Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Vrstica 2.423:
 
::»Samo, da bi eno samo besedo čul iz Vaših ust — srečen bi bil do smrti.
::::::::Vaš srečno-nesrečni nadporočnik N. N.
::P. S. Morda pri onem mostičku?!«
 
Vrstica 2.430:
dva ognja, krog ustnic se ji je smejalo blaženstvo,
roka je pa stiskala drobno, rožnobarveno
pisemce . . .
 
<center>* * *</center>
Vrstica 2.441:
ji je bilo vroče, sopla je globoko, sunkoma,
govoriti ni mogla. Zdelo se ji je, kakor bi
se ji tla zibala pod nogami . . . Tako jo je
vso prevzela sreča tega prvega snidenja ž
njim. Ah, kako je bil ljubezniv! Kako ji je
tajno in sladko govoril, kako je odkrival
svojo ljubezen, kako prisegal zvestobo . . .
 
V gošči je zašumelo; veverica je hitela
po borovničevju.
 
Mara se je zgenila. Kot blisk naglo jo
je probudila skrivna moč iz omotice, njene
oči so mogočno velevale, in molče sta spešila
korake drug t ob drugem po peščeni
stezi.
 
Proseče se ji je približal Sandor in segel
Proseče se ji je približal Šandor in segel
po njeni roki. Ni smel.
 
»Ljudje!"
»Ljudje!«
 
Mara je skoro bolestno vzkliknila, ko je
zagledala, da morata srečati zbor šetalcev.
 
»Pustite me! Glejte, opazili so naju!"
»Pustite me! Glejte, opazili so naju!«
 
Nadporočnik se je malo brigal, kdo ga
je opazil in kako. Bil je miren in hladen
Vrstica 2.469 ⟶ 2.476:
obmolknila, in ona je čutila, da se ozirajo,
da se pogovarjajo in delajo opazke.
 
Sandor je hitro videl, kako bridko je
Šandor je hitro videl, kako bridko je
Mari zaradi tega. Zdelo se mu je smešno,
otročje, in v srcu se je pravzaprav radoval
Vrstica 2.475 ⟶ 2.483:
korak v njenem življenju, ki bi ga rada prikrila
svetu.
 
Govoril je o pokvarjenih ljudeh, zabavljal
hinavcem, deklamiral o poštenih srcih,
ki se ne menijo za zlobni svet, in s tem
resnično vsaj deloma pomiril Maro, pred
katero je z gromom stopilo vprašanje: „Kaj»Kaj
porekoporekó ljudje?"«
 
*
<center>* * *</center>
 
V kazini pri biljardu. —
 
„Sandor, nova ljubezen, kaj? Častitam!"
»Šandor, nova ljubezen, kaj? Častitam!«
„Bah! Kaj vem? Pusti to!"
 
„Vraga! Saj je prišla na rendez-vous!"
»Bah! Kaj vem? Pusti to!«
„Prišla, in zaverovana je vame, se mi
 
»Vraga! Saj je prišla na rendez-vous!«
 
»Prišla, in zaverovana je vame, se mi
zdi — Toda otrok je, polna ozirov, ljudi
se boji! Ljudi — hahaha! . . . In oči ima
tako nedolžne: če te pogleda, te ubije ž
njimi, da padeš prednjo kot prestreljena
čaka z glave."«
 
„Da si vendar enkrat naletel!"
»Da si vendar enkrat naletel!«
 
Tovariš se je glasno zasmejal in sunil s
kejem krogljo.
 
»Mehercle, da mi tega ne bodeš več
očital! Pol mesečne gaže sem že potrošil
za šopke ...«
 
<center>* * *</center>
 
V sobi je bilo mračno. Z ulice se je
čulo drdranje voz in krik voznikov.
 
Mara je slonela na komodnem stolu in
premišljala prejšnji dan. Ni si mogla urediti
misli. Ali je bila resnica? Ali so bile sanje?
Sanjarila je včasih, kako bi bila srečna, če
bi doživela le en trenotek ob ljubečem srcu,
kako bi bila utešena in bi zlahka ostala v
samoti cele mesece ter bi pila nepretrgoma
še vedno iz studenca one utehe . . . A sedaj
je bila razočarana — miru ni bilo. Tisočkrat
bolj je bila nesrečna. Njeno hrepenenje
je postalo bučneje, v srcu se je oglasila
čudna disharmonija, navstal je boj, katerega
doslej ni umevala. Zaželela je nazaj svoje
kdanje visoke misli, s solzami je prosila,
naj se zapr6 vrata njene duše, kot so bile
zaprte nekoč, naj začuti tesnobo v prsih —
samo da bi ne bilo te strašne razdvojenosti,
da bi ne bilo tega boja in strahu . . .
A bilo je prepozno. Pečat na tajnem
svetišču njenega srca je bil ulomljen, sama
je bila izdajalka svojega srca . ...
Nenadoma je vstopila Tera.
„Mara, kaj pa vendar misliš?" — Iz
vzklika je zvenela razburjenost, žalost, strah
in ljubezen.
Po Mari je zaplulo kakor vihar. Dvignila
se je s stola in začutila je, kakor bi se nanjo
vsula podirajoča se gora. Ustnice so ji bile
usehle in čutila je, da se trese. Ali v momentu
se je pojavil v nji z vso silo odporni
ponos. Skoro zaničljivo je ponovila
Teri:
„Kaj mislim?!"
In stopila je prednjo z vso odločnostjo
energične ženske, ki sklene kljubovati vsakemu
udarcu usode, ki nosi pekel v duši,
pa ga pokrije z nebeško gloriolo. samo da
ne bi svet pokazal nanjo, češ: kako je ponižana
. . .
„Ka-aj mislim?"
Za korak se je odmaknila od prijateljice.
Desnico je vprla zavestno na mizo; gladko
čelo je nabrala v drobne gubice, iz katerih'
je pa gledala odločnost, skoro trma, in izpod
črnih obrvi sta vabila na boj dva ognjena
meča.
Tera je zajokala in se naslonila na mizo.
Mara ni stopila k nji, da jo potolaži. Po
preprogi je šla gorindol in čakala, da se
Tera utolaži sama.
„Mara!"
V tem klicu je bilo toliko ljubezni, da
je bila Mara zmagana. Stopila je k Teri in
jo stisnila k sebi na divan.
„Mara, moram ti povedati, čeprav me
vržeš iz sobe in mi za vedno pokažeš
vrata . . . Moram ti povedati, ker te ljubim!
Drugi ti ne bodo povedali, dasi vse mesto
govori — — —"
Mara je zatrepetala, lice ji je nekoliko
pobledelo, ustnice je stisnila.
Molk.
„Vse mesto govori!? Hahaha! Hinavci!"
Mara se je glasno zasmejala. A smeh ji
ni prišel od srca. V prsih jo je rezalo kakor
z nožem.
„Ti ga ne poznaš, Mara! On je varalica,
pustolov, igral bi se rad s teboj!"
„Kdo je to rekel?"
„Vsi, vsi tako pravijo, ker ga poznajo!"
„Vsi, vsi! Kdo so ti vsi, kdo, povej!"
V Mari je vstajal demonski odpor. Sedaj
nalašč ne odneham in ga ne pustim, ne,
nalašč ne!
„Vsi, veruj mi! Gospa svetnica, Drozdova
Julka, adjunktova Fanica, Mici. . . no, vse."
„Hahaha, vse — vse in še Tera, kaj ne!
Nevoščljivost, hinavščina! Kaj se brigajo
zame! Z Bogom Tera, o tem mi ne govori
več!"
Mara je šla v stransko sobico, Tera si
je pred zrcalom obrisala oči in žalostna
zapustila budoar.
Ko so se zaprle vrata za njo, se je vrnila
Mara, zgrudila se na zofo in jokala kakor
dete . . .
*