Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.543:
zabolelo, a siloma se mi je vrivala misel:
Ni li to {{razprto|kletev zavrženega srca}}? —
 
IV.
Pohojeni biser . . .
^ ^ ^ ^ ^ - o r d a človeška duša res sluti pri-
^ P ^ S | | hodnjost?. . .
^^^^m" Živo se spominjam one noči.
Blizu polnoči je bilo. Ob postelji
je še gorela luč, moja roka je trudno držala
Tolstega roman „ Vstajenje". Oči so me že
skelele, več nisem mogel brati, a zaspati
tudi nisem mogel. Ob voglu mojega stanovanja
je piskala burja, ostra kakor britev,
da si je našla pot skozi okno pri najmanjši
špranjici in pomajala zdajpazdaj zavese nad
oknom. Pod oknom sem slišal že tretjič brze,
škripajoče stopinje. Vojaška straža je bila;
ni se mogla dolgo vzdržati na silnem mrazu
in se je češče menjavala. Koraki straže pa
so me še bolj razburjali, in vkljub skelečim
očem ni bilo spanca. Prižgal sem si zadnjo
cigareto, iskreno želeč, da bi me omamil
nikotin.
Tedaj je zaškrtal električni zvonček nad
posteljo. „Saj sem vedel!" sem vzkliknil in
v trenutku sem bil pri vratih in odprl oknice.
Nadpaznik prisilnice mi javi, da želi bolni
Frice z menoj govoriti.
„ Takoj!"
Za par minut sem že hitel čez široko
dvorišče za trdimi koraki nadpaznikovimi.
Burja je žvižgala in po strehah je čudno cvililo.
Nebo je bilo pa jasno in zdelo se mi
je, da je iz samega ledu.
Sla sva po koridorih mimo trudnih straž,
ki so se zavijale v težke burnuse in v klobučinastih
škornih hojevale pred vrati, da
so zmagavale zimo. Krut mraz je gospodaril,
da je človeka spreletavalo do mozga. Vkljub
ostremu zraku pa je udarjal v obraz tisti
grozni duh, katerega ne pozna nihče, kdor
ni hodil po mračnih celicah tistih nesrečnih
bitij, ki jih je izločila iz sebe človeška družba,
ker so se ji zdela na kvar, in jim je pritisnila
za celo življenje znamenje — ničvrednežev.
Pred vrati bolnice sva se ustavila toliko,
da je bil odrinjen zapah in odklenjene ključavnice.
„Sedaj Vas ne potrebujem!" sem velel
spremljevavcu.
Stopil sem v veliko sobo, sredi katere
je visela izpod stropa luč, zasenčena z zastorom,
na katerega je naslikala roka bogvedi
katerega siljenca okorno nekaj okraskov.
Deset bolnikov je bilo v sobi. Večina
so spali. Le pri vratih tisti me je topo pogledal.
Bil je edini, ki me ni mogel trpeti.
Strašna, nalezljiva bolezen, sad razuzdanega
življenja, se mu je zajedla v celo telo. Njegov
um je bil mračen, odgovarjal ni nikomur;
ko je pa zagledal mene, se je obrnil v zid
in zaškrtal z zobmi, čez katere je bruhnila
grozna kletev. Stopil sem prijazno do njega;
on je pa skril obraz v odejo, in izpod nje
sem čul zopet škrtanje z zobmi. . .
Ker se ni nihče ganil, sem šel po prstih
skozi sobo do bolnice siljenčkov. Rahlo sem
odklenil in za seboj zopet zaprl.
V kotu na postelji je sedel Frice. Oči
so mu bile vdrte in komaj komaj je dvigal
trepalnice. Vse telo je bilo izmozgano in
izsesano, ustnice brez krvi, roke voščene in
sam skelet.
„Frice, kako ti je? Slabo, kaj ne?"
„Strah me je!"
„Strah? Česa se bojiš?"
„Tako strašno nekaj hrusta in škriplje.
Smrt gre po mene. Ali ne?"
„Ne boj se, Frice! Veter tuli in brije!"
„Ni veter! Veter nima zob!"
Veliki navihanec, ki je z desetimi leti dozorel
za prisilnico, je bil otročje-najiven.
Posmejal sem se mu.
Brzo je opazil smeh in bil je razžaljen.
Majčkena rdečica mu je podplula obraz.