Pegam in Lambergar (Fran Detela): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.329:
„Dragi brat!
 
Na glas sem se smejal, ko sem bral Tvoje poročilo, kako ste vzeli Gornji grad. Lepa batrahomijomahija*) <ref> Žabjemišja vojna. Stara grška parodija Homerjeve trojanke vojne </ref> bi se dala pisati. Hvala Ti za to junaštvo! Stroške Ti kmalu povrnem, dasi se mi zdi, da si nekoliko previsoko cenil prestane težave in nevarnosti. Hvala Bogu, vse teče gladko. Iz Rima je došel povoljen odgovor, in če Bog da, me bodeš že spremil prihodnje leto kot škofa v Ljubljano. Zdaj Ti pa povem novico, ki Te bode jako razveselila in Ti ob enem dokazala, da se še vedno gode čuda. Dva meseca sta prešla, odkar posedamo v Velikovcu. A to še ni omenjeno čudo. Kako neugodno so se bile poslednji čas obrnile stvari za cesarja, to veš. Vitovec je bil dobil zopet v pest vsa štajerska posestva, mnogo kranjskih in koroških. Njegovi konjiki so nas nadlegovali na vsem potu, in da nas vendar niso vseh polovili, je tudi nekako čudo; a pravo še pride. Na spomlad nam je napovedal vojno kralj Ladislav, in da bi bila mera zvrhana, je vdrl zadnje dni, meni nič, tebi nič, goriški grof v koroško deželo. Tudi on hoče dedovati po celjskem grofu in nadeja se, da mu prepusti cesar v toliki stiski vsaj delež. Marsikateremu zvestih cesarjevih svetovalcev je padel že tudi tak svet v glavo, vsem pa že, da bi vsaj ostavili Koroško in poiskali varnega zavetja v Gradcu, ker tukaj zagazimo lahko vkratkem med tri sovražnike. A cesar se ne gane. On ne odstopi od svoje pravice, naj se zdi drugim to koristno ali nekoristno. Mi poprašujemo plaho, kaj da počenja sovražnik, ali je še odprta pot do Gradca; on pa opravlja mirno svoj posel in piše svoj A. E. I. O. U,**) <ref> Cesar Friderik IV. je imel navado pisati na pisma, knjige, stene, vrata itd. skrivnostno vrsto samoglasnikov A. E. I. O. U. Zgodovinarji razlagajo te črke kot začetnice proroških besedi: »Austria erit in orbe ultima« ali »Austriae est imperare orbi universo«, to se pravi: Avstrija ostane do konca sveta, ali: Avstriji gre oblast nad vso zemljo. </ref> preverjen, da ga reši Bog iz vseh nevarnosti. Zaman so mu prorokovali najbistroumnejši možje, da bode zajet, kakor hitro skopni sneg; in že sem Ti hotel pisati, da se pripravite Kranjci na nov, hujši boj spomladi proti trem sovražnikom. In kaj se zgodi! Predvčerajšnjim je prišlo pismo iz Prage, da je umrl nagle smrti kralj Ladislav. In včeraj —. Solnce je zahajalo, ko naznanijo čuvaji z gradu, da se bliža od štajerske strani mnogobrojen sovražnik. Velik strah je prevzel takoj vse naše hrabre junake, vso častito duhovščino in vse pošteno meščanstvo. Vitovec! Vitovec! je šlo od ust do ust. Proroki so bili vsi pokoncu. Saj smo to že naprej vedeli; kaj smo vedno dejali? sem slišal trikrat iz enih ust in premišljeval, ali se modrijan bolj boji ali bolj veseli, da se je uresničilo njegovo prorokovanje. Pripravili smo se na bran, kolikor se je dalo v naglici. Dozdevni sovražnik pa je obstal pred mestom. „O, Vitovec je zvit lisjak!” so dejali strokovnjaki. Iz tabora pa so prišli proti mestu trije odposlanci. Mi jih gledamo, gledamo; zdeli so se nam tako znani. „I za božji čas!" vzklikne tovariš poleg mene, „to sta naša dva Ungnada!" In zares, cesarska svetovalca, brata Ungnada, sta prišla v mesto in z njima njegova milost, krški škof Ureh, ujetniki Vitovčevi. To je bilo čudenja! Cesar jih je sprejel takoj; prišli so bili, oproščeni, v imenu Vitovčevem, ki se podaja cesarju z vso svojo vojsko, samo da jih cesar pomilosti in jim pusti, kar imajo. Neizmerno je bilo veselje v Izraelu. Kdo bi mogel misliti, da ne sprejme cesar pogojev z razprostrtimi rokami! A kaj še! On zahteva, da se podajo na milost in se pokoré njegovi sodbi. Kak strah nas je zopet obšel, tega mi Ti ne verjameš, če Ti tudi popišem. Pričakovali smo, da bode Vitovec razjarjen takoj naskočil mesto. A čuda se gode. Posvetovali so se dolgo; naposled pa prijezdijo iz tabora brez orožja vsi vodje Vitovčevi, na čelu on sam med dvema Ostrovrharjema, mojim prednikom v Gornjem gradu in orjaškim njegovim bratom. Vse je drlo na ulice gledat glasovitih mož. Vitovec je srepo zrl predse, Ostrovrhar pa se je prijazno oziral okrog in vse se je čudilo njegovi moški lepoti in viteškemu držanju."
 
