Mrtva srca (1902): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 6.244:
== XIX. ==
Devetnajsto poglavje.
In metn gar zti dunkles Leben
.~,Strahlte einst ein suBes Biid;
' Nun das siiOe Bild erblicben
Bin ich gar.zlich iiachtumhullL
H. Heine\
Tisto leto se je oglasila zgodnja zima in
sneg je pokrival krajino v dobi, ko je druga
leta še rumeno listje padalo z vej in zlatilo
zemljo pod njimi. Dasi je bila jesen kratka,
vendar je gospodu Ernestu Malcu donesla obilo
dozorelega sadu. Brezuspešno se ni trudil med
vročim poletjem. Kakor bi jo bil vihar raznesel
po deželi, tako jadrno se je razširila vest, da
je sam knez in škof Janez Evangelist obiskal
Nižavo ter njenemu lastniku javno izročil najboljše
versko izpričevalo. Pobožna srca so se
topila v veselju o spokorjenem tem grešniku!
Ko je pričetkom jeseni stopil pred občinstvo
z velikanskim podjetjem, so mu bile vse bogoljubne
duše vdane. Do tedaj je sekal Malčevemu
blagostanju rudnik, o katerem se je v prejšnjih
poglavjih že govorilo, globoke rane in polagoma
je bil pogoltnil starih trdnjakov obilo vreč, ki
so ležale nekdaj v Vida Lesoveja železnih zabojih.
Ravno isti rudnik pa je postal Ernestu
Malcu kar čez noč vir neusahljivega dohodka.
Mož je porabil čase, v katerih je živel. Seve,
da je moral tajiti pri tem svoj značaj ter umoriti
v sebi vsako stalno prepričanje. A kaj če to
v časih, v katerih sta špekulacija in sleparstvo,
— 177 —
če sta se vedeli zaviti v t a n č i c o hinavstva, bili
prava in edina zapovednika nevedne in zaslepljene
tolpe!
Z denarji, ki mu jih je naštel stari Sodar,
je «olepšal» Ernest Malec jamo in nekega jutra
so zadeli na posebno bogato žilo, ki je do
sedaj nesrečnemu rudniku obetala najlepšo
bodočnost. Takoj se je razneslo med narod, da
tiči v Ernesta Malca rudniku neskončno bogastvo^
in da ga je treba samo izgrebsti! Tudi se je
dostavljalo, da Malec sam ničesar opraviti ne
bode mogel, ker nima zadostne zaklade, in da
bi pač bilo najbolje, če bi večja družba stvar
vzela v roke. Vsi pa so bili edini v tem, da korist
dežele zahteva, da se ima kaj storiti! Videlo se
je torej vsakemu naravno, ko je pričetkom
jeseni gospod Ernest Malec v družbi beležnika
Sodarja osnoval delniško društvo, ki je prevzelo
nalogo , z rudnikom po vseh pravilih in predpisih
rudoslovja pametno in uspešno gospodariti
ter iz njega izkopati, kar bi se izkopati dalo!
Zavladalo je splošno navdušenje in,ko so umetno
okrašene delnice zagledale beli dan, se je trgalo
občinstvo zanje. Ko pa se je celo zvedelo,
da se je sam knez Janez Evangelist vpisal v
kolo delničarjev, ni se mogla ustaviti več reka razljučenega
dobičkolovstva: kar se je v trudu
dobili let prihranilo, je moralo zapustiti skrite
predale in se izpremeniti v lepo obrobljeno delnico
novega društva, ki se je potem v skrivni predal
T a v č a r - j e v e povesti. V, 22
— 178 -
z večjim veseljem spravila nego poprej v trudu
clolzih let težko prisluženi denar! Delničarji so
se množili kakor gobe po dežju; tako zelo so
se množili, da je moral še celo Ernest Malec
lepo število delnic prodati, ki si jih je bil pridržal
v imenu poplačfoe kupne cene, ki mu jo
je dol^evalo novo delniško društvo za prevzeti
rudnik. In še hvalo so mu peli, ker je bil tako
nesebičen, da je imel rajši denar nego pa
delnice, ki so mnogo več donašati morale od
gotovine!
