Mrtva srca (1902): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 7.227:
== XXI. ==
Enoindvajseto poglavje,--
Hamlet. — — — — Nekdaj sem .tfas ljubil.
Ofelija. Resnično, kraljevič, zatrjevali sle
mi to.
Hamlet. Čemu ste mi verjeli: — — — —
Jaz Vas nisem ljubil. — *
Hamlet, IU. akt, x. prizor.
Dvojno ženitovanje, ki se je praznovalo
drugi dan na Nižavi, ni jižigalo tiste radosti v
udeležencih, ki je je pričakoval hišni gospodar.
Takoj zjutraj se je oglasila nenadejana vest:
najprej je odpovedal grof Anton iz Soteske
ter poslal pismo, da ne pride, ker je kneginja
zbolela. Tudi je Ernest Malec gojil upe, da ga
bode ta dan počastil knez in škof Janez Evangelist;
ali namesto škofa je prišla vest, da ga
je v noči prešinil mrtvoucLJn da — umira! In
res je knez Janez Evangelist umrl tiste dni^in
mi vsi vemo, da za njim stolica sv. Maksima
ni imela vodnika, ki bi ga bila obsevala bl^šč
in slava Janeza Evangelista!
Najneprijetneje pa se je pripetilo v Rakovniku
pred cerkvijo. Po poroki, ko se je gosposka
svatovščina usula iz božjega hrama in posedla
na vozove, za slovesni ta dan po vsem Lukovcu
izprošene — so zapeli v stolpu zvonovi, žalostno
in mrtvaško -f~ trudno. Stari Sodar je ravno z
mlado svojo ženico hotel stopiti v voz.
«Komu zvoni!'»' vpraša Meta in bolestna
slutnja se ji polasti duše.
«Ali misliš, da res mrliču zvoni, srce sladko
moje?» odgovori mož. Bil je navzlic vsej svoji
sladkosti smešna, ostudna prikazen. Toliko
smešnejši in ostudnejši, ker se je stari grešnik
zaljubljeno dobrikal okrog preuboge trpinke,
ki je bila sedaj za življenje priklenjena nanj!
«Komu pač zvoni ?» ponavlja Meta v strahu.
Pri cerkvenih vratih je prežal cerkovnik Tine
in pričakoval, da bi mu svatje kaj darovali.
Z gladnimi pogledi je premeril svata za svatom
— 209 —
in z nekako umetno sramežljivostjo spravljal,
kar se mu je stiskalo v radovoljno roko.
«Čakaj, takoj bomo zvedeli, draga ženica!«
In starec je zakričal: «TineJ/Tine!» — Oni pri
cerkvenih vratih je hipno priskočil: »Kaj ukazujete,
gospod Sodar? No, ali ni bila cerkev
ozaljšana kakor nevesta, hi/, hi! No, ali ste
videli, kako debele sveče so gorele na oltarju?
In lestenec, ali se ni svetih kakor solnce nebeško ?
Mi smo cerkovniki, da malo takih, kaj ne, gospod
Sodar? No, saj pa take poroke ne bomo več
učakali, to sam Bog ve, da neb
V tem je bilo pristopilo tudi nekaj druge
družbe. Tudi Ernest Malec.
«Zakaj ne odrineš, Sodar?« vpraša malomarno.
«Tale ženica moja, ki je radovedna^ kakor
vse, bi rada vedela, komu zvoni. Kdo je umrl,
Tine ?»
«E,» odgovori Tine zaničljivo, »tista žival,
ki se je plazila po Nižavi in Višavi! Pa saj
morate vedeti?«
»Kdo?« zdihne Meta.
«No, tisti Lipe, ki je stradal pri Vas tam
gori. Pa sem mislil, da veste!«
• Lipe!« In mladi ženi se je zazibalo vse
pred pogledom. »In kaj mu je bilo?« zastoka v
smrtni grozi.
«Pravijo, da seje sam ustrelil. A to ne bo res,
ker bi sicer naš duhovni oče ne pustili zvoniti!«
Tavčar-jeve povesli. V. 14
— 210 —
»Ustrelili Jezus, Marija!« Na zemljo bi se
bila zgrudila, da je ni prestregel oče, ki pa je
bil v tistem trenutku blesdejši od zimske odeje,
ki je krila pokrajino.
Bil je tožen povrat iz cerkve. Nevesta je
ležala brez zavesti v vozu, svatje pa so si
šepetali različne opazke na uho in hudobni
jeziki in jezički so se brusili, milovaje sicer, ali
s takšnim milovanjem, ki je dosti zbadljivejše
od očitnega zasramovanja.
Spomin na ta dogodek je ležal potem nad
svatovščino, kakor leži časih nad cvetočo ravnino
teman oblak, ki grozi sedaj in sedaj s ploho
in točo posuti vse!
Dvaindvajseto poglavje.
Kakor bi se udeleževali sedmine, so sedeli
svatje krog dolge s cvetjem bogato okrašene
mize. Malo se je govorilo, mnogo jedlo in mnogo
pilo. Šele proti večeru se je družba nekaj
bolj ogrela in vojaki, ki so se med obedom
odločno dolgočasili, so izrekli še celo željo,
naj bi se v sosednji sobi plesalo. Učitelja
Vekoslava Kožico, ki so ga samo v ta namen
povabili k svatovščini, so poklicali h klavirju.
Poštenjak se ni branil in kmalu je z debelo
pestjo udrihal po beli slonovini, da so vse
strune grmele in brnele. Izpraznila se je jedilnica.
Mladina se je sukala po ozkem prostoru,
•
— 211 —
ob strani pa so sloneli starejši svatje ter —
zabavljali, da je ženitovanje dolgočasno, da tudi
jed ni preslastna in da je smešno, če se poroči
tako star človek z mlado krasno žensko y %. d.
Pri mizi sta ostala samo, hišni gospodar
in stari ženin Lovre Sodar. L e t ž se je nekoliko
časa trudil, da bi zabaval mlado svojo ženo.
Brez uspeha. Meta je sedela tik njega bleda
kakor mrtva, ni jedla^ ni pila in vse na njej
je pričalo, da je v mislih vse kje drugod nego
pri hrumeči svatovščini. Morda je bila v mislih
pri njem, ki je tedaj ležal v osamljeni višavski
sobi na mrtvaškem odru in že počival v dolgem
— večnem spanju, iz katerega se do sedaj še
ni prebudilo človeško bitje.
Ko je Lovre Sodar videl, da ne more
ženice svoje ogreti, je pričel sebe ogrevati; proti
večeru je vedela vsa družba, da je stari ženin
dodobra pijan. S težkim jezikom je jecljal o
kupčijah, o žitni ceni in o slabem vinu, ki se
je to leto pridelalo. Pri vsaki priliki je napijal
Ernestu Malcu in tujntam se tudi pričkal ž
njim, če ni vsemu pritrjeval, kar je govoril.
Časih je glasno kričal, koliko se mu ima Nižava
zahvaliti in da bi marsikdo — beračil, če bi
Lovre Sodar ne živel. Hišnemu očetu se je
ohladilo srce, ko se je odpravila družba na
ples. Bal se je, da bi oni v svoji pijanosti preveč
ne govoril in ne razobešal hišnih skrivnosti,
Ernest Malec nanje niti mislil ni rad!
14*
— 212 —
Meta je z drugo družbo vstala in skrivaj
šla iz sobe. Menila je, da je ni opazil nihče.
A l i opazilo jo je skrbeče materino oko. Gospa
Helena, ki se je bila v teh časih postarala za
leta ter se usušila kakor travnata bilka v jeseni,
je hitela za hčerjo. Dohiti jo v sprednji sobi.
»Kam greš, Metka?» vpraša boječe. Ni se
ji upala pogledati v trpeči obraz.
«Glava me boli, mama, in razpočila mi bo,
če še dalj časa ostanem tu! Prodali ste me
staremu možub
Poslednje besede je samo vzdihnila, ali
vendar jih je culo materino uho. Vsa se je
pretresla stara ženica. Imela je predobro srce
in za svoje otroke bi bila prelila srčno kri.
Toda v hiši ni veljala mnogo in Ernest Malec
je časih sam dejal, da je žena njegova tako
tiha, da skoraj ne ve, je li oženjen, ali ne!
«Meni ničesar ne očitaj, Metka!» odgovori
proseče, «da je po mojem, bi bilo vse drugače,
vse drugače!*
»Sedaj je dognanob reče hči zamolklo,
«in driizega mi ne ostane, nego pusto, obupno
življenje. Filip (to veste, da je moral umreti!)
je dejal pri priliki, da mora človek časih živeti
navzlic svojemu mrtvemu, umorjenemu srcu!
Meni je dano tako življenje z mrtvim srcem,
in sam večni Bog ve, kako ga bom doživela!*
Sli sta v hčerino sobo. Ondi je Meta razmetala
cvetje in drug svatovski lišp s sebe.
V
— 213 —
Potem pa je sedla ter s suhimi očmi zrla v
mrak in občutila z vso grozno težo nesrečnega
življenja nesrečne trenutke. Njej nasproti je
sedela gospa Helena, vila suhe roke in venomer
točila bridke solze. Potolažila bi bila rada
otroka svojega; ali trda usoda ji ni hotela dodeliti
tolažilnih besed, tako da ni vedela, kaj
naj bi govorila k njej, ki ji je nasproti v neskončnih
mukah koprnela! Tam v sobi pa je
klestil Vekoslav Kožica z debelo roko po klavirju
in mladi svet je plesal in se smejal, kakor
bi nebeška radost kraljevala pod to streho!
Notar Sodar je bil že tisti dan velik revež.
Ce je le izpregovoril besedico s tem ali onim
dekletom, ga je drezala ostarela nevesta z lehtjo
očitno pred vso družbo in strupeni njeni pogledi
so mu preprečeli besedo še prej» nego jo
je izpregovoril. Sedaj in sedaj ga je pretresel
mraz, če se je ozrl po stari svoji ženi, ki je
na njegovi strani v nenaravno deviškem lišpu
razkazovala ogrodi svoje in ga neprestano preganjala
z zaljubljenimi svojimi pogledi.
»Denarna je res« — si je mislil — «a
življenje na njeni strani bo pa tudi — tožno
dolgo!« — Ta misel ga ni hotela več zapustiti
potem. Zdelo se mu je, da ga pričenja boleti
glava. Obrnil je pogled na kupo, ki je polna
šampanjca stala pred njim in ki so se neprestano
drobile v njej od dna proti vrhu iskram
enake pene.
«Morebiti so to solze, ki jih še pretočim
v življenju!«
Ko se je družba odpravila na ples, je vstal
tudi notar s svojo soprogo. Pred vhodom v
plesalnico ga je zadržala.
»Ti se že danes dolgočasiš!« zastoka Murnovka
in z nekako deviško sramežljivostjo ga
pogleda.
»Kako si moreš kaj taeega domišljati!«
odgovori hladno.
»Zdi se mi tako!« reče in gorko —• kakor
bi storilo mlado dekle — se mu oklene roke.
Sram ga je bilo. Čakala ga je še hujša zadrega.
»Poljubi me enkrat, Nande moj!» zašepeče
stara nevesta.
»Moj Bog, tu pred ljudmi!« zdihne Nande
in obledel je kakor prazen prt.
«Ze vem, ti se rajši oziraš po mladih!« V
hipu se je stari devici napolnilo sivo oko z
vodo in vsak hip se ji je grozila izliti mala
ploha solz po licu.
«Le ne jokaj se ne!« se razsrdi notar,
»saj je dosti, da imamo že eno nesrečno nevesto
danes!»
Iztrga se ji in odhiti iz sobe. Na pragu ga
sreča vitez Lanski.
»Kam greš, notar?«
«Na zrak malo.»
»Si li preveč pil? Ali si pa prepoln vroče
ljubezni, hal,'ha!«
— 215 —
Najrajši bi ga bil pobil na tla, tega pijanega
bedaka, toda zavoljo družbe mu ni smel ničesar
odgovoriti.
Stopivši na hladni hodnik si misli: «Odslej
boš vsemu svetu v posmeh!« Bila je jasna noč
zunaj. Mraz je pritiskal in na nebu so mrgolele
zvezde tako trepetajoče^.kakor bi jih tudi zeblo.
»Vrag me vzemi, če se ne bojim, da bi
prihodnje moje življenje ne bilo podobno jasni
zimski noči, v kateri vse drgoče od mraza, še
zvezde na nebu!»
