Redakcija: 12:52, 19. september 2011 uredi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎V. Mara ← Starejše urejanje		Redakcija: 14:28, 19. september 2011 uredi razveljavi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎V. Mara Novejše urejanje →
Vrstica 2.173: zelene gozde in glasno zavriskala, da bi dala duška svoji srčni tesnobi. Da bi srečala človeka, ki bi jo umel, ki bi jo vzljubil iskreno, hitela bi mu na prsi Vrstica 2.179 ⟶ 2.180: katero skriva in zaklepa ona pred ljudmi, ker se jih boji, ker sumi, da ljubijo, ker so plačani . . . * <center>* * </center> Mara in prijateljica Tera sta prišli bliže gozda, kjer je bilo izprehajalcev vedno manj. Vrstica 2.192 ⟶ 2.195: pretkanih preprogah na livadi, kakor svileni čeveljčki milijonarke. Mara je snela slamnik in šla urno dalje, da so se bogati kostanjevi kodri zibali v zraku in ji je v lice kipela razvneta kri. Tera je skoro ni dohajala. ~~„Mara! Mara!"~~ »Mara! Mara!« Parkrat jo je poklicala, pa Marini šolnički so šumeli po pesku hitro naprej in naprej, Vrstica 2.204 ⟶ 2.210: in obračale za njo velike rumene oči, kakor bi se čudile vili-pogorkinji. Prišla je do mostiča. Precej globoko pod njim se je svetlikala med širokimi listi kalužnic Vrstica 2.209 ⟶ 2.216: rogovilasto brezovo ograjo in čakala prijateljice Tere. ~~„Le počakaj, s teboj ne grem več! Ah —"~~ »Le počakaj, s teboj ne grem več! Ah —« Tera je bila izmučena. V obrazu se ji je bral trud, kakor bolehnost. ~~„Ali si huda, Tera?"~~ »Ali si huda, Tera?« Mara je stopila k nji in jo ljubezno pobožala po razgretem licu. ~~„Le sitna mi ne bodi, Tera! Sitna sme~~ »Le sitna mi ne bodi, Tera! Sitna sme biti samo naša teta, ker je stara, ti pa ne, razumeš?"« Mara je zapičila solnčnik v mehko črno zemljo ob stezi, obesila nanj slamnik in Vrstica 2.226 ⟶ 2.239: lepo — lepo, kakor Mara brez zlatnine in draguljev. ~~„Ajs!" vzklikne naenkrat Mara.~~ »Ajs!« vzklikne naenkrat Mara. ~~„Kaj je? Si se zbodla?"~~ ~~„Pesek se mi je zasul v šolničke."~~ »Kaj je? Si se zbodla?« »Pesek se mi je zasul v šolničke.« Mara se je naslonila na ograjo in sezula čevlje, da iztrese pesek. ~~Tedaj zazveni nekaj, koraki zahrešče v~~ Tedaj zazveni nekaj, koraki zahreščé v pesku. Mara se vsa zgane in se ozre po stezi. Dva častnika sta prihajala, ostroge so Vrstica 2.237 ⟶ 2.255: čeveljc, da bi ga obula — a nesreča —: čeveljc zdrsne čez mostiček in pade v jarek. Kratek vzklik. Eden častnikov je zapazil Marino nesrečo. Kavalir seveda — je moral na pomoč. Vrstica 2.245 ⟶ 2.265: obvisel na visoki travi in s strahom gledal, kaj bi bilo, če bi zdrsnil v kalužo. S par krepkimi dvigi je bil nadporočnik iz jarka in z dovršeno dvorljivostjo je srečen izročil otetega nagajivca Mari. ~~Maja je bila nekoliko zbegana; sramovala~~ Mara je bila nekoliko zbegana; sramovala se je. A vendar je iskreno zahvalila nadporočnika ter mu pogledala naravnost v obraz. Njune oči so se srečale. Takih oči Mara še ni videla. Začutila je ta pogled v zadnjem kotičku srca . . . Častnika sta salutirala in šla dalje. Na ovinku se je nadporočnik ozrl — ozrla se je prav tedaj tudi Mara in zopet jo je pretreslo skozi celo dušo. Naprej ni hotela. Vračali sta se s Tero. Mara se je zamislila. Ko so jo ljudje opazovali, je povešala oči. Zdelo se ji je, da se nasmihajo, da se izpogledujejo, da s silo vpirajo svoje oči v njeno srce, in da se ona sramuje tega, kar vidijo v njem. Nemirna in trudna je prišla domov. Kaj je to pomenilo, ni vedela. Čutila je le, da se