Staro bogastvo se je povrnilo na Nižavo,
in veljava starega rodu ni bila nikdar tako
mogočna kakor tiste dni, ko so se delnice novega
društva trosile po deželi ter polnile Ernestu
Malcu prazno blagajnico. Vse se je posrečilo,
in da bi se iznova pridobljena sreča za trdno ohranila
obitelji, se je sklenila zakonska zveza z imovito
obiteljo Sodarjevo, da se je tako veliko imetje
spojilo z drugim velikim imetjem, kar je mnogobrojnim
delničarjem dajalo še več upa, še več
poguma! Podjetje, podprto po obiteljih, kakor
sta bili Sodarjeva in Malčeva, nikakor ni moglo
splavati po vodi. To je moral uvideti vsak
človek in zategadelj so morali takoj utihniti
nekateri bojazljive!, ki so opominjali občinstvo
k pozornosti in treznemu preudarku.
Stari Sodar je sedaj, ko je prijatelj Malec
imel lepo žetev, zahteval svoje plačilo. Jesenskega
jutra se je oglasil na Nižavi, črno oblečen;
i
na glavi pa mu je tičal visok star klobuk, o
katerem se nikakor ni dalo določiti več, kdaj
je bil v modi. Pripeljal se je na vozu, v katerega
je bil vpregel počasna in težka konja, ki sta
navadno vinske vozove vlačila po rakovškem
klancu. S sabo je pripeljal stari poštenjak velik
šop dišečega cvetja ter se s tiho zadovoljnim
tolstim obrazom izvalil z neokornega voza, da
je leta na vseh mestih zastokal in zaječal.
Sopihaje in zdihaje je vstopil pri Malčevih in
poprosil očeta za hčer Meto. Ni se mu odbila
prošnja, in, ko so bledega dekleta povprašali,
je bila z vsem zadovoljna.
Stari ženin pa je v svoji sreči Ernestu
Malcu, ki ga je od tedaj prišteval k svoji
obitelji, razodel še drugo veselo novico.
«Ce sem oženjen,» je dejal s sladkim
glasom, «kaj čem s sinom v hiši? A l i ni res taka?»
»Naj se tudi oženi!* odgovori Malec.
«Vidiš, tako se bo zgodilo! Izbral sem mu
nevesto in,ker je bil zmerom ubogljiv otrok,
je poslušal očetove besede, ne da bi bil obr
enem prešteval izbrani nevesti sive lase na
glavi! Dober otrok je Nande moj!»
• In katero si mu izbral?« vpraša Malec
zaspano. Stvar ga je silno malo zanimala.
• Katero? No, Murnovko! Ta ima denar in
vzela ga 'je rada!»
Ko Malec ničesar ni odgovoril, dostavi
Lavrencij, da bi bilo pač najbolje, če bi se
12*
— 1 so —
oboje ženitovanje napravilo še pred adventom,
in če bi se oboje ženitovanje slavilo skupno —
na Nižavi.
«To bi bilo tudi najceneje, ker tako ženitovanje,
ljubi moj, je preklicano draga šala! To
vem predobro! Ko sem se pred štiridesetimi
leti oženil s prvo svojo ženo, me je stalo denarja,
da sem bil ves trd! Ali tedaj, dragi moj, smo
dobivali živež skoraj zastonj!*
Ernest Malec je bil zadovoljen in ko so
bledo nevesto povprašali, je bila isto tako zadovoljna.
Že v dan pred dvojno poroko se je zbralo
na Nižavi nekaj gostov. Domači sin Viktor je
bil tiste čase zopet stopil v vojno službo, iz katere
ga je bila prej nekdaj pognala preobilnost
nadležnih dolgov. Nepričakovana sreča nižavske
obitelji ga je plusknila kvišku; plačal je
dolgove in zopet stopil med častnike ulanskega
polka.
Ta je tedaj že dan pred poroko dospel
na Nižavo. S sabo pa je pritiral dva tovariša,
plemenitnika, ki sta ž njim že poprej v garniziji
popijala in z novopečenim častnikom uganjala
vsakovrstne šale, ki jih ta v radosti svoji,
da ima aristokratske prijatelje, niti opazil ni.
Bila sta to baron Krušič in grofWelser.
Nadčastnik baron Krušič je nosil na velikanskem
telesu drobno in s telesom v nikakr
primeri stoječo glavico. Njegov obraz je bil
navaden, tako rekoč vsakdanji, in.da si ni česal
redkih las v velik rep krog ušes, bi ne bil
kazal niti najmanjšega plemenitaškega znaka na
sebi! Pod nosom so mu visele velikanske brke,
podobne ledeni sveči. Te brke so dajale
drobnemu obrazu nekaj smešnega, da bi se bil
človek najrajši glasno zasmejal, če je moral
gledati baronov otroški obrazek in velikanske
brke, ki so zakrivale lep kos tega obrazka. A l i
naš baron si je bil v svesti, da so brke največji
kras, s katerim ga je oblagodarila priroda.
Zategadelj jih je neprestano sukal z drobnimi
prsti in posebno tedaj, če je bil v družbi, v
kateri so se nahajale ženske. Imel je tudi svojstvo,
da se je mnogo in glasno smejal in da je skoraj
po vsaki drugi besedi vpletal med govorico
vprašanje: «Bin ich nicht ein verfluchter Kerl,
was?» To je vse, kar vemo povedati o baronu.
V nasprotju z baronom pa je bil grof
Welser tenak častniček, nizke postave in bledega
obraza, ki niti brk imel ni! Glavno svojstvo mu
je bilo, da je rad pil šampanjca. Govoril je
zaspano in ne mnogo. Tolikanj bolj pa je klel!
In če se je pričelo besedičiti o kaki opolzli
stvari, tedaj se je grof Welser hipno oživil in
na blaziranem obrazu se mu je napela vsaka
žila. Če je bil pijan, je bil nevaren človek,
ker je pri najmanjši priliki takoj rad potegnil
orožje.
— 182 —
Četrti v družbi je bil neki vitez Lanski,
ki se je šele v Lukovcu pridružil vojakom ter
se jih tiščal potem toliko časa, dokler niso
prišli na Nižavo. Vitez Lanski je preživel svoje
dni v Lukovcu, o čem pa je živel, to je vedel
sam Bog nebeški. Kjer je hrumela vesela
družbica, tja se je znal pritihotapiti, da je pil
in jedel drugim na troške. Kjer se je dolgočasila
lepa zakonska ženica, je sukal naš vitez
gotovo dolge svoje ude krog nje. Delal ni nič,
imovit ni bil, ali vendar je živel v veselju in
hrupu! Svoj čas je bil častnik, ali moral je iz
službe zavoljo dejanja, ne posebno častnega, o
katerem pa pozneje ni rad govoril. Pač pa je
poznal skoraj vse častnike v cesarski vojski.
Ta četvorica se je oglasila torej v dan
pred dvojno poroko na Nižavi. Orožje je žvenketalo
in ostroge so brenčale po hodniku kakor
v kaki vojašnici! Napravljali so krika in hrupa,
da ga ponižni dvorec poprej morda še nikdar
toliko ni čul! Posebno Viktor, ki je sam sebi
v novi uniformi neizmerno bil po volji, je kričal
kakor besen, ker je živel v veri, da se pravega
vojaka vojaški značaj razodeva v glasni in
kričeči govorici.
Popoldne okoli treh so se umeknili iz druge
družbe in napravili svoje taborišče v stranski,
oddaljeni sobi. Dasi že silno pijani, so pričeli
v tej sobi piti iznova. Prazne steklenice so
metali v steno, skozi okno, da je razbito steklo
— 183 —
žvenketalo, kar jim je posebno dobro delo, ali
pa po tleh, kamor se je komu zljubilo! Bil je
še velik dan, vendar navzlic temu so jim gorele
sveče! Da bi dejanski pokazali, kako nepotrebno
orodje so stoli in mize, so polegli po tleh, po
podnicah in ležali krog polnih steklenic kakor
nekdaj Rimljani krog svojih skled. Uganjali so
raznovrstne neslanosti, ki jih pameten in trezen
človek ne uganja! A l i ti so živeli v zavesti, da
se nebeško kratkočasijo in da se nosijo kakor
bogovi, ko so srebali nektar na olimpskih vrhovih!