Po telesu ga je pretresal mraz, ali v možganih
mu je gorelo. Na steklo pri oknu je
pritiskal vroče čelo, da bi se mu ohladilo.
V sobi pa je Vekoslav Kožica trpinčil
klavir, da so se mu debele, kaplje utrinjale po
razburjenem obrazu. In grof VVelser je vodil
kadriljo s tistim ponosom, kakor bi jo bil vodil
— na dvornem plesu!
Tudi Bogomir Lesovej je prišel na ženitovanje.
Davno je že bil ukrenil razrešiti vezi, v
katere se je lahkomišljeno in proti oporoki
očeta svojega akoval. Noč in dan ga je preganjala
misel, kako bi se otresel spominov na
rumenolaso dekle, ki ji je nekega dne govoril
o svoji ljubezni. Iskal je prilike, da bi zopet
vse preklical in se po lepi poti iztrgal iz okovt
ki jih nositi ni več hotel. Vest mu je očitala
marsikaj, ali tolažil se je, da nravnost ne dovoljuje,
da bi snubil hčer tistega, ki mu je
- 216 —
tako rekoč umoril očeta. Smrt Filipa Tekstorja
ga je potrdila v naklepih, ki se je bil že prej
odločil zanje. «Tudi tega reveža so umorili
ti ljudje!« To je bil nov dokaz, s katerim je
podprl sklep, s katerim je opravičeval dejanje,
izvirajoče iz površnosti in plitvosti njegovega
pravega značaja! Razvnel se je nad smrtjo
Filipovo in čutil se pozvanega, maščevati umorjenca.
Poprej pa, ko je še živel, se ga je skoraj
ogibal in groza ga je vedno obhajala, če mu
je gledal v obraz ter imel zavest, da je rodila
oba ena mati. Bogomir Lesovej je bil sin
svojega časa in niti trenutek se ni plašil pred
hinavščino, s katero je omamil dobre moči v
duši svoji. Razsrdil se je o1.smrti Filipovi, da
bi s tem srdom ojačil samega sebe ter laže
izpregovoril l o č i l n o besedo njej, ki se ga je
oklepala z gorečo prvo ljubeznijo. Poleg tega
si pa Bogomir Lesovej ni hotel povedati resnice!
V mislih se je bavil s smrtjo očetovo, z očetovo
oporoko in s smrtjo Filipovo in večkrat je
deklamiral v duhu znani Hamletov samogovor,
v katerem se kraljic tako ostro obsoja samega
sebe! Dobro mu je del moralični srd, h kateremu
se je silil, silil, da bi prikril resnico sam sebi! Hlinil
je moralično razburjenost, ali vse to je provzročil
— rožnati obraz ponosne, mrzle ženske,
ki je kraljevala v njegovem srcu od tistega dne,
ko jo je prvič ugledal. Izprva se je branil vplivom
njenim. Ali prijazni sprejemi v stari plemenitaški
— 217 —
hiši so ga prečudno osrečili. Prej je menil, da
je demokrat, da je človek enak človeku, naj se
je porodil na slami, ali na mehkih svilnih
blazinah. Prve čase je zahajal v Sotesko, da bi
tem ošabnim ljudem dejanski kazal, da se ne
plaši pred njimi in da mu nikakor ne imponira
staro ime stare obiteVji. Nosil se je, kakor bi
bil med svojci, dasi je moral kmalu pripoznati,
da je dejansko izvrševanje sive teorije od teorije
same bistveno različno. Prav kmalu je občutil,
da loči visoka stena kroge, v katere je sedaj
zašel, od krogov, v katerih je dosedaj živel, in
da se ta stena preskočiti ne da z demokratičnimi
frazami. Videč aristokrate, ki so med sabo
živeli, kakor se je dalo sklepati, v vzorni ljubezni,
in ki so se v vedenju, v govorici brez najmanjše
težave ogibali vsega, kar bi tudi le iz dalje
spominjalo na vsakdanjost, je sodil, da so to
vzorni ljudje, da so to bitja, boljša od njega.
