Mrtva srca (1902): Razlika med redakcijama

v tezalnico! Ali danes mu je bila namenjena

bolj gosp6ska usoda: čez trebuh so ga tesno

s pasom prevezali in na hrbet mu pritisnili

staro, ogoljeno sedlo, ki morda že ni rabilo pol

stoletja!

Pri sedlanju sta počenjala hlapca svoje

šale, v veliko radost drugi družini, ki je bila

ravno odkosila in je od mize sem tik veznih

vrat opazovala čudni ta prizor.

to gosposko obleko?* vpraša hlapec Miha. »In

ravno danes sem mu nasul ovsa, da je šlo čez

jasli! Hudika, da bi se le nesreča ne pripetila!

Žival ni taka, žival je iskrnata!*

»ker ga je podkev malo otiščala. Res, sreča,

drugače bi ga gospod še ne ukrotil!*

moram omiti, da me hudir ne vseka! Žival ni

taka, žival je vroče krvi! Pojaj mu muhe!*

S slamo mu je obrisal kopita. Končavši

to delo pa reče: »Prav čedna kopita so še,

malo široka, kakor lopata. No, pa to je še

bolje, vsaj bolj varno stopa!*

iz veže, »molčita in mirujta! Naš gospod

si napravi ldhko konja, kakršnega žive dni

videla nista in ga žive dni videla ne bosta.

Hvaljen bodi Bog, daj mi uzdo, Jaka!*

»Kaj pa bo danes,* vpraša Miha radovedno,

»pride li Elijev voz, da se bomo odpeljali proti

nebesom?*

se! Naš gospod bi imel lehko lepega

konja, pa ga neče! Hvaljen bodi Bog, dosti je

zeleno vejo odganjal osedlanemu konju muhe,

ki so mu sedale po velikem trebuhu.

novo razgovor.

oni na Nižavi? Osat in slamo hrustajo, in še

tisto plesnivo!«

Miha je izpregovoril te besede ponižno,

samo besedico »Vi« je nekaj bolj naglasil, kar

je pVovzročilo, da se je družina takisto na

tihem smejala.

poštenju zadeti majordomus višavški.

ne zase, za gospoda!"

Stari konj, ki je dal povod vsemu temu

govoričenju, je vonjal do sedaj po tleh za

zobmi. Tedaj je pa živinče hipno dvignilo težko

svojo glavo, pričelo po zraku vohati in končno

je dalo od sebe nekaj grdega rezgetanja, kakor

da je izteknilo kaj zelo prijetnega! Začuje se

konjskih kopit topdt in po poti iz gozda

prijezdi grofica Lina.

da strahuje hlapce in dekle v Soteski. Bolj se

je boje negoli starega grofa! Kam neki plazi!«

njo, pravijo. Kam se ji pač tako mudi! Prav

po generalsko sedi na konju! Ni napačna taka

ženska!«

»Hvaljen bodi Bog, k nam grč!« zastoka

Res Se je grofica s konjem kači ednako

bliskoma zavila okrog zidovja in zdajci obstala

gnoja, ki so pred hlevi od nekdaj kužili višavsko

ozračje.

»Kdo je tu gospodar?« vpraša grofica mrzlo.

Pričela je z uzdo nagajati konju, da je prišel

v ogenj ter plesal s krasno jahačico po peščenem

tlaku. Ko ga je brez težave zopet umirila,

Stari Jernej ji v prvem strahu ni vedel česa

odgovoriti. Njegov tovariš, koščeni rjaveč pa

kmečko soseščino. Oni z Višave je premaknil

na to okorne noge, da bi prišel bliže.

Tu ostani, no! Kdo je gospodar, ste vprašali?

E, dobro, da ravno prihaja! Stoj no, polt rjava!»

V tistem hipu stopi Bogomir iz veže. Najprej

opazi samo osedlanega svojega šarca; a ko

ta suhoreberni konj, po zunanjosti čisto onemu

enak, ki je nekdaj sedal nanj znani vitez

»Grofica soteska povprašuje po Vas!» mu

kriči Jernej naproti. Starec se je odločno bal

te ženske in želel je kar najhitreje prepustiti

konja svojemu gospodarju.

zavedno, »prav kakor ste ukazali!*

Ko mu gospod, ki je bil o tem še bolj

zmeden, ničesar ne odgovori, se obrne h konju.

povodec in ga izkuša tako po vsej sili spraviti

z mesta in na mesto, kjer je stal mladi gospodar.

z vso močjo vlekel, so se mu napele žile na

suhem vratu in v nekako horizontalno le$o se

katere konj ga je z žarečimi očmi ogledoval

in nekolikokrat zasopihal proti njemu.

grofica. Z visofiega svojega sedeža mu je premerila

osebo od glave do tal in potem od tal do glave.

ime mi je Bogomir Lesovej!«

nato ona skoraj ironično ter nagnila glavo,

toda prav malo.

Bogomir se globoko prikloni. Iz njegovih

pogledov je morala sklepati, da je radoveden,

česa tu išče hči grofa soteškega.

jahačica. »Vi sekate danes na Logu, kjer mejite

ob našo zemljo, to je ob zemljo, ki je mojega

očeta last, ekscelence grofa Antona v Soteski!«

»Res! In ravno sem hotel iti na mesto, da

bi mi kaj mladega lesa ne posekali!«

odgovorila trpko.

Tu je menil stari Jernej, da je napočila

njegova doba. Vsili se brez omahovanja v razgovor.

»Meja je tam,» prične počasi, »tako vidna,

da jo dobim, če sem slep in ponoči. Tu pri

smo mrtvega dobili v gozdu in z glavo je slonel

na tistem robu. Od roba dalje pa za dva vatla

v krivino in potem zopet kakor nit ravno proti

severu dalje! Moj Bog, meja je očita, vsak otrok

čez njo, da ste dosegli kak hrastiček, k i je rasel

na našem! Taka je! Hvaljen bodi Bog!«

Starec se je v tem govoru zelo razvnel in

ni opazil, kako mu je gospodar dajal znamenja,

se je izraževalo med govorico starega

služabnika na tem obrazu. Izpregovorila je z

pri tej hiši?*

Bil je močno v zadregi. Grofica obrne

Sami se bodete prepričali, kje je pravica. Druzega

ne zahtevamo, nego samo pravico.«

Z bičem zadene stegno svojemu konju;

leta se spusti takoj v lahen tek. Zapustila je

Temu ni ostajalo drugega, nego splezati

v sedlo. Pri tem mu je pomagal Jernej in

in še več bi nam bili, da nisem pazil kakor

po,st6jna na tisto mejo. Že grofov oče je silil

na naše. Taka je! Čemu bi se več govorilo!«

Bogomir, sedeč na svojem konju. Lejta se izprva

niti premekniti ni hotel. Brskal je z nogami,

gledal za njim. Z velo roko si pogladi sivo

glavo in reče bolestno:

»Danes bo pa šla meja in nekaj sežnjev

višavske zemlje ž njo! Dobre in poštene višavske

hrastovega lesa, dal jih ji bo! Dal, ker je mlada!

Hvaljen bodi Bog!»

Onadva sta nekaj časa molče jezdarila po

gozdni poti: grofica naprej, Bogomir pa nekoliko

in časih se je v resnici videlo, kakor

bi hotel poiskati pot s sedla navzdol. Pri tem je

delal stari konj neprijetne skoke, da je Bogomir

sedaj in sedaj že hotel pograbiti sedlo, da

sedlo uiti ne mogla. Bilo je veliko nasprotje

med njo in njim in samo se je vrivalo v oči

tudi ne, kako se je nekolikokrat ozrla po njem

in konju njegovem ter le iztežka zadržavala

smeh, ki ji je silil na kipeče lice.

Mimogrede je vsekala z bičem po grmu,

da je zafrfetalo zeleno listje na vse strani.

Bogomir ponižno.

Ravno tedaj sta morala prekoračiti veliko

lužo. Ker jo je grofice konj premeril z mogočnim

tako, Bogomir pa se je le s težavo obdržal v

sedlu.

odločno ironijo. «Sicer pa Bog izgovarjaj tatarska

vaša imena. Meni se vselej jezik zapleta, če mi

če se mi pri Vašem imenu ne godi drugače;

saj Vas do danes niti poznala nisem!«

Razsrdil se je nekoliko.

slovanstva v tej pokrajini! Naša imena bi ne

Ni mu pustila, da bi bil dogovoril.

nisva poklicana, soditi o političnem delovanju

mojega očeta. Ali kolikor poznam ekscelenco,

Slovanstvo pa nima pri tem ničesar opraviti.

Upam, da me umejete, gospod Lesovej!*

Sedaj je njegovo ime izgovorila že pravilno.

Z roko je potegnila uzdo, da je konj obstal.

Obrnila se je k njemu in temno njeno oko se

je uprlo vanj, kakor bi ga hotela pozvati na boj.

enaki na svetu in pred Bogom, sem pač

Srčno in brez bojazni se ji je upal pogledati

v srpo oko.

takoj! Vaša krivda ni, ker ste ravno otrok

svojega stoletja. Vzgoja naših časov je taka,

površna, brez jedra, bi dejala! Odkar imamo

francoski upor, ubijajo posebno vneti preroki

zbegani mladini v glavo tiste grozne nazore, ki

da zavidajo nas aristokrate in da nas v mislih

more in pokladajo pod giljotino!»

Tu se ji predrzne Bogomir od strani

in razmere niso tako grozne, kakor jih"/Vi

opazujete s svojega stališča, odpustite, da dostavim:

s svojega subjektivnega stališča!«

«Se groznejše so, častiti moj gospod Lesovej,

še groznejše, kakor pravim! No —» in zopet

še dandanes pričujejo o njih podrte, stare

zidine?«

Vsak bode rad pripoznal, da je bilo to

vprašanje kočljivo in da se je mladi mož nahajal

v stiskah, ki jih je tembolj občutil, ker je

tedaj že občudoval, v vsakem oziru občudoval

krasno svojo nasprotnico. Notranjega uverjenja

žarovitost ji je plapolala po obrazu, da je vsa

ki je Bogomira popolnoma omamila. Ni j i vedel

odgovoriti, zatorej se je še bolj razvnela in še

besede so ji tako rekoč sikale izmed

nikdar trditi ne hotel! Piramide egipčanske, ki

se na meji puščave dvigajo proti vedno jasnemu

po omiki razlikovali in odlikovali od druzih

stanov!«

in omikani kmet tiste vrednosti in cene^ kakor

grof, čejgar predniki so v križarskih vojskah s

svojo krvjo pojili Palestine pekoče ravnine!«

Boga, pustite me v miru s kmetom in njega

omiko! Kar ste pričeli omiko nositi med kmete,

leto polovico grozdja cesarskega trsa, drugo

leto pa so ga že do jagode obrali! In tako

vsako leto pozneje. Lansko zimo pa, ko je

vladal hud mraz, so ga posekali v noči in

odnesli, da so v peči kurili ž njim!«

Bogomiru se je nehote vsilil smeh na lice.

Opazila je to kontesa in dejala:

zelo pomenljivo za čase, v katerih živimo! Tako

je povsod, v gozdu, na polju in v gorici. Niti

Oče moj, grof Anton, je premehak, zategadelj

pa čuvam jaz, da se ne ugonobi last naše

gospod Lesovej, ste posegli (in upam, da nevede!)

po naši zemlji, ki jo je braniti sveta moja

svojimi nazori tako nikdar strinjala ne bodeva!

Sicer sva pa na mestu!»

Res, dospela sta na prostor, kjer so višavski

delavci že bili posekali nekoliko hrastov. Na

zavoljo te ženske, ki je tako ni ljubil nihče, še

družina v Soteski ne!

Kontesa je obstala na mali višini, od koder

so se videla posekana drevesa in tudi mesta,

svojega konja ga je razprostrla ter z rožnatim

prstom pričela kazati mejno črto.

vrsti I»

vidite! To je mesto, kjer stojiva, in to je mejna

črta! In ta je odločno kriva! Saj vidite!«

»Res je, grofica!«

»Saj vidite, da so posekani hrasti stali na

soteski zemlji?«

Bogomir ni videl ničesar, negoli beli prstek,

ki je plula ž njim po papirju! Ali skesano je

»Dobro! Ravno prav, da prihaja moj oče,

grof Anton! Z njim l$hko uredite vse! Zna se,

da hrasti ne smej o'Vaši ostati!«

Po gozdni poti je prijezdila tedaj dolga,

koščena oseba grofa Antona. Nekoliko začuden

je bil, opazivši hčer v družbi tujega človeka.

Kontesa mu je takoj razložila stvar ter mu z

veliko slovesnostjo predstavila mladega soseda.

Potem pa oba zapusti, češ,, da sedaj kfhko sama

vse opravita.

Ko je oddirjala in se skrila v zeleni gozd,

izpregovori grof Anton skoraj šaljivo:

pripoznati mejo, kakor Vam jo je ravnokar

izkazala? Ped zemlje je in nekoliko ubogih

hrastov!»

cerkev v Rakovcu, če Vam je prav tako, gospod

Lesovej!»

»Vidim, da ste mehak sosed in da je z

Vami lahko izhajati! Ali sedaj je še nekaj!«

Bil je malo v zadregi.

»Veste kaj, gospod Lesovej, Soteska ni

daleč odtod. Pojdiva tja in podpišiva kaj površnega,

svoji hčeri. Bodite uverjeni, da mi do vse

stvari ni prav nič. A kontesa mi drugače ne

 

== XVIII. ==