sam poročni dan te ga bo sram Mina, le pomisli — tisti grdi, kozavi obraz!« Tisti grdi, kozavi obraz! — Kar zašumelo je po njeni glavi in na senceh je začutila utripanje žil. In na dnu duše jo je zapeklo ... Sram je bo njega, sram ... In vsi ljudje bodo kazali za njim in za njo ... Ona pa — tisti grdi, kozavi obraz! Molk, molk strašnega boja. A Matevž je dosegel, kar je nameraval. Razpalil je strast njenega srca, ki je sežgala podobo Tonetovo in posadila na prestol — njegovo. Zmagoslavno je zapustil hišo prav tedaj, ko se je potopilo solnce za goro: njegovo jasno oko ni hotelo gledati, kako je bilo prevarjeno dekliško srce. — — — — V mraku je prinesel Tone polič vina in vogel belega kruha za mater in zanjo, da si priboljšajo, ker je nedelja. Mina ni upala pogledati ženina. Ob oknu je stala in trgala suhe lističe roženkravta. »Mina, pij no!« »Ne bom!« »U, ali si huda?« »Pusti me no!« Toneta je zapeklo. Približal se ji je in jo rahlo prijel za roko. »Mina, kaj ti je? Ali si bolna? Ali si huda? Lepo te prosim, povej no!« Njegov glas je bil proseč in iskren, kot bi ne govorila usta, ampak bi govorila naravnost ljubeča duša sama. »Pusti jo«, pravi mati. »Vsaka ženska se včasih kuja; posebno tako-le pred svatbo! Pa ga samá! Na dobro zdravje, Tone!« Ženica je srknila krepko iz kozarca in si odrezala pogače. Tone ni mogel piti. Gledal je Mino, in čuden strah mu je hotel stiskati dušo. »Mina! Mina! Kaj me nimaš nič rada? Reci no!« »Nič!« Odgovor je bil rezek in kratek, da je ubijal. Tone je obžedel z napolodprtimi ustmi, nekaj ga je hotelo zadaviti v grlu, srce se mu je skrčilo in topo je zazrl v Mino. Šele za dokaj trenutkov se je zbral, da je vnovič vprašal: »Mina, torej ne boš moja žena?« »Ne!« Zopet ista rezkost. Tedaj je v Tonetu zavrelo. Zobje so mu ostro šklepetali, ko je glasno zaprašal: »In zakaj ne?« »Ker si pregrd!« — — — Strašno kletev je izustil Tone, zagrabil polič in ga treščil njej pod noge, da je tisoč stekelc zazvenelo po podu in da je naširoko brizgnilo črno vino ter oškropilo s črnimi lisami belkasto obleko Mine. Ta je kriknila, mati je planila v sobo z vikom in jokom — Tone je pa odburil kot nevihta. — — — — — — — — — — — — Drugi dan sem dobil pismo, katerega začetek sem zgoraj priobčil. Prinesel ga je neki pastir. V pismu je bil ves Tonetov prištedeni denar z napisom: Tega daj očetu! — Sam pa je izginil bogve kam, bržkone v bosanske šume. <center> * *</center> Dve leti po tem dogodku sem srečal bledo, mlado ženo, ki je pokašljevaje rinila pred seboj ročni voziček. V njem je bilo par buč in nekaj zelenjave, na vrhu pa malo, bolehno dete. Mina! Bila je žena Matevževa. On je zopet sedel zaradi poboja ... Srce me je zabolelo, a siloma se mi je vrivala misel: Ni li to {{razprto\|kletev zavrženega srca}}? — [[Kategorija:Fran Saleški Finžgar]]

Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama