Mrtva srca (1902): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Petin30 (pogovor | prispevki)
Petin30 (pogovor | prispevki)
Vrstica 5.685:
 
== XVIII. ==
 
 
Osemnajsto poglavjem
Evo izbe, udje mi
kano zviezda tajna
Razsvietila dušu
Nje Ijepota sjajna.
Stanko Vraz,
Nekoliko streljajev pod železniško postajo
Grčavo, o kateri se je govorilo v prvem poglavju,
se dviguje na strmi pečini Soteski grad.
Globoko pod njim se vije nam znana Rakovška
dolina in modra reka po njej. Od nekdanjega
starega grada je ostal samo širok stolp, tičeč
tik propada. Gledal je ta stolp pač še tiste
čase, ko so spodaj v dolu turške čete napajale
svoje konje v zeleni vodi, in čul je tudi obilokrat
razljučenih Osmanov rjovenje, ki so brezuspešno
naskakovali skalino, kjer so imeli varno zavetje
spoznavavci svete vere! Historičnega pomena je
to selišče soteških grofov. V starem stolpu
ti kažejo še sedaj sobo, v kateri je spal nesrečni
Kacijanar, in pripoveduje se tudi, da se
je tu nekaj časa skrival sloveč slovenski reformator.
Učakal in prebil je ta stolp stotere nesrečne
usode slovenskega rodu. Ni čudo torej, da se mu
jeklenih časov jekleni zob pozna na vseh oglih.
V zidu so se napravile razpoke široke in dolge; v
njih pa gnezdijo vrabiči in od njih gnezd visi stara
umazana slama po stari, nesnažni steni navzdol.
Na omenjeni stolp se naslanja novi, v
čveteroogelniku zidani grad, s prostornim dvoriščem,
visokimi sobami in z zračnimi mostovži.
— 159 —
Tu sem je pripeljal grof Anton svojega
soseda tisto jutro. Pred grajskimi hlevi, ki tiče
skriti v gozdu, sta oddala konja ter peš korakala
potem med vrtovi proti graščini. Stopivšemu
na dvorišče i se je zdelo Bogomiru, kakor bi
žive duše ne bilo v poslopju: vladala je znana
smrtna tihota, ki navadno vlada po aristokratskih
dvorcih. Od nekod je pridrl črn pes
in skakal okrog grofa, a ni se upal zalajati, da
ne bi motil splošnega miru. Grajski oskrbnik
se odlušči nekje pri steni ter prihiti s sklonjenim
telesom. Zgoraj na mostovžu pa zapoje zvon,
v znamenje, da je hišni gospodar prestopil
prag svojega gradu.
Vstopijo v pisarno pri oskrbniku. Tu se je
napravilo pismo, kratko in površno, ki sta ga
grof in Bogomir slovesno podpisala. Po končanem
tem opravku se je hotel Bogomir posloviti; ali
grof Anton ga je povabil, da bi stopil ž njim
v gorenje prostore. Bogomir se izgovarja s svojo
slabo obleko. Oni pa je odgovoril z veliko
ljubeznivostjo:
«Kaj hočete! Saj smo na kmetih! In pri
kontesi se bodete vendar poslovili!«
Vdati se je moral. Po širokih stopnicah
odkorakata navzgor po mehki pogrinjači, da se
ni čul korak. Ves čas je govoril grof priljudno;
povpraševal ga je posebno vestno, če ima obilo
divjačine po višavskih logeh in če je kaj prida
prepelic ali jerebic. Močno se začudi, čuvši, da
— 160 —
Bogomir niti lovec ni in da nikdar puške v
roke ne vzame. Na hodniku jima pride kontesa
Lina naproti. Če je bila poprej na konju videti
ponosna in nekako nedosegljiva, se je videla
pa sedaj Bogomiru milejša, ker je nosila domačo,
krajšo obleko.
«Kako je kneginji.?» vpraša grof skrbno.
<Nisem še bila pri njej, kar sem prišla iz
gozda!»
Takoj se obrne grof k Bogomiru in reče
z, važnim in pomenljivim glasom: »Seznaniti
Vas hočem z materjo rajne svoje grofice, s
kneginjo Teansko. Radostilo jo bode, videti Vas !>
Bogomir se globoko prikloni. Grofje govoril
tako, da se je moralo čuti iz naglašanja njegovih
besed, da hoče mlademu znancu izkazati visoko
čast. In res je bila vsa grofovska obitelj uverjena,
da je kneginja Teanska največji zaklad
nje hiše!
Strežaj jim odpre vrata v solnčnato sobo.
Skozi široka okna se je videlo daleč po zeleni
ravnini in ob straneh na vinske gorice, nad
katerimi je tedaj vrela poletna vročina. V tej
sobi, tik okna je sedela na mehki blazini stara,
siva ženica. Prvi hip, takoj pri vstopu Bogomir
niti njene glave opaziti ni mogel: tiščala se ji
je globoko med ramama, skrita med čipkami.
To je bila kneginja Teanska!
Kontesa Lina je takoj hitela proti oknu in
Bogomir se je čudil, kako hitro so se j i razstopile
— 161 —
ostre črte po obrazu in kaka ljubezen ji je
zažarila v očeh! Pred starko se je zgrudila na
kolena in z nekako sveto strastjo je pritiskala
vele in rjave njene roke na cvetoča svoja usta,
Skrbeče je povpraševala, kako je danes kneginji,
če ji solnčna vročina ne škoduje, če so ji vestno
stregli in če kaj zaukazuje? Kneginja se je
dobrovoljno zasmejala, položila roko na dekletovo
glavo ter izpregovorila:
«Hi! hi! golobica draga, kaj naj mi je?
Kaj naj mi je? Glej, tu pri oknu imam solnčnato
ravan in vinske gorice. Moj Bog, da jih v sivi
svoji starosti še smem gledati, to je največja
dobrota! Moj Bog, česa naj si še želim? In
vidiš, ravno prej se mi je dozdevalo, da gledam
visoko v modrem zraku sivo ptico, ki se je
mogočno zibala na solnčnatem polju, mogočno
in ponosno! Pa sem si dejala, taki smo bili,
nekdaj, v mladosti hi! hi! Tedaj smo razprostirali
pertiti, kakor bi Boga ne bilo nad
nami. Kakor sokol v sivem zraku! A l i gospod
Bog pošlje svojo strelo in razdrobi mu perdti
ž njo, da ošabna ptica strmoglavi potem v
silni propad! Tako je z nami! Gospod Bog nas
udari in potem je konec ponosnemu povzdiganjub
Videla je, kako je silila dekletu solza v
oko; tudi starki sami je prihitela debela kaplja
na lice.
T a v č a r - j e v e povesti. V.
— 162 —
«Čemu bi jokali, srce moje! Saj mi je še
dano gledati v zorno ravnino in, kar je še
mileje, gledati v zornejše tvoje oko, ljuba,
draga moja!»
Med solzami sta se smejali.
«Meni se je zdelo,» izpregovori kneginja
potem, «da je nekdo prišel s tabo. Kdo je to,
otročiček moj ? V sobi ne vidim tako dobro,
kakor tedaj, če zrem na planine, pod jasno nebob
»Jaz sem,« odgovori grof Anton, pristopivši
k oknu, «in pripeljal sem ti mladega soseda,
svojega prijatelja, gospoda Lesoveja z Višave!«
»Lesovej, Lesovej!« in kneginja se živo
obrne k Bogomiru, ki je bil z grofom pristopil,
»čakajte no, čakajte no, kje sem že cula to
ime! Bog, pomagaj mi vendar! Pot življenja
mojega je že tako dolga, da so mi njeni pričetki
zaviti v gosto meglo. Koliko sem jih
srečala popotnikov na tej dolgi poti, so me
prehiteli in pred mano dospeli v groba zavetje,
a jaz sem pozabila njih imen! Lesovej! To je
krasno, da me obiščete, ki sem stara in vsej
zemlji v breme, hi!.hib
Bogomir ji poljubi roko.
»Lesovej,« prične kneginja zopet, »to ime
sem že cula, ali sam sveti Odrešenik vedi, kje?«
»Na Višavi je gospodar, mama!« dostavi
grof Anton.
»Na Višavi! Sedaj vem vse, hvalo Bogu,
sedaj vem vse! Ali časih smo rekali tistemu
-
— 163 —
kraju: na Nižavi! To je bilo tedaj, ljubi otročički
moji, ko vas še na svetu ni bilo. Na
Nižavi ste torej? Sveta pomagavka, česa človek
učaka! Tam je bilo časih jezerce, ki je zamrznilo
v zimi, da smo se brez skrbi drsali po
svetli površini. Kje so časi! A l i je še ta tolmun
tam doli, sredi kostanjevega lesa? A l i je to vse
še tako, kakor nekdaj?«
«Vse še tako, svetlost!« odgovori Bogomir.
