Mrtva srca (1902): Razlika med redakcijama

glavo ter čakal, da bi ga vpregli v voz,

v tezalnico! Ali danes mu je bila namenjena

s pasom prevezali in na hrbet mu pritisnili

staro, ogoljeno sedlo, ki morda že ni rabilo pol

Pri sedlanju sta počenjala hlapca svoje

šale, v veliko radost drugi družini, ki je bila

vrat opazovala čudni ta prizor.

 

»Kaj li bo danes, da mora koščenjak v

ravno danes sem mu nasul ovsa, da je šlo čez

jasli! Hudika, da bi se le nesreča ne pripetila!

 

 

moram omiti, da me hudir ne vseka! Žival ni

 

S slamo mu je obrisal kopita. Končavši

to delo pa reče: »Prav čedna kopita so še,

malo široka, kakor lopata. No, pa to je še

 

iz veže, »molčita in mirujta! Naš gospod

videla nista in ga žive dni videla ne bosta.

 

»pride li Elijev voz, da se bomo odpeljali proti

 

Glasno smejanje razkači starca: »Ne smejajte

ki so mu sedale po velikem trebuhu.

 

novo razgovor.

 

»Kdo naj zoblje oves dan danes!« odgovori

starec suhotno. »Ali mislite, da ga imajo

tisto plesnivo!«

 

 

Miha je izpregovoril te besede ponižno,

tihem smejala.

 

poštenju zadeti majordomus višavški.

 

 

Stari konj, ki je dal povod vsemu temu

govoričenju, je vonjal do sedaj po tleh za

to je s tiho zadovoljnostjo hrustal s starimi

zobmi. Tedaj je pa živinče hipno dvignilo težko

svojo glavo, pričelo po zraku vohati in končno

je dalo od sebe nekaj grdega rezgetanja, kakor

prijezdi grofica Lina.

 

 

»In kako jezdari,« dostavi Miha. »Ni čudo,

 

»Gospodar je v Soteski,« se vtakne vmes

njo, pravijo. Kam se ji pač tako mudi! Prav

po generalsko sedi na konju! Ni napačna taka

ženska!«

 

stari, »in gotovo zavoljo meje!«

 

bliskoma zavila okrog zidovja in zdajci obstala

sredi višavskega dvorišča. Na mah je ukrotila

ponosno glavo, da so pene letele na okrog.

in izpregovorila nekaj nemških besed svojemu

konju v hvalo. Potem šele je dvignila ošabni

 

Stari Jernej ji v prvem strahu ni vedel česa

je hotel porabiti lepo priliko: dvignil je mršavo

glavo in raztezal mehke nozdrvi proti gosposkemu

na to okorne noge, da bi prišel bliže.

 

Tu ostani, no! Kdo je gospodar, ste vprašali?

 

V tistem hipu stopi Bogomir iz veže. Najprej

ugleda tudi grofico, ga je izpreletelo, kakor bi

se sramoval. Nasproti njeni aristokratsko-poetični

Španjolski.

 

kriči Jernej naproti. Starec se je odločno bal

te ženske in želel je kar najhitreje prepustiti

konja svojemu gospodarju.

 

 

Ko mu gospod, ki je bil o tem še bolj

zmeden, ničesar ne odgovori, se obrne h konju.

ni hotelo prestopiti, pograbi z obema rokama

povodec in ga izkuša tako po vsej sili spraviti

z mesta in na mesto, kjer je stal mladi gospodar.

z vso močjo vlekel, so se mu napele žile na

mu je spravila glava, da je bilo groza pogledati

nestvorno žival. Vmes pa je kričal stari Jernej

srdil. Toda živinče se vendar ni hotelo prestopiti

in vlekel, je obračalo debelo, a motno svoje oko

proti gosposkemu sosedu: češ, tudi mi, ki smo

pri poljskem delu opešali, imamo časih svoje trme!

V tem se je bil Bogomir s klobukom v

roci in s primernim poklonom približal kontesi,

 

»Vi ste torej tu gospodar?« izpregovori trdo

osebo od glave do tal in potem od tal do glave.

 

česa tu išče hči grofa soteškega.