*) Žabjemišja vojna. Stara grška parodija Homerjeve trojanske vojne.
 
**) Cesar Friderik IV. je imel navado pisati na pisma, knjige, stene, vrata itd. skrivnostno vrsto samoglasnikov A. E. I. O. U. Zgodovinarji razlagajo te črke kot začetnice proroških besedi: »Austria erit in orbe ultima« ali »Austriae est imperare orbi universo«, to se pravi: Avstrija ostane do konca sveta, ali: Avstriji gre oblast nad vso zemljo.
 
176
 
hitro skopni sneg; in že sem Ti hotel pisati, da se pripravite Kranjci na nov, hujši boj spomladi proti trem sovražnikom. In kaj se zgodi! Predvčerajšnjim je prišlo pismo iz Prage, da je umrl nagle smrti kralj Ladislav. In včeraj —. Solnce je zahajalo, ko naznanijo čuvaji z gradu, da se bliža od štajerske strani mnogobrojen sovražnik. Velik strah je prevzel takoj vse naše hrabre junake, vso častito duhovščino in vse pošteno meščanstvo. Vitovec! Vitovec! je šlo od ust do ust. Proroki so bili vsi pokoncu. Saj smo to že naprej vedeli; kaj smo vedno dejali? sem slišal trikrat iz enih ust in premišljeval, ali se modrijan bolj boji ali bolj veseli, da se je uresničilo njegovo prorokovanje. Pripravili smo se na bran, kolikor se je dalo v naglici. Dozdevni sovražnik pa je obstal pred mestom. „O, Vitovec je zvit lisjak!” so dejali strokovnjaki. Iz tabora pa so prišli proti mestu trije odposlanci. Mi jih gledamo, gledamo; zdeli so se nam tako znani. „I za božji čas!" vzklikne tovariš poleg mene, „to sta naša dva Ungnada!" In zares, cesarska svetovalca, brata Ungnada, sta prišla v mesto in z njima njegova milost, krški škof Ureh, ujetniki Vitovčevi. To je bilo čudenja! Cesar jih je sprejel takoj; prišli so bili, oproščeni, v imenu Vitovčevem, ki se podaja cesarju z vso svojo vojsko, samo da jih cesar pomilosti in jim pusti, kar imajo. Neizmerno je bilo veselje v Izraelu. Kdo bi mogel misliti, da ne sprejme cesar pogojev z razprostrtimi rokami! A kaj še! On zahteva, da se podajo na milost in se pokoré njegovi sodbi. Kak strah nas je zopet obšel, tega mi Ti ne verjameš, če Ti tudi popišem. Pričakovali smo, da bode Vitovec razjarjen takoj naskočil mesto. A čuda se gode. Posvetovali so se dolgo; naposled pa prijezdijo iz tabora brez orožja vsi vodje Vitovčevi, na čelu on sam med dvema Ostrovrharjema, mojim prednikom v Gornjem gradu in orjaškim njegovim bratom. Vse je drlo na ulice gledat glasovitih mož. Vitovec je srepo zrl predse, Ostrovrhar pa se je prijazno oziral okrog in vse se je čudilo njegovi moški lepoti in viteškemu držanju."
 
Anica je malo premolknila in natihoma še enkrat prebrala zadnje vrste.
Vrstica 2.374 ⟶ 2.366:
 
„Pojdi se solit!" je mrmral oni in pil svoj pot, ker je bil čvrst in zdrav mladenič, ki ga ni mučila preobčutljivost.
 
<references>
 
== XV. ==