Končno pa je moralo tudi to brezmejno
pijančevanje zaradi enakoličnosti biti dolgočasno!
Prvi se je pričel dolgočasiti baron Krušič.
• Veste kaj,* je izpregovoril, <tole pijančevanje
je sicer pametno!« Tu je odrinil viteza
Lanskega dolge noge, ki mu jih je bil ta
lehkodušno položil na trebuh. «Ti si dolgočasna
zverina, Lanski!*
«Silno dolgočasna!« je dostavil Welser zaspano,
«in prsti me srbe, da bi te s palašem
usekal krog pijanih ušes!*
Lanski je potrpežljivo molčal in junaško pil.
«Ce se dobro premisli,« se je oglasil zopet
baron, «je stvar vedno ena in tista!«
• Ena in tista,« mrmra Lanski, «in šampanjca
je tudi že preveč!«
• Molči no!« ga zavrne Welser, »šampanjca
nima človek nikdar preveč! Vsaj pošten človek
ne! Ti Lanski, ti pa si preklicana sirota!«
— 184 —
Takoj je vitez obmolknil, ker se je bal,
da bi ga sicer ne izpehali iz družbe.
•Nečesa vendar nimamo, nečesa nimamo !>
tarnja Krušič. »Potrebne s o l i nimamo!*
»Česa nimamo?« vpraša Lanski ponižno.
• Vraga, ali ne čuješ? potrebne s o l i nimamo!
« kriči Welser nanj ter dostavi trudno:
«Vse na tem človeku me jezi!»
»Res je, soli ni!« nadaljuje Krusič. «Nekaj
šale mora imeti vsak človek. Ali naj ves čas
tega Lanskega uživam? Tako bedast vendar
še nisem!«
Lanski je molčal in pil.
«Izmisli si kaj, Krušič!» prosi Viktor. »Nesrečen
bi bil, če bi se pri meni dolgočasili
tako izborni prijatelji!«
»Jaz bi že nekaj vedel!« odgovori baron
in vrže prazno steklenico tako ročno proti
stropu, da je nazaj padši priletela Lanskemu
na dolge noge.
«Govori! govori!« sili Malec.
»Predlog moj je tale. Ponižno sedemo k
mizi, odpremo vrata ter/^čakamo, kdo pride
prvi po hodniku. Kdor pride prvi, nam pade v
plen in malo se pošalimo ž njim!»
«Izvrstno!« kriči vsa družba.
«Pridi, kdor hoti, naš bode!« se dere Welser.
»In če je rodni oče moj!« pritrdi Malec.
«Lepa šala bode!«
«Ura!» vpijejo vsi.
— 185 —
Takoj vstanejo, postavijo mizo na prejšnje
mesto, sedejo k njej' ter jo oblože s polnimi
steklenicami in kupami. Tudi sveče pogase in
vrata na hodnik odpro na stežaj. Potem sede
mirno in pazljivo poslušajo. A l i na hodniku se
ni začulo ničesar.
»Vraga, nikogar ne bo!« se zatogoti Krušič.
«Kje li tiči vse? Če pride ženska, prosta ji
pot! To se ve, in med poštenjaki tega posebe
naglašati ni treba!«
«To se ve, to se ve!» godrnja pijani vitez
Lanski.
«Da bi Satan le starega Sodarja privlekel,«
izpregovori zaspani grof Welser, «to bi bila
pečenka za naš lonec! Strela nanj! Ta sivolasi
ženin mi je neprijeten, skoraj še bolj od tebe,
Lanski, ki si vendar tako dolgočasna puščoba!«
«Veseli bodimo, prijatelji!« odgovori vitez
pohlevno. «Čemu me zbadaš venomer, Welser,
saj sem vendar dobra duša, ali ne, Malec!«
«Molčite!» zašepeta Krušič, «nekdo prihaja.«
Zdajci se začujejo na hodniku koraki.
