Mrtva srca (1902): Razlika med redakcijama

da ga hoče zavratnica zadušiti.

 

steklenico na mizi ter si nalije črnega vina v

kupo. Ko je izpil, se zajezi na muhe, ki so mu

Tedaj je prihitela hči Meta v sobo.

 

 

Bila je rdeča kakor cvet.

 

stari s kislim glasom.

 

bolj zardela.

 

»Čemu ti je treba toliko krvi v licih. Saj

 

Dajal si je pogum, zategadelj se je glasno

smejal slabemu svojemu dovtipu.

 

je škof na vrtu in gospodje so se razkropili!

Sedaj utegnem in s tabo sem hotel govoriti.

nekaj odločnega, kar še celo mene, ki sem

vendar tvoj oče, časih spravi v strah. To bo

 

Zopet se je smejal, da bi ga ne zapustil

Hči sede tik njega na stol.

 

 

S tolsto svojo roko tipa po mehki njeni

ročici.

 

 

In zopet gladi njeno ročico.

 

denar. A tudi ti me moraš rada imeti,

 

Tu izpije kupo vina.

 

 

 

 

 

Stari si briše z robcem plešasto glavo.

Sedaj je prišel odločilni trenutek, a vedel ni,

Zagleda se v arabeske na steni ter premišljuje.

 

 

blisk se dvigne s svojega sedeža. Stari se dela,

kakor da ni opazil vtiska svojih besed.

 

»Prihajaš v leta, Metka, in starost je najhujša

 

Neprijetno se je smejal.

telesa! Potem pa snubačev ni. A sedaj se je

oglasil častitljiv mož, poštenjak, in vzeti te

 

Ni ji gledal v obraz, ko je govoril te besede.

in ga trgala mehanično, da se je pred njo po

parketu napravil bel sneg. Končno se obrne

stala pred njim. Vstane in ji z debelimi prsti

pogladi lice.

 

»Enkrat se moraš vendar možiti. Saj ste dekleta

za to na svetu, haha!«

nehote zopet sede.

 

povedal nisem, kdo te hoče. Ti pa hočeš takoj

vse preobrniti, voz in voznika!«

 

skrbi!«

 

»Sodar, sladko-dišeči tisti notar?«

 

vzel bi te stari, Lovre Sodar. Dobra duša je in,

kar je še bolje, polne ima vreče in shrambe.

 

»Stari Sodar?« vzklikne zaničljivo s suhotno

ata, kakor spečate udebeljeno živinče iz hleva!

na tehtnico, da me prodaste, kakor voz

starega blaga! Rajša grem služit, beračit po svetu,

 

Tik nje na mizi je stala kupa. V srdu svojem

drobne kosce.

 

 

»Počakaj no, Metka, da ti povem in razložim.

prekipi. Naj ti povem!«

 

prodati, a jaz se prodati ne dam. To je vse in

 

 

S tresočo roko si pogladi svetlo plešo ter

 

»Imel sem nesrečne kupčije. In sedaj, da

strehe mojih prednikov, mene in vas otroke.

vprašala. No, potem nam res ne ostane druzega,

Ko hči ničesar ne odgovori, dostavi še:

»Pri tem je najhuje to, da si lahko pomagam,

Vstane in trd mu postane obraz.

 

če dobi tebe v zakon. Sedaj veš, kako je. Boljši

 

mnenja! Za ves svet ga nečem tega umazanega

skopuha. In če pride danes Nižava na nič in

kakor bi čutila na svoji koži mrzlega kuščarja!

Z vsemi močmi me ne pritirate v ta zakon.

 

 

mi ne naklada takega bremena. Tudi roditelji

ne smejo zahtevati od svojih otrok, da bi se

od smrti. Da bo kmalu umrl! Te prozaične

tolažbe bi si ne hotela privoščiti. Duša moja ni

Bogu dajem hvalo, da je tako! Naj živi vso

večnost. Jaz pa ga vzela ne bodem. Rajša še

 

 

»Zadnja! Da bi tega zaljubljenega starca

jih bode še preživel v sivi starosti, za to sem

predobra. Hinavstva ne ljubim in če se mi še

 

 

»Drug, in sicer najglavnejši. Takoj od pričetka

da govorim!«

 

 

»Važen, kakor sem rekla. Sami ste dejali,

Mislila sem že na to in srce moje si je poiskalo

ženina, ki je boljši od Sodarjev, in če jih priženete

 

»Ti imaš ženina,« vpraša oča sarkastično,

»in za mojim hrbtom si si ga izbrala? Vraga,

to mi napravlja veselje. Končno pa vendar ni

 

Nekaj časa se smeje, potem pa vpraša:

ki je po volji deviškemu srcu tvojemu?«

 

ne bode. Vzamem ga vendar, če je še

tako smešen v Vaših očeh!«

 