Sodil je po zunanjosti, po vedenju, po govorici
ter bil prepričan, da mora, če je govorica čista
kakor zrcala bistro steklo, tudi duša čista biti,
da tudi leti ne pozna vsakdanjosti, o kateri
vedenje, govorica ničesar vedela nista. V svojem
prepričanju, da ga je usoda dovedla v dotiko
z osebami, ki so bile popolnejše od njega, se je
nosil med aristokrati izprva okorno, kakor se
nosi polja ratar, če so ga valovi življenja zanesli
v družbo gosposko. Vedel je, da se je
njegovo nepopolno in nesalonsko vedenje
— 218 —
opazilo, ali niti pogled, niti smehljaj ga ni spominjal
nikdar na to, da se ne vede vselej po
strogih predpisih salonskih zakonov. Ko se je
od dne do dne bolj privadil družbe, se je vnelo
v njem hrepenenje po tej družbi. In če je sedel
v Soteski pri stari kneginji, mu je izginil čas,
da sam ni vedel, kdaj, in poslušal je s sveto
vdanostjo, kar mu je pripovedovala o časih,
ko je še živel veličastni Friderik Avgust in
preblaga mu hči Kornelija Amalija. Dan za
dnevom je čul eno in isto, ali dan za dnevom
je poslušal z večjo vdanostjo! V zavesti se je
zibal, kakor bi se bil z razburkanega vesoljnega
morja rešil pred viharji in pred burjo srdito v
skrito zatišje, kjer se za rešilno goro valovje
pomiri in izpremeni v srebrno vršino, kjer
niti najslabši dih ne moti harmonije v prirodi,
in kjer se nad krasno tropično krajino kroži
neskaljeno, prečisto, tropično obnebje. S tega
obnebja pa so mu sijale žarne oči kontese
Line! In kakor pluje preslepljeni ribar za vabečo
povodno vilo v smrtonosni vrtinec, tako seje
vdal Bogomir Lesovej smrtonosni strasti, ki
ga je morala dreviti v prepad. Da je kontesa
kmalu opazila, kakšna strast mlademu znancu
razsaja po srcu, se ve. In niti trditi nam ni
moči, da ji je bila ljubezen, ki je Bogomiru
pri vsaki priliki sijala iz pogledov in se nehote
kazala iz vsega njegovega vedenja, neprijetna.
Kje živi na svetu ženska, ki bi j i kaj tačega
i
— 219 —
neprijetno delo! In če bi se bil Terzit zaljubil
v Pentesilejo, junakinjo mogočne krasote, bi se
bila smejala morebiti, a smejala s srčnim zadovoljstvom
nad grbastim častivcem! Zategadelj
se ni čuditi, da mlada kontesa ni samo ničesar
storila, kar bi bilo gasilo ogenj v navdušenem
srcu navdušenega Bogomira, temveč da je z
lahno koketnostjo še bolj zanetila plamen in
da je s pogledi, ki si jih je Bogomir tolmačil
sebi v korist, mu zmedla zdravi premislek ter
mu sebi v šalo nastavljala mreže, v katere ga
je morala zasačiti prej ali pozneje.
Nekdaj sta bila sama v sobi. Stopila je
bila pred ogledalo ter si z roko, na kateri se
je koketno blesketal drag kamen, popravljala
lase. Pri tem so se krasne črte vitkega njenega
telesa kazale v taki jasnosti, da je Bogomir
Lesovej nehote pristopil bliže. Nikdar do sedaj
se mu kontesa še ni videla tako krasna! Ko
je z belimi prsti medla po laseh, je odpadel
ondi cvet, ki je tičal med kodrci. Morda ga
je sama sprožila, da bi videla, kako se bode
vedel Bogomir. Tik nje je sedel na stol in že mu
je hotelo srce prekipeti in že ji je hotel govoriti
o nesrečni svoji ljubezni! Obrnivši pa
pogled po vitki , ponosni njeni podobi, mu
otrpne takoj srčnost in v zavesti svoje nizkosti,
v zavesti vsakdanjosti svoje, ne upa se ni izpregovoriti.
Tedaj je omenjeni cvet padel iz
njenih las ter se polagoma spustil po njeni
— 220 —
obleki na mehko preprogo, ki je stala na njej.
Kontesa ni hotela ničesar opaziti, dasi je v
svetlem steklu, iz katerega se ji je nasproti
žaril njen obrazek, prav dobro videla, kam je
drobni cvet izginil z mesta svojega. Da se Bogomir
izkušnjavi obraniti ni mogel, je naravno.