»Nekdaj v trdi zimi nas je povabil grof
Lenart, oče tvoj, dragi mi Anton, semkaj v
Sotesko. Prišlo nas je kakor prepelic, če se
spomladi vračajo z juga. Hrupno življenje seje
pričelo v gradu in nekaj tednov ni prenehalo.
A ti, ljubi Anton moj, si bil tedaj še otrok in
Veliki Napoleon se je bil ravno vsilil na prestol
francoski. Tu v Soteski pa smo živeli radostno
in na ledu nižavskega tolmuna smo imeli svoja
zbirališča. Torej je to še vse tako,,, kakor
nekdaj ?»
«Vse, svetlost! Samo ljudje so pomrli!«
»Drugi rod je nastopil! Kaj je naravneje
nego to? Rod človeški je kakor list na veji.
Veja ostane, list pa odpade v jeseni!*
Gledala je nekaj časa pri oknu v globoko
ravan in premišljevala.
«Tisto zimo,« se je oglasila zopet, «je
zahajal v našo družbo mlad človek, skoraj še
otrok in v letih, ko se še ničesar ne ve o resnosti
življenja. Sin je bil gospodarja na Nižavi;
— 164 —
rdečih, cvetočih lic je bil, in v našo družbo je
prišel,, kakor list s pogorske trepetlike, če ga je
sapa zanesla v gosposki, po francoski šegi
ostrižen vrt! Gospod Gregor smo mu rekali in
radi smo ga imeli, dasi nam ni bil vrstan po
rodu. A l i sem Vam že pravila, kako sva se
poslovila z gospodom Gregorjem tisto zimo?»
«Ne še!» se oglasita grof in kontesa. «Povej
nam, mama!«
«Naj bo, naj bo, ker ravno govorimo o
Nižavi! Ko smo se odpravljali zapustiti gostoljubni
dvor grofa Lenarta, je prišel tudi gospod
Gregor, da bi se poslovil pri nas. Srečala sva
se na stopnicah. ,Prišel sem, da se poslovim,
kontesa,' je izpregovoril mehko in po vsem
obrazu se mu je razlil rdeči žar. ,Bog Vas obvaruj
srečnega, gospod Gregor!' sem odgovorila
ter mu podala roko. ,Tu sem /Vam, kontesa,
nekaj prinesel!' In še bolj ga je oblila rdečica.
Pazno se je ozrl na vse strani. Nikogar ni bilo
čuti. Nekje iz obleke je vzel v beli papir skrbno
zavit rdeč cvet. Kje ga je dobil v zimi, ne
vem. Ponudil mi ga je in zdihnil: ,Morda se
bodete časih spominjali mene!' Vzela sem ga;
obledel mu je bil obraz, da se mi je zelo, zelo
smilil. Čudna bolest mi je prešinila dušo. ,Ali
se ne bodete poslovili pri druzih?' sem vprašala
tesno. ,Čemu tudi?' je odgovoril lahno, ,če
mi V i , kontesa, podaste še enkrat roko, potem
je vse dobro!' — ,Z Bogom, gospod Gregor!'
— 165 —
Zopet se je pazno ozrl na vse strani in mi
potem vroče poljubil roko, da se mi je popolnoma
zmedla mlada glavica. ,Z Bogom,
kontesa, čemu naj se poslavljam pri druzih?
Morda se bodete časih spominjali mene!' —
Se sedaj ga vidim, kako je s solznimi očmi počasi
odhajal po stopnicah navzdol. Spodaj pri izhodu
se je obrnil še enkrat za mano; jaz pa sem v
tistem hipu pritisnila rdeči cvet na ustna in pri
srcu mi je bilo tako bridko, da bi se bila najrajša
zjokala. ,Hvala . kontesa!' je dejal še,
potem pa mi je za vedno izginil iz pogleda. Moj
Bog, bili smo še vsi otroci tedaj in gospod
Gregor je imel morda komaj osemnajst let; ali
nosil se je, kakor ste videli, resno in moško. Ze
tedaj je vedel, da ločijo naju visoke, neprestopne
stene. Prosil je samo, da bi se ga morda
spominjala časih. Pa sem ga hitro pozabila!