 

jahačica. »Vi sekate danes na Logu, kjer mejite

ob našo zemljo, to je ob zemljo, ki je mojega

njegova doba. Vsili se brez omahovanja v razgovor.

 

da jo dobim, če sem slep in ponoči. Tu pri

Ločniškarjevi mlaki je tista stara smreka, ki se

dalje do robovja, ki je z mahom obrasteno.

Na tem robovju je umrl onega leta stari ovčar,

mero in to se je vnelo v njem. Drugo jutro

smo mrtvega dobili v gozdu in z glavo je slonel

jo pozna! Seve, kdor je videti neče, ta je ne

vidi! In graščinski ste tam zmeraj radi uhajali

na našem! Taka je! Hvaljen bodi Bog!«

 

naj utihne. Popisati pa se ne da, kako se je

izpreminjal aristokratski obraz mladi kontesi:

se je izraževalo med govorico starega

služabnika na tem obrazu. Izpregovorila je z

zvenečim smehom: »Pri Vas, gospod Lesar, je

videti, da so Vaši hlapci Vaši gospodarji.«

 

»Kontesa, ali odpustite staremu zvestemu

služabniku, ki je že vse dni svojega življenja

 

Bil je močno v zadregi. Grofica obrne

 

Z bičem zadene stegno svojemu konju;

dvorišče, ne da bi čakala Bogomirovega odgovora.

v sedlo. Pri tem mu je pomagal Jernej in

godrnjal: »E, mnogo so nam pokradli graščinski,

in še več bi nam bili, da nisem pazil kakor

na naše. Taka je! Čemu bi se več govorilo!«

 

niti premekniti ni hotel. Brskal je z nogami,

nekaj kratov na mestu zaplesal naokrog ter

zemlje! In če bo hotela deset tisoč kubikov

hrastovega lesa, dal jih ji bo! Dal, ker je mlada!

 

Onadva sta nekaj časa molče jezdarila po

smeh, ki ji je silil na kipeče lice.

 

je vprašala napósled.

 

da je zafrfetalo zeleno listje na vse strani.

 

Bogomir ponižno.

 

Ravno tedaj sta morala prekoračiti veliko

lužo. Ker jo je grofice konj premeril z mogočnim

tako, Bogomir pa se je le s težavo obdržal v

sedlu.

 

vaša imena. Meni se vselej jezik zapleta, če mi

morajo med zobe! Odpustiti mi morate torej,

Razsrdil se je nekoliko.

 

pikro, »se prišteva glavnim stebrom

slovanstva v tej pokrajini! Naša imena bi ne

 

Ni mu pustila, da bi bil dogovoril.

 

po grmu. »Vi hočete na to polje! Midva sicer

nisva poklicana, soditi o političnem delovanju

potem, je le zategadelj, ker je katolik in grof!

Slovanstvo pa nima pri tem ničesar opraviti.

 

Sedaj je njegovo ime izgovorila že pravilno.

 

 

Z roko je potegnila uzdo, da je konj obstal.

»Demokrat? V tem pomenu, da smo vsi

enaki na svetu in pred Bogom, sem pač

 

Srčno in brez bojazni se ji je upal pogledati

v srpo oko.

 

 

Korakoma odjezdi dalje. »To sem vedela

in nalogo svojega življenja vidijo v tem,

da zavidajo nas aristokrate in da nas v mislih

 

Tu se ji predrzne Bogomir od strani

nasprotovati: »Po mojem mnenju, grofica, stvari

opazujete s svojega stališča, odpustite, da dostavim:

s svojega subjektivnega stališča!«

 

obstane s konjem in zopet obrne proti njemu

če se upate, da niste v sredi svojega demokratičnega

srca uverjeni, da je plemstvo silno

nepotrebna, smešna in krivična institucija in

žalosten ostanek tistih tujih časov, ko so še

še dandanes pričujejo o njih podrte, stare

zidine?«

žarovitost ji je plapolala po obrazu, da je vsa

njena podoba sprejela nekako vzorno lepoto,

odgovoriti, zatorej se je še bolj razvnela in še

enkrat vprašala: »Pa trdite, če se upate!« Posamezne