Nekdo je počasi prihajal. Veseljaki v sobi se
skoraj'sopsti ne upajo. Krušiču se je zabliskalo
oko, kvišku se je sklonil, da bi bil takoj pripravljen,
če bi oni na hodniku hotel pobegniti.
Kakor rečeno, nekdo je počasi prihajal in, ko
je trdo stopal po tlaku, je odmevalo od sten.
Časih je postal in tedaj se je vselej culo, da
je govoril sam s seboj. Senci enak je prilezel
— 186 —
po hodniku •— Filip Tekstor! V mislih je prikorakal.
A l i pri vratih nehote obstane in dvigne
temni svoj obraz proti pijani družbi. Spoznavši
jo, hoče hitro oditi; a že ga je tiščal baron
Krušič za roko in ga rahlo prisilil, da je moral
prav v sobo.
«Kam hočete, prijatelj?« kriči baron radostno.
«Da bi V i znali, kako težko smo Vas pričakovali,
na kolenih bi nas prosili odpuščanja, da
ste pred našo izborno prijazno družbo hoteli
pobegniti!«
Grof Welser pripravi stol, rekoč: «Dajmo
mu stol, da sede ljubi prijatelj naš. In kako je
bled ta revček! Umekni se, Lanski! Povsod te
je preveč, preklicana duša!«
Lanski se mrmraje odmakne. Welser pa
se obrne z največjo vljudnostjo k Filipu:
«Sedite, prijatelj, sedite! Verujte mi, da se zelo
veselim, ker Vas zopet vidim! Baron Krušič ni
legal, prav res, prav težko smo Vas pričakovali.
A l i Vi ste hoteli pete pobrusitil To ni bilo
lepo! In prepričan sem, da nas bodete še na
kolenih prosili odpuščanja. To je bila tvoja
ideja, Krušič; a jaz jo potrdim! O tem pozneje!
In na golih kolenih, rečem Vam! Na častno mojo
besedo, še danes hočem videti gola kolena
/Vaša! Grof Welser še ni kmalu toliko govoril,
zategadelj bodite uverjeni, poštenjak bledi, da
se bode zgodilo, kar je govoril! Za sedaj pa
mu dajmo piti!«
— 1S7 —
Pri prvem navalu se Filip nikakor ni zavedel
položaja, ki se je nahajal v njem. Mali
VVelser ga potisne na stol ter mu nalije vode
v kupo: «Le pijte, prijatelj! Potem pa nas
bodete na kolenih prosili odpuščanja. Drugo za
drugim! To bo še prijetno danes!»
Tedaj se je hotel izkazati tudi naš vitez
Lanski. Vstal je in pristopil k osuplemu Filipu.
• Tudi jaz se Vam predstavljam,« jeclja s
težkim jezikom, «prijatelj dolgičas, jaz sem vitez
Lanski in moral sem že nekje videti samostanski
obrazek Vaš!»
Bil je čez mero pijan in,ko je te besede
govoril, se je opotekal tjainsem. Le z veliko
težavo se je obdržal v ravnotežju.
«Vidiš, dragi mojb nadaljuje, «rad te
imam, ljubim te,-in zategadelj ti hočem očistiti
lice, da bodeš čeden, ker si v čedni družbi.
Ali ne govorim pravice, gospodje?«
• Lanski ima svojo idejo! K ataki, k ataki,
Lanski!« vpije Krušič.
To vpitje je pijanega viteza še bolj ojačalo.
«Poglej,» je dejal, «časih smo taki kuretini,
kakor si ti, pulili perje s telesa, ha!, ha!« V
resnici prične nato s prsti grabiti Filipa za
obraz, da bi mu izpulil kaj brade. Leta se
predrami in potisne Lanskega od sebe, da se
je hipno zvrnil po sobi. Obležal je na podnici
in niti vstati ni izkušal, ker je dobro vedel, da
— 188 -
bi mu morali vsi poizkusi izpodleteti. Dobro je
poznal Lanski svoje moči. Zategadelj je mirno
obležal na trdi deski.