Vidite, gospod Lesovej, to je bila prva ljubezen
moja, hi!,hib
Pristavila je še: «Bog ve, če še živi gospod
Gregor? Ni mogoče skoraj! Nikdar nisem cula
pozneje o njem. Morda ste ga poznali?«
•Po Vaših besedah, svetlost, sodim, da je
bil to stari oče moj Gregor Lesovej, ki je bil
sin Huberta Lesoveja. Leta pa je v tistih časih
gospodaril na Nižavi. Dolgo je tega, kar je
umrl Gregor Lesovej!»
«Vidite,« odgovori kneginja živahno, «saj
sem vedela, da sem že cula nekdaj Vaše ime
— 166 —
Lesovej, da, Gregor Lesovej! Torej je tudi
mrtev? Seve, seve, od tedaj je sedaj več nego
pol stoletja in v zemljo moramo vsi! Ali to
vas dolgočasi, otročički, to vas dolgočasi!
Umejete li peti, gospod Lesovej?»
«Za silo.*
«To je krasno, to je krasno!« se razradosti
kneginja. »Pri nas v Ogrski poje ljudstvo
svoje pesmi, ki ti krčijo dušo, če jih čuješ v
večernem mraku. Ali Vaše ljudstvo tu okrog
kaj poje?«
«Poje, svetlost!«
• Kako? Ali nemški?«
• Slovenski.«
• Kaj je to?«
»Jezik, ki ga rod tu govori.«
• Moj Bog, ali to ljudstvo tudi govori
svoj jezik!«
Kontesa, ki je od strani z veliko radostjo
opazovala, kako je kneginja zgovorna z novim
gostom, se je oglasila tedaj: «Gospod Lesovej,
tu imate še tesnejše stališče, kakor meni nasproti!
Le dalje ga izprašuj, mama!«
«Bi Vas li utrudilo, če mi zapojete narodno
pesem, tu pri Vas v navadi? Močno sem radovedna!
«
Pri tem mu je kneginja posegla po roki,
da bi prošnjo svojo s tem še bolj podprla.
Skoraj se je hotel braniti; prosil je tudi grof
Anton in ko je končno še kontesa obljubila,
— 167 —
da ga hoče spremijevati na klavirju, mu ni
ostajalo drugega nego vdati se. Grofica je
hitela h klavirju ter ga pričela prebirati, da so
strune mogočno zapele. Bogomir je pel s tresočim
glasom in nikakor ne pravilno. Zapel je o
»Zagorskih zvonovih*, znano melodijo, ki je
navzlic preprostosti svoji podobna žarku krvi,
kipečemu iz umirajočega srca! Radovedno je
poslušala kneginja. Ko je končal, mu je dajala
pohvalo aristokratska družba in kneginja sama
mu je gorko stiskala roko. Zopet so sedli k
oknu tik kneginje.
»Čudno,» je izpregovorila, »da se povsod
po širni zemlji v ljudskih napevih izraža globoka
žalost. Če jih poslušaš, se ti zdi, kakor
bi čul perdti večne smrti, s katerimi veje neprestano
nad človeškimi rodovi!*
»Kdo bode vedno o smrti govoril!* se
oglasi grof Anton. «Povej nam še kaj, kako je
bilo nekdaj, mama!*
• Res, res, povej nam še kaj,* dostavi
grofica. «Saj imaš pri gospodu Lesoveju še
nekaj dolga, ker je ravnokar ustregel tvoji
želji!»
»Kaj vam hočem povedati?* vpraša kneginja,
«spomin moj je knjiga, v kateri je ljubi
Bog vse prečrtal, vse izbrisal!*
»Povej nam kaj o vojvodinji Korneliji
Amaliji!* prosi kontesa.
«0 Korneliji Amaliji!« Takoj se je starki
razjasnil obraz. «Ali vam še nisem pravila o
Korneliji Amaliji!«
«Ne še, vsaj vsega nama še nisi povedala!*
se oglasita grof in njegova hči. Dasi sta že vse
obilokrat cula, vendar nista hotela kneginji
kaliti veselja, ki je s spomini na čase pretekle,
kakor je pri starih ljudeh navada, si rada sladila
pikro sedanjost sive starosti.
«Torej vam še nisem pravila o njej!» se
začudi kneginja. «Poslušajte torej, da bodete
vedeli, kako posvetni blesk in posvetna moč ne
daje sreče, ki je dar vesoljnega Boga! Po
milosti veličastnega, sedaj v Bogu počivajočega
Friderika Avgusta sem bila poklicana na dvor
k cesarski visokosti, vojvodinji Korneliji Amaliji,
blagega spomina. Vzorno bitje je bila ta hči
visocega vladarja; v prsih pa je nosila vroče
srce, ki ji je pozneje rodilo toliko gorja! S
prečudno ljubeznijo sem se je oklenila; ali ona
me je tudi ljubila in v trenutkih, ko ni culo
drugo človeško uho, me je osrečila z dovoljenjem,
da sem jo smela tikati kakor prijateljico.
Moj Bog, kaj taeega se sme pripovedovati sedaj,
ko so davno že vsi pomrli, ki so z mano gledali
tiste dni!»
Nekaj časa je molčala. Potem pa je pozabila
na družbo in sama v sebi je začela govoriti:
«Mrtvo je njegovo veličanstvo, Friderik
Avgust; mrtva cesarica mati Leonora in mrtva
— 169 —
si tudi ti, Kornelija Amalija! Nad zvezdami
kraljuješ sedaj in se oziraš na revno zemljo,
kjer si morala, dasi si se rodila med najvišjimi,
pretočiti toliko solz, prenositi toliko srce morečih
bolesti!»
Predramila se je zopet. « 0 čem sem Vam že
pravila, preljubi otročiči?» je vprašala mehko.
«0 vojvodinji Korneliji Amaliji,* odgovori
kontesa rahlo.
«Res je, o Korneliji Amaliji. Pa je bila
tudi prečudne krasote. In da se je porodila v
kmečki koči, bi jo bili poiskati morali ter posaditi
na prestol kraljevi! Njegovo veličanstvo
Friderik Avgust je z železno pestjo tiste čase
pokoril svoj dvor; preganjal je lahkoživnost,
zapravljivost in ves dvor je moral v cerkev
hoditL kakor bratje v kapucinskem samostanu.
Bog ga blagoslovi, Friderika Avgusta, pravičen
in pobožen zgled je bil podložnikom svojim!
Ce je bil jezen, so se pred njim tresli visokorojeni
otroci njegovi: bil je pravičen, ali oster
vladar! Tiste dni se je vpeljal pri dvoru sin
viso/ega dostojanstvenika, knez Aleksander
Teanski. Živel ni v redu in s tolpo šumečih
prijateljev je spravil obilokrat cesarske oblasti
in gosposke v velike stiske, ker niso smele
vsega prezreti. Na dvoru je bil priljubljen, ker
se je vedel nositi kakor jagnje in ker je redno
dohajal k službi božji! Trdilo se je, da je najkrasnejši
mož v vsej Evropi. Vsekako' pa je bil
— 170 —
človek predrznega, silno predrznega značaja, in
ker se je pregrešil proti milosti božji, je moral
potem vse dni svojega življenja piti grenki
kelih gorjupe pokore! Kmalu so sikali jeziki,
da se knez Aleksander ni bal dvigniti pogleda
še celo do njene visokosti, preblažene Kornelije
Amalije.'»
«V Hellbronnu je imela vojvodinja Kornelija
Amalija svoje letovišče tisto polletje. Osamljen,
pozabljen cesarski gradič je to, sredi mogočnega
parka. Sama si je bila izprosila Hellbronn
pri visokem očetu, ki ji ni mogel odreči nikake
želje. Tam je torej bilo! Odpravila je bila nekega
jutra drugo spremstvo, a mene je obdržala pri
sebi. Z visoke sobane sva zrli na zeleno drevje
v vrt. Na steno pri oknu je naslonila glavico
s tistimi historičnimi zlatimi lasmi, ki jih še zdaj
opazujete na podobah njenih. Zamišljeno je
gledala na modro nebo, kjer so se okrog solnca
zbirali rumeno obrobljeni oblaki.«
«Margerita,» je izpregovorila zamolklo,
fMargerita, danes bo prišel!*'
«Kdo, visokost?* sem vprašala začudena,
in v hipu me je pretresla groza.
«;Kdo? Knez Aleksander!* je zdihnila in
kakor zora se ji je razširila kipeča kri po
nebeškem obrazu.