 

 

»Kakov Filip?«

 

»Zblaznela!« odgovori dekle in ponosno se

hlepim, da bodem vzela v zakon moža, ki ima

premalo Vaša hči, ata! Naj si obdrži oboje,

denar in sive lase. Živo sem si ohranila srce in

bolje, da sem srečna v uboštvu, nego nesrečna

razsodil, da mi je s Filipom trpeti in stradati,

 

Vstal je bil med njenim govorom. Sam s

Pomagati si ne morem! Kaj me skrbe Vaši rudokopi,

Vaše trgovine in Vaše špekulacije! Da me

 

»Dekle, ti si popolnoma zblaznelo! Moj

 

Obstane pred njo in jo prime za roko:

od hiše. Ti ne veš, kakšen sem, če se raztogotim!

Moj Bog, kaka nesreča!«

»Nikdar ne!«

 

 

»Storite, kar Vam ljubo. Saj sem že dejala,

 

»Imej pamet, dekle, imej pamet! Za Boga,

 

»Vi branite Sodarjeve tisočake, jaz pa pravice

 

»Sodarjeve tisočake! Naj jih vzame vrag!

kak drug način. Naj se mi proda vse, samo

tega človeka pozabi! Zavoljo usmiljenja do mene

 

Z jokajočim glasom je govoril te besede.

Ali vtiska vendar niso napravile.

 

Zbodljivo pa še pristavi: »Zdi se mi, da igrate

 

»Komedijo! Ti se šališ iz starega svojega

 

Sede na stol. Obriše si obraz, izpivši kupo

mrak.

 

»mi je tudi prav. Ali nocoj to noč bodeš

še jokala, kolikor nisi še vse svoje dni. Sedi in

poslušaj! Kratka bo pripovest, ali bolje bode,

 

Dekle molče sede. Z nekako grozo jo napolnijo

»Sedaj poslušaj! Ker si sama hotela, ti

moram povedati vse. Dolgo je že od tedaj, ali

 

Po kratkem premolku nadaljuje: »Nekdaj

je bil, ali jaz sem ga opeharil in pahnil v

nesrečo! Mlad sem bil in strasti so kipele po

bi ne zatisnil v noči nikdar oči. Ali ti časi so

pretekli. Kaj hočem! Mlad človek ljubi svobodo,

 

 

»Potrpi, takoj zveš vse! Imel sem torej

in dobri človek me je še sam vabil. Ako me

ni bilo en dan, je vprašal takoj: kje si tičal, da

sem prihajal, prav obilokrat prihajal.

Dobri prijatelj pa me je puščal pri svoji ženi,

me je privadila, da sem jo smel nekega dne

poljubiti v lice, dasi je bila žena mojega prijatelja,

 

»Čemu mi govorite o teh ostudnostih!«

roko ter jo s silo potisnil na stol.

 

draga, na Višavi se je vse to godilo. In tisti

potem v širni svet pobegnil ter pustil na Višavi

drobno in krasno ženo svojo. Morda si kdaj

Gotovo pa nisi do danes vedela, čemu jo je ta

zvedela vse! Nekega večera je bilo. S Klaro,

tako je bilo ime Vidovi ženi, sva se šetala po

temni gozdni poti. Mož je bil odrinil s puško

tičal doma, saj je bila žena v dobrih rokah,

haha! Po temnem potu sva se izprehajala, a jaz

jezik in molčal. Ponoči pa je spravil svojega otročiča

v potno torbo ter izginil čez gore. Takšen

 

»Moj Bog, čemu mi vse to pripovedujete?«

 

»Čemu? Takoj zveš in še prezgodaj. Kakor

In tej sva se tudi vdala z vso silo kipečih src.

Končno pa se človek naveliča vsake ženske, in

če je krasna kakor boginja. Tudi Klare sem se

naveličal. No, ali vse to ne spada semkaj! Spoznal

za vse večne čase nositi bremena skrivne ljubezni,

se je na dan poroke moje ustrelila gospa z

Višave. Govorilo se je obilo, ali končno je obveljalo

ter odrinil v široki svet! To pa še ni vse.

Zveza moja s Klaro ni ostala brez nasledkov.

 

in v grozi in strahu zre svojemu roditelju v trdi

z zamolklim glasom: »In ta sin?«

 

 

Pred Nižavo stoji njegov voz in konja se

vozov se je bilo nabralo in vse je čakalo na

odhod. Hlapci so pohajkovali med vozovi ter

 

»Da se zopet kmalu vidimo, gospod Malec!

 

Zbranim gospodom pa reče: »Gospod

 

Z župnikom sedeta v voz. Kmalu potem

dolgo časa zre za odhajajočimi.

 

 

Ali res?