»Lanski je ugnan!« izpregovori Welser
trudno. »A mi smo drugačega kova, dragi
moj !>
Tisti hip se je vsilil v razgovor domači
sin Viktor. Do tedaj je sedel tiho pri mizi in
na obrazu se mu je kazala velika notranja zadovoljnost,
da je usoda privedla ravno Filipa
Tekstorja v družbo. Od nekdaj ni rad gledal
tega človeka na Nižavi in sovražil ga je, kar je
pametil svojih dni.
»Pustite ga meni, prijatelj; pustite„ga meni!«
se je oglasil zamolklo. «Sam Bog ga mi je privedel,
gospodje, in meni ga morate pustiti!«
»Naj ga ima Malec!« je zaječal Lanski
na tleh.
«Dobro, imej ga!» pravi Krušič.
«Tudi meni je povšeči tako!« dostavi
Welser, »ker si sin te hiše, imaš prednost ti!«
Videlo se je, da se grof srdi, ker se mu
je plen njegove šale tako nepričakovano izvil.
'Hvalo Vam! Storili ste mi veliko dobroto!«
Nato je vstal Malec s svojega sedeža. Le
s težavo se je dvignil in z rokami moral opreti
ob mizo, da so ga držale noge. Tudi Filip je
vstal. Nekaj časa sta si zrla oko v oko. Bledo
lice se je Tekstorju zalilo s krvjo in sovražno
so se mu svetile oči.
— 189 —
»Tvoje je torej vse to delo, nižavski
pleničar,» je izpregovoril suhotno. «Do sedaj
si dremal v temačnem kotu in spoznal te nisem.
A vedeti bi bil moral, da je vse to tvoje delo,
pijani gospod častnik!«
«Zobe kaže!» reče Krušič, «le po njem,
Malec!»
«Danes • bo še prijetno tu!« zamrmra grof
Welser.
«Potrpite, prijatelji, učakali bodete, da mi
bo zobal oves iz roke, kakor star konj!«
Nekaj satanskega se je razlilo Malcu po
ničevem obrazu, ko je govoril te besede. Nepopisen
divji srd mu je polnil srce, da se mu
z besedo ustavlja pred vso družbo to človeče!
«Obleka ne dela človeka in uniforma ne
vojaka! Zategadelj me ni strah pred tabo,
prijatelj Viktor! Sicer pa tudi še ni predolgo,
ko si se skrival za materina krila!«
* Dobro! Ta bleda prikazen ima še nekaj
možgan v čepinji! Sabljo na brus; če ne, padeš,
Malec!« kriči Krušič.
«Vraga, danes bo prijetneje, negoli sem
mislil!« dostavi VVelser s tiho zadovoljnostjo.
Malec je glasno škripal z zobmi in razburil
se je tako or Filipovih besedah, da prvi hip
niti odgovoriti ni vedel.
«Gospodje, izborni prijatelji moji,» prične
s sikajočim glasom, vi se hočete s tem človekom
kratkočasiti in res ne vem, čemu bi se ne!
A rečem vam, iz roke mi bo zobal! Do sedaj
pa še ne veste, kdo li je ta interesantni človek,
ki stoji tu pred vami kakor kos umazanega
perila, na drog obešenega. Izkazali ste mu veliko
čast, da ste si ga izbrali sebi v šalo; pravico
imate torej zvedeti, kdo je!» —
Filip se ozre po obrazih okrog: «Upam,
da sem v olikani družbi! Kar pa ti govoriš,
mi napravlja malo skrbi!«
«V olikani, zelo olikani družbi!» naglasa
Malec. «Prijatelji, tu vam predstavljam gospoda
Filipa Tekstorja! Na mojo čast, to je Filip
Tekstor, in, če do sedaj še niste culi o njem,
je vaša krivda, edino vaša!«
«Na svojo čast ne prisezaj!» odgovori
Filip zbadljivo. «Dolgo te že poznam, ali kaj
tacega še nisem nikdar opazil na tebi!«
«Prijetno je danes! Le dalje, Malec!« se
oglasi Welser. «Cast pa je sicer malenkostna
reč in, če je nimaš, kaj potem? Obilo je takih
ljudi na svetu! Ni li res, Krušič?«
«Res! Le dalje, Malec!« odgovori Krušič.