je zgodilo nekaj velikega ... <center> * </center> Mara je dobivala šopke, majhne in velike, a vsak je bil spleten iz najlepših rož. Nekateri so bili nekoliko — ne uveneli — pa že malce onemogli. V njih so bile cvetlice, katerih niso nudila okna domačih vrtnarjev. Prišli so od daleč, morda od juga. Toda nobenega šopka ni spremljala vizitka, v noben ni bil zataknjen droben listič, da bi Mara izvedela ime čestilčevo. Bilo je vse zaman! — Na promenadnem koncertu pa je za njo včasih zazvenelo kakor tedaj v gozdu ... Mara se je premagovala, a končno se je morala ozreti, čeprav skrivaj, nekako slučajno. In zablestela je polikana uniforma, ostroge so glasneje zažvenketale, sablja je tedaj nalašč trčila ob tla, in Maro je srečal tisti pogled iznad zarjavelega lica in ponosnega, nekoliko orlovega nosa, pod katerim so se zmagovalno ponašale vitežke brke. In vselej, kadar se je Mara ozrla, ji je nadporočnik dvorljivo salutiral, in vselej so njegove oči še bolj zagorele. In zopet ... Če je v hladu slonela za gardinami in gledala malomarno na ulico, gotovo je parkrat šetal nadporočnik mimo okna. Glave ni okrenil, a dobro je videla, kako njegove oči iščejo in trkajo na razna okna, kako mu nekaj drgeta v licih, kakor pene na morski obali, katere še ujčka nemirno morje. Dvignila se je že, njena roka je prijela za žalozije — pa se je premagala in omahnila nazaj na stol ... Potem je pa vzela zadnji šopek in pričela je pomenek s cvetjem ... Mara se je čisto izpremenila. Prej je prepevala cele popoldneve, sedaj je zaigrala košček sonate, zapela odlomek arije, pa zaloputnila klavir, vzela vezenje — par vbadov ... pa je odmeknila mizico in šla h knjigam, izbrala liričnega pesnika, začela čitati — a ni se ji dalo ... Obsedela je zamišljena v naslonjaču po cele ure. Tera ji je bila nadležna. Mučila jo je s tem, da ni odgovarjala na njena vprašanja. Brez pogovora sta sedeli skupaj po cele četrtinke. In kadar sta govorili, je bila Mara huda, če ji je Tera kaj ugovarjala; rekla ji je, da je čemerna sitnica, mlada starka ... Tera je bila prenaivna, da bi mogla razumeti Marino vedenje. A teta, stara, neizobražena in dolgočasna teta, je hitro uganila, za kaj gre. Šopki, mhè, nemir, nove bluze, večni nepokoj od ene stvari do druge — mhè — ljubezen, seveda, nič drugega ... In teta je hodila k mašam, namolila rožnih vencev brez konca in kraja — vse za njo, za Maro, da bi bila ljubezen prava in pametna, taka namreč, da bo Mara prav kmalu ugledna in spoštovana gospa ... <center> * </center> Mara se je vrnila v nedeljo iz cerkve. Soparno je bilo. Kar potoma je odpenjala zalasnico iz slamnika, snemala rokovice in nervozno pozvonila teti, češ, naj ji pošlje takoj po sladoleda. Malomarno je sedla na divan, z eno roko si je podprla glavo, z drugo je gibala pahljačo in si hladila lice. »Ta strašna soparica! Ne grem iz sobe danes. Saj ni mogoče dihati!« Umolknila je naglo, ker se je ustrašila polglasnega sklepa. Vedela je, da bi vročino že še pretrpela, da pojde prav gotovo na večer v drevored, da so te jezne besede prazna laž, laž nji sami, ker je nesrečna in nevoljna zato, ker — ni srečala njega. Polastila se je njene duše otožnost. Bilo ji je kakor razvajenemu otroku, ki sega po mesecu in joka in joka ter zaničuje vsako igračo, ker ni nobena srebrni mesec, po katerem izteza roke. — Da sem jaz tako nesrečna! Ali mi je tega treba! Druge se izprehajajo, srečujejo svoje drage, mame jih spremljajo — jaz — jaz pa sama in nimam nikogar — nikogar, razen — — — Njega? Ali smem kaj takega misliti? Ali on pošilja šopke? ... Morda je kdo drugi ... Ali vendar-le! Tako me iskreno gleda in vedno srečuje ... Seveda, morda so to slučaji in pa navadna uljudnost ... Mara je segla po šopku, ki je stal pred njo in potopila vanj lice, kakor bi hotela zarotiti nedolžno cvetje, naj ji razodene veliko tajnost — — — Tedaj vstopi postrežnica s sladoledom in velikim šopkom. Mara pozabi hladila in seže po cvetni kiti, ki je bila največja in najkrasnejša, kar jih je dobila. Z obema rokama ga je prijela, naslonila se na divan in se zamislila v rože. Kar zapazi prav sredi nekaj rožno-barvenega. To ni vrtnica. Pismo, drobno, silno drobno pisemce iz finega papirja kakor svila ... Prsti so trepetali; skočila je po škarjice, ni jih mogla najti; prevrnila je šatuljo za šivanje, da so se pisani kolesci trkljali po parketu ... ::»Samo, da bi eno samo besedo čul ::iz Vaših ust — srečen bi bil do smrti. ::Vaš srečno-nesrečni ::nadporočnik N. N. ::P. S. Morda pri onem mostičku?!« Na mizi se je tajal sladoled, Mara je pa slonela na divanu, v njenih očeh sta gorela dva ognja, krog ustnic se ji je smejalo blaženstvo, roka je pa stiskala drobno, rožnobarveno pisemce . . . * In stala je Mara na mostičku ob nadporočniku. Po tleh so se tresli tolarji solnčnih trakov, ki so gledali skozi šepetajoče veje. Bolj je bila nemirna Mara kot mala solnčeca na tleh. Kri ji je šumela v glavo, v možganih ji je bilo vroče, sopla je globoko, sunkoma, govoriti ni mogla. Zdelo se ji je, kakor bi se ji tla zibala pod nogami . . . Tako jo je vso prevzela sreča tega prvega snidenja ž njim. Ah, kako je bil ljubezniv! Kako ji je tajno in sladko govoril, kako je odkrival svojo ljubezen, kako prisegal zvestobo . . . V gošči je zašumelo; veverica je hitela po borovničevju. Mara se je zgenila. Kot blisk naglo jo je probudila skrivna moč iz omotice, njene oči so mogočno velevale, in molče sta spešila korake drug t ob drugem po peščeni stezi. Proseče se ji je približal Sandor in segel po njeni roki. Ni smel. »Ljudje!" Mara je skoro bolestno vzkliknila, ko je zagledala, da morata srečati zbor šetalcev. »Pustite me! Glejte, opazili so naju!" Nadporočnik se je malo brigal, kdo ga je opazil in kako. Bil je miren in hladen ter hitro pričel kar sredi dogodka plitvo humoresko z manevrov. Mara se je smejala, šla kolikor mogoče ob strani ter s solnčnikom segala po travi in cvetju. Vkljub temu še ni toliko prestala nikdar. Pogledi so jo rezali kot noži, vsa ona družba šetalcev je obmolknila, in ona je čutila, da se ozirajo, da se pogovarjajo in delajo opazke. Sandor je hitro videl, kako bridko je Mari zaradi tega. Zdelo se mu je smešno, otročje, in v srcu se je pravzaprav radoval Marine zadrege. Spoznal je, da je to prvi korak v njenem življenju, ki bi ga rada prikrila svetu. Govoril je o pokvarjenih ljudeh, zabavljal hinavcem, deklamiral o poštenih srcih, ki se ne menijo za zlobni svet, in s tem resnično vsaj deloma pomiril Maro, pred katero je z gromom stopilo vprašanje: „Kaj poreko ljudje?" * V kazini pri biljardu. — „Sandor, nova ljubezen, kaj? Častitam!" „Bah! Kaj vem? Pusti to!" „Vraga! Saj je prišla na rendez-vous!" „Prišla, in zaverovana je vame, se mi zdi — Toda otrok je, polna ozirov, ljudi se boji! Ljudi — hahaha! . . . In oči ima tako nedolžne: če te pogleda, te ubije ž njimi, da padeš prednjo kot prestreljena čaka z glave." „Da si vendar enkrat naletel!"

Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama