Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.083:
le še bujno-prožno se gibajoče cvetje širokega,
modernega slamnika, šele tedaj je zamrmrala
gruča hkrati isto vprašanje:
je ta?
Ona je pa šetala s prijateljico, ki je bila
komaj senca njene elegance in lepote, dalje
Vrstica 2.092 ⟶ 2.093:
in drevesa so zatrepetala in vsula nanjo
ljubezenski sneg pomladnega cvetja.
In v njenem srcu je tudi zacvetela pomlad
s silnim vonjem in hrepenenjem .
<center>* * *</center>
Sedemnajsto leto je bila dovršila. Dala
je slovo institutu in se vrnila v mesto k
Vrstica 2.108 ⟶ 2.112:
vselej je s silo zaprla vrata, udušila kipeče
besede, nasmejala se teti, stisnila jo k sebi
pa ji rekla:
—
»Čenčica, čenčica!« je brbljala teta, in
dobre oči so plavale v radostni rosi, njeno
srce je bilo ponosno, in v prečutih nočeh
Vrstica 2.116 ⟶ 2.121:
iz tega dekleta, ki govori tako modro, tako
čudno učene stvari, da je ni razumeti.
Zato je Mara od dne do dne bolj zaklepala
svojo dušo. Od narave je imela
Vrstica 2.131 ⟶ 2.137:
je udarila najdivjiše akorde — ali pa se je
naslonila na okno ter brezizrazno gledala
na vrt, na ulico, na nebo .
»Plačana ljubezen!« Tega se ni mogla
otresti. »Radi me imajo, da, radi — zakaj?
Nekaj denarja imam in moj varih je točen
mož, ki vestno in dobro plačuje zame. Da
sem sirota — kako malo bi me vsi ti ljubili!
Tako malo kakor Tero, kateri iz vsakega
koščeka kruha doni: Tu imaš — vbogajme!
Tako je vzcvela bujna roža, duševno
bolj izobražena kot njene tovarišice, ki so
Vrstica 2.152 ⟶ 2.159:
skrivnosti odvel med ljudi s plačano ljubeznijo,
polslišno, da ne bi predramila mamice
v grobu — saj matere
skrbeča ljubezen jim ne
počitka .
Pa je prišlo osemnajsto leto, prišlo s
krasno pomladjo. In ni bilo na vrtovih rože,
ki bi procvitala tako bujno, kot Mara v
lepoti mladega življenja. V njeni duši pa je
bil vedno večji nemir, za srce se ji je zdelo,
da ni več prostora v prsih, želela je daleč,
daleč, nevemkam; zahotelo se ji je peroti,
da bi vzletela čez travnike, se dvignila nad
zelene gozde in glasno zavriskala, da bi dala
duška svoji srčni tesnobi.
Da bi srečala človeka, ki bi jo umel, ki
bi jo vzljubil iskreno, hitela bi mu na prsi
in pol dne bi jokala, samo jokala, da bi njegovo
srce začutilo vso neizmerno ljubezen,
katero skriva in zaklepa ona pred ljudmi,
ker se jih boji, ker sumi, da ljubijo, ker so
plačani . . .
*
Mara in prijateljica Tera sta prišli bliže
gozda, kjer je bilo izprehajalcev vedno manj.
Tu je zavila Mara na desno po ozki stezi.
Hotela je proč od ljudi, vun v naravo, v
tiho in samotno naravo. Narava, ta ne laže,
pri nji ni hinavščine, ona ničesar ne zahteva,
vse ljubi z isto ljubeznijo: kralju stelje isto
cvetje na pot kakor prosjaku, bosa peta raztrganega
pastirčka sme po istih, s cvetjem
pretkanih preprogah na livadi, kakor svileni
čeveljčki milijonarke.
Mara je snela slamnik in šla urno dalje,
da so se bogati kostanjevi kodri zibali v
zraku in ji je v lice kipela razvneta kri.
Tera je skoro ni dohajala.
„Mara! Mara!"
Parkrat jo je poklicala, pa Marini šolnički
so šumeli po pesku hitro naprej in naprej,
zdelo se je, kakor bi plavala med temnim
zelenjem. Margarite so visele na stezo pa
so vztrepetavale, dotaknjene od njenih kril,
in obračale za njo velike rumene oči, kakor
bi se čudile vili-pogorkinji.
Prišla je do mostiča. Precej globoko pod
njim se je svetlikala med širokimi listi kalužnic
mala vodica. Mara se je naslonila na
rogovilasto brezovo ograjo in čakala prijateljice
Tere.
„Le počakaj, s teboj ne grem več! Ah —"
Tera je bila izmučena. V obrazu se ji je
bral trud, kakor bolehnost.
„Ali si huda, Tera?"
Mara je stopila k nji in jo ljubezno pobožala
po razgretem licu.
„Le sitna mi ne bodi, Tera! Sitna sme
biti samo naša teta, ker je stara, ti pa ne,
razumeš?"
Mara je zapičila solnčnik v mehko črno
zemljo ob stezi, obesila nanj slamnik in
pričela trgati cvetje ob stezi. Preprosto je
bilo, pa sredi narave vendar lepo. Ni imelo
zrahljanih gredic ne pisanih lončkov, bilo
je brez umetnega nakita — samo po sebi
lepo — lepo, kakor Mara brez zlatnine in
draguljev.
„Ajs!" vzklikne naenkrat Mara.
„Kaj je? Si se zbodla?"
„Pesek se mi je zasul v šolničke."
Mara se je naslonila na ograjo in sezula
čevlje, da iztrese pesek.
Tedaj zazveni nekaj, koraki zahrešče v
pesku. Mara se vsa zgane in se ozre po
stezi. Dva častnika sta prihajala, ostroge so
tiho zvenele. Mara se prestraši, izpusti hitro
čeveljc, da bi ga obula — a nesreča —:
čeveljc zdrsne čez mostiček in pade v jarek.
Kratek vzklik.
Eden častnikov je zapazil Marino nesrečo.
Kavalir seveda — je moral na pomoč.
Hipoma je bil po ilovčasti strmini v jarku,
prijel se je za jelšo z eno roko, izdrl sabljo
in z njo dosegel lakasti čeveljc, ki je boječe
obvisel na visoki travi in s strahom gledal,
kaj bi bilo, če bi zdrsnil v kalužo.
S par krepkimi dvigi je bil nadporočnik
iz jarka in z dovršeno dvorljivostjo je srečen
izročil otetega nagajivca Mari.
Maja je bila nekoliko zbegana; sramovala
se je. A vendar je iskreno zahvalila
nadporočnika ter mu pogledala naravnost
v obraz. Njune oči so se srečale. Takih oči
Mara še ni videla. Začutila je ta pogled v
zadnjem kotičku srca . . .
Častnika sta salutirala in šla dalje.
Na ovinku se je nadporočnik ozrl —
ozrla se je prav tedaj tudi Mara in zopet
jo je pretreslo skozi celo dušo.
| |||