«Tu je zatorej Filip Tekstor in jaz sem
Viktor Malec. Viktor Malec sem, kolikor me
je od nog do glave!«
«Poštena duša si,» se oglasi Krušič, «poštena
od nog do glave. Sedaj si malo pijan, a to ti
služi le v povzdigo tvojih talentov.«
«Filip Tekstor in Viktor Malec! To se čuje
kakor voda in ogenj, ali ne?»
— 191 —
•Kakor voda in ogenj! Recimo, da si ti
voda!» dostavi "VVelser zaspano. Veselilo ga je,
da se je tudi z Malcem mogel šaliti. Ve se,
da ga je v aristokratski svoji duši zaničeval,
umazanega tega plebejca!
Malec nadaljuje: »Dostavljam še, da je bil
pošteni moj oče sicer dvakrat oženjen, a vedno
se je pisal za Malca. To je, kar vam, izborni
prijatelji, naglašam! A naglašati mi je tudi, da
niti prva,, niti druga žena njegova ni bila iz
obitelje visokorodnih Tekstorjev!»
• Malo me briga to, prekleto malo!»
«Potrpi, VVelser, potrpi! Kmalu ti bode
stvar kratkočasnejša! Poglej naju! Evo mene,
Viktorja Malca, in tam gospoda Filipa Tekstorja!
Kdo bi mislil, da sva — b r a t aU
«Brata !» vpije grof VVelser.
«Na moji častni besedi! Brata po krvi, a
samo pred Bogom! Pred ljudmi pa se skrivava,
ker se sramujeva!«
• In oče tvoj se je pisal vedno za Malca?«
vpraša VVelser, in na obrazu se mu napno črte.
«Hai ha! Danes se izvrstno zabavam, nebeško!«
«Ti se šališ, Viktor!« izpregovori Filip.
Čudna groza mu je pretresala ude in zavest
se ga je lastila, da bode iz ust tega pijanca
čul nekaj groznega, morda najgroznejšega, kar ga
je še pričakovalo v samotnem življenju!
- 192 —
«Govori, govori, dragi Malec naš!« sili
baron Krušič, ki se je tudi zelo zanimal za
stvar. «Sproži in povej nam vse!«
«Reč je hitro povedana!« odgovori Malec.
Bil je očividno tako pijan, da ni vedel, kaj
blebeta. «Nekdaj je živela tam na Višavi mlada
ženica in je imela počasnega, nerodnega moža,
ki ga ni ljubila. Kaj tačega se pripeti časih!«
«Res, res! Kaj takega se rado pripeti!«
dostavi grof Welser goreče. «Toda povej, kako
je bilo potem, ljubi, preljubi mi prijatelj Malec!«
«Moj oče — saj ga sedaj poznate starega
krokarja — pa je bil v mladosti pravi hudič,
pravi Satan in kakor strela za ženskami, ha!
ha! In sin ni mnogo boljši sedaj, ali ne, Krušič?«
«Res je, in za ženskami si kakor strela!«
«Recimo, kakor vodena strela, k i še slamnate
strehe ne užge, če trešči vanjo, ha"! ,ha!»
«Ti si dovtipen, Welser, a sedaj pusti, da
Malec nadaljuje! Stvar je taka, da se o njej
med prijatelji govoriti da!«
«No, vidita!« prične na^to Malec, «oče moj
je izgubil pred časom lase in sedaj se ve, zakaj!