« Visokost, knez Aleksander T e a n s k i ! In
semkaj bo prišel in b r e z vednosti Njegovega
Veličanstva ?*"
— 171 —
Ni mi takoj odgovorila.
31 A l i meniš, da se nisem dolgo, dolgo
bojevala, Margerita! Sedaj pa — ne morem
več! Moj Bog, Margerita, kako sem nesrečna!«"
Topila se je v solzah in bridko je jokala.
Omečil bi se bil kamen; morala sem se zjokati
nad njo, ki je v blesku svojem solze pretakala
kakor drugi smrtniki ter neprestano vzdihovala,
da je nesrečna kakor drugi smrtniki! Kakor
otrok me je objela in na srcu m o j em je počivala
njena prekrasna glava.
»Danes mi je obljubil priti! Pri stranskih
vratcih ga bodeš pričakovala in po skrivnem
hodu pripeljala semkaj! Grofica Tvrdovska pa
bode zadrževala drugo družbo. Jeli, Margerita,
da storiš to meni na ljubo! Saj bo samo danes
in potem nikdar več!«"
Kako bi se bila mogla protiviti tej prošnji?
Zgodilo se je, kakor je želela. Po skrivnem hodu
sem ga ji pripeljala. Stopivšega v to svetišče
ga niti najmanjša stiska ni preobdala. S srečnim
obrazom je pristopil k njej ter ji poljubil roko.
Njej pa je deviška sramežljivost izvabila nežno
rdečico na divno lice. In ko je dvignila trepalnico,
se je usul iz veličastnega očesa žar
neskončne ljubezni proti njemu, ki je bil tedaj
brez dvojbe najdrznejši človek svojega stoletja!
Zastajala mi je kri pri srcu, ker sem imela
zavest, da ničesar dobrega nastati ne more.
Sedli smo. O ljubezni nista govorila; kadar pa
so se srečali pogledi, se je izlivalo srce v srce!
Svoje kneginje še nikdar nisem videla v taki
sreči, taki radosti. Hotela je, da bi se čutil
čisto kakor v domači obitelji, in verujte mi, da
ga je prisilila, v pravem pomenu besed prisilila,
da je moral prižgati dehtečo cigaro! Dolgo se
je branil in vse mogoče ugovore koval. Nič mu
ni pomagalo, vdati se je moral visoki njeni želji.»
,«Pri nas se ne sme dolgočasiti knez
Aleksander!* je dejala živahno.
.^Visokost,» je odgovoril vdano, 5ali mi je
Bog res tako nesrečno ustvaril lice, da ne kaže
tiste sreče, ki jo uživam sedaj!*
«Margerita! Knez Aleksander ima slabost, da
puši, in čemu bi tega ne storil pri nama! Sicer pa ima
še marsikatero slabost, ki jo bomo opustili odslej!»
Milostivo seje smejala. Poljubil j i je ročico
in jo osrečil s pogledom, kakor ga je imel v
oblasti svoji samo knez Aleksander, najlepši
mož v vsej Evropi!
Hipoma je tedaj v sobano prihitela grofica
Tvrdovska.
«Visokost! Njegovo Veličanstvo!* je vzkliknila.
Prvi mah nismo vedeli, kaj bi počeli. Bila
je to strela z jasnega neba. Knez je odhitel v
sosednjo sobo, dasi ni imela izhoda. Pri tem
mu je odpadla tleča cigara in utegnila sem
komaj toliko, da sem jo zakrila s široko obleko
svojo. Že se je čul zunaj v sprednjih sobanah
ostri glas cesarskega očeta. Friderik Avgust
— 173 —
je imel navado, da je obilokrat neoglašen prišel
k svoji ljubljenki Korneliji Amaliji. Tudi tisti
dan se je zgodilo tako. In kakor sem stara,
dragi moj (tu se je obrnila kneginja Teanska
k Bogomiru) in kakor so mi otemneli duha
pogledi, stoji mi vendar še dan danes vzvišena
oseba njegova pred duhom. Tiste dni še ni bil
prestar in telo njegovo je bilo še gibčno in
polno življenja. Na visokem čelu mu je kraljevalo
pravo veličanstvo. Se celo tedaj, kadar je bil njega
vzorni obraz miren, je pretresal strah dvornike.