Oni na Višavi mu je prišel na sled. In kaj
mislite, kaj je storil? Tepec je potegnil v svet,
tu na Višavi pa pustil zeleni travnik, da ga je
ata moj kosil, prijetno in polagoma!«
«Kaj vraga!« ječi Krušič in oči se mu
napno na drobnem obrazcu, da mu stopijo izpod
nizkega čela. Tn potlej?«
— 193 —
«Potem, nekaj let potem pa se je oglasil
na Višavi sinek, dasi je bil domači graščak že
davno odrinil v svet. Saj umejete to zastavico?«
«Umejem! Vse mi je jasno!« kriči Welser-
«In ko se je oče moj ženil in ko se je
peljal s svojo ženo iz cerkve, ga je čakala tik
pota gospa z Višave in pred njim se je ustrelila
v srce, da je obležala mrtva na mestu! Saj
umejete, kaj in kako?«
«Vse mi je jasno kakor modro nebo!«
odgovori Krušič. «In tisti sinek je v naši družbi
danes, ha! ha!«
»Taka je in čast mi je predstavljati vama
— gospoda Filipa Tekstorja!«
Pozornost vse družbe se je obrnila tedaj
na tega nesrečnega človeka. Na stol je bil sedel
med Malčevim govorjenjem in kakor v smrtni
grozi je obračal skaljene poglede proti onemu,
ki je s tako umazano prozo moril njegovega
srca vzore ter mu tako rekoč iz živega telesa
trgal mučeno to srce! Zadnja kaplja krvi mu
je izginila z upadlega lica, da je bil bledejši
od mrliča. Debele kaplje so mu stopile po čelu,
po vsem obrazu.
»Viktor,« je zdihnil, »ali imaš toliko
pameti in zavesti, da pomniš, kaj si izbruhal
ravno iz sebe? Reci, da si legal, da vse to ni
res! Moj Bog, saj ne more biti res, ne sme
biti res! Pomisli vendar, kako ste me trli, kako
ste me preganjali in kako sem moral zavoljo
T a v č a r - j e v e povesti. V. 13
vas nesrečno živeti do sedaj! Ne spominjam se
dneva, da bi bil srečen! Pomislite, gospodje,
vse to in imejte usmiljenje z menoj! Ves ta
čas mi je pred temno dušo sijalo solnce spomina
nanjo, ki mi je bila mati. In sedaj mi hočeš
sveto podobo v mojem srcu razdrobiti in oskruniti
najskrivnejše svetišče v duši moji! Reci, da
si legal, Viktor, in vse ti hočem odpustiti, kar
si mi kdaj storil zalega, kar ste mi storili
zalega vsi! Reci, da si legal, za vse svetnike!
Reci, da si legal! Zdrami se vendar, sicer mi
je zblazneti!>
Na mizo nasloni težko glavo in globoko
zdihuje. Malcu pa se je srce topilo v radosti.
«To mi je prijeten pogled! Le trpi, spaka,
ki sama ne veš, kako si prišla na svet?.»
«Ti ne govoriš resnice, Viktor!«
«Ha! ha! Kdo pravi? Včeraj se mi je izpovedala
sestra Meta, nesrečna nevesta naša!
Kazal sem ji dobro srce in počasi vse izvlekel
iz nje! Uboga, bleda golobica! Veruj mi torej, da
je bila mati tvoja — ničvredna, izprijena ženska! >
Filip vzdigne glavo. Z mrtvim pogledom
opazuje onega, kakor bi pričakoval, da bode
še enkrat ponovil grozne besede.
«Res\ires!» ponavlja Malec, «tako je: izprijena,
slaba ženska!«
Na to Filip naglo vstane, popade polno
kupo na mizi ter buškne tekočino Malcu v
obraz, da je hipno vse curelo po njem.
— 195 —
«Na, kukavica!« izpregovori, «da bodeš
laže pogoltnil laži, s katerimi hočeš onečediti
gomilo materi moji!«
Malec si obriše mokri obraz in otlo zaječi.
Potem pa plane v kot, kjer je slonelo orožje.
Ali prehiti ga mali grof "VVelser.
«Kaj hočeš pri orožju! Branil je čast svoje
matere in ti moraš vedeti, kaj ti je storiti sedaj!«
<Naj orožje razsodi!« se peni Viktor.
«Dobro, naj razsodi!« odgovori Filip ponosno.
«Stvar je torej v najlepšem redu!« dostavi
VVelser, «vse drugo prepustite meni! Lepšega
konca si niti misliti ne morem!«
== XX. ==
| |||