Brzo je vstopil ter obstal pri vhodu. Globoko
sem se priklonila. Ko sem dvignila obraz, je
stal še vedno pri vhodu in v solncu se je
izpreminjalo zlato na obleki njegovi. Tedaj v
tistem trenutku sem prvič v svojem življenju
opazila, da so se mu krog senec kazali že sivi
lasje. Bil je to najgroznejši trenutek v življenju
mojem in vse misli so tako rekoč okamnele v
meni. Samo zavest me je navdajala, da ima
Njegovo Veličanstvo že tudi sive lase. O drugem
niti misliti nisem mogla! Vojvodinja je bila
prihitela k njemu ter mu je poljubovala roko,
s katero ji je potem pogladil lice.
«Kako je, ljuba moja?« je vprašal milostivo.
»Krasno imate tu na deželi!«
Pristopila sta bliže k meni. Friderik Avgust
se je pričel ozirati po sobani, po kotih, po
stropu in končno je izpregovoril, odločno z
nemilostivim glasom:
— 174 —
«Mon dieu! Palffv, zdi se mi, da! gotovo
je, nikakor se ne motim, prepričan sem, da
se je tu — odpustite mi izraz — pušil tobak! ^
Te besede so veljale meni, ker sem rojena
v stari obitelji Palffvjevi, kar morda niste vedeli.
Tedaj je vojvodinja Kornelija Amalija bledejša
postala nego uniforma Njega Veličanstva. Plaho
svoje oko je obrnila proti meni, ki ji pomagati
nisem mogla.
Globoko sem se priklonila: *Ni mogoče,
Veličanstvo!*
Že sem čutila, kako me je pričelo greti
pri nogah. A l i za življenje svoje bi se ne bila
preganila tedaj!
j N i mogoče, grofica!?* In Njegovemu
Veličanstvu je postal glas trd kakor jeklo; na
čelu pa se mu je nabralo temnih oblakov in
vedela sem, da se bode name razlila nevihta.
j V i gorite, kontesa, za božjo voljo !>> je
vzkliknil Friderik Avgust prestrašen. Počasi me
je zapuščala zavest. Tudi je v tistem hipu prekoračil
knez Aleksander prag sosednje sobe;
bil je bled kakor mrlič.
_jA,>> začudil se je vladar togotno, «Vi ste
tu, Teano! Kako interesantno!»
Cula sem še, da je oni mrzlo odgovoril:
<<Da, Veličanstvo! Cesarska visokost mi je
milostivo dovolila, da sem smel trenutek, samo
za trenutek, obiskati svojo n e v e s t o , konteso
Margerito!^
— 175 —
«Skrb mi bode, na cesarski moji besedi,
skrb mi bode, da se kmalu poročita!*
Te nepopisno ironično izgovorjene besede
Njegovega Veličanstva sem še cula, a potem je
zavihral plamen krog mene ter mi ugasnil zavest.
Ko sem ozdravela, se je zgodilo, kar se je
moralo zgoditi. Postala sem kneginja Teanska.
Knez Aleksander mi je bil blag soprog; bil je
pravi steber življenju mojemu. Niti vzdihovati
ga nisem cula nikdar. Ko pa je ležal na smrtni
postelji, je dejal skesano: jMargerita! Vsega
dolga ti še nisem poplačal! ln to edino, to mi
greni smrtno uro!? Ali pomislite, da sem bila
od tistega groznega trenutka hroma in da se
potem nikdar več na svoje noge opreti nisem
mogla. Tega je sedaj več nego petdeset let,
kar me kakor onemoglega prenašajo z mesta
na mesto! In vendar je vse življenje svoje posvetil
meni in kakor rečem, niti zdihovati ga
nisem cula nikdar! Kornelija Amalija, poklicana
na kraljevi prestol, je umrla še mlada, mlada
in nesrečna! Meni pa je dano še vedno živeti
in gledati v zorno ravan leto za letom! Da! da!
Kornelija Amalija pa je umrla mlada in nesrečna!
Vidite, ljubi moji, življenje je posvod eno in
tisto: kelih grenke pijače, ki jo nam osladi samo
notranja zadovoljnost. Ali ta je dar božji!* . . .
«To so vzorni ljudje, v resnici vzorni!*
si je dejal Bogomir, ko je tisti dan počasi
jezdaril po zelenem logu proti Višavi.
 
== XIX. ==