Sklonil se je lahno, pobral cvet in ga ravno
tako lahno pritisnil k ustnom. Potem pa ga je
skril v obleko na razburjeno srce in občutil
je srečo, kakor jo občuti zaljubljen dijak, če
mu je usoda slučajno v posest dala pisan trak
ali kaj taaega, kar je poprej nosila ona, ki si
jo je izbral v rano, prvo ljubezen svojo! Kontesa
je tudi to opazila v jasnem steklu. Lahna zora
ji je zakrila nežno lice, potem pa je izpregovorila
tiho, tako tiho, da je Bogomir s'težka
čul njene besede:
«Gregor Lesovej!»
Zdi hnil je za njo: »Gregor Lesovej!*
Oba sta se spominjala pradeda njegovega,
ki je nekdaj morda ravno v tej sobi nosil s
sabo bolno svoje srce!
Obrnila se je proti njemu in njeno oko se
je uprlo nanj nekaj trenutkov. Koprnel je
pod tem pogledom in bral v njem — ljubezen.
A to^ kar je menil, da je ljubezen, bilo je morebiti
samo — usmiljenje!
»Gospod Lesovej,« je dejala nato, »midva
sva pač odrastla — otroka.«
221
Glas ji je bil zopet trd, kakor bi se sramovala
mehkote svoje.
Od tedaj je živel Bogomir Lesovej v nekaki
duševni omamljenosti. Kjerkoli je bil, povsod
ga je spremljevala podoba njena. Vedno
jo je v duhu gledal pred svetlim zrcalom, kako
si je z ročico popravljala svoje lase in kako
se je po beli njeni obleki spuščal cvet, podoben
rdeči kaplji rdeče krvi! Od tačas pa je Bogomir
Lesovej za trdno vedel, da bode razrušiti moral
vezi, ki so ga vezale z Nižavo. Zategadelj je prišel
tudi na ženitovanje in sicer s trdnim sklepo/n, poiskati
si prilike, pri kateri bi izpregovorif" ločilno
besedo. Ves dan se je dolgočasil infko seje pričelo
plesati, je moral na plesišče ter iz priljudnosti plesati
z domačo gospodično Ano. Ker mu ni bilopo^
všeči v gneči plesati in ker je bil poslednji čas, če
je hotel opravek, glavni opravek današnjega dne
izvršiti, je zvabil dekleta, da sta se zopet podala
v jedilnico. Sedla sta k spodnjemu koncu mize,
da bi ju ne cula ona dva, ki sta še vedno
pila pri zgornjem koncu. Ali stari Sodar ju je
takoj opazil. Z l^htjo sune soseda svojega,
zavleče usta, pokaže z roko proti spodnjemu
koncu ter pomenljivo zamežika.
«Tam doli se nekaj prede, ljubi Malec moj,
haNhab reče zadovoljno in tako glasno, daje
tudi Ana umela njegovih besed pomen. Po
bledem obrazu se j i razgane kakor rdeča tpnčica,
ki pa takoj zopet izgine.
222 —
«Ce se kaj sprede, meni prav!« govori
Sodar, «imetje je pri hiši in ta je prva!»
Ko Malec ničesar ne odgovori, dostavi:
«Ali mu nisi ti še nekaj dolžan, kaj?«
«Ej, ni toliko, kolikor se je govorilo, ne!«
Ernest Malec je odgovoril to srdit, ni mu
bilo prav, da se je govorilo o tem.
»Naj je, kolikor hoče,» pravi Sodar lahkodušno,
»kolikor je dolgov, toliko jih je preveč.
Naj se sprede, naj se sprede! V to naj Bog
pomaga! Potem bodeta dva srečna človeka več
pod tvojo streho, Malec, hal ha!«
Malec se ni hotel smejati!
»Smej se, ali ne» — in Sodar dvigne
kozarec — «pijva na srečo tvojih otrok, ki si
jih tako dobro h kruhu spravil. Bog živi!»
Trčila sta s kozarci.
Tu spodaj pa je bil Bogomir v hudi stiski.
Sam ni vedel, kako bi pričel govorico. Dekletov
obraz je bil tako prečudno bled in tako močno
je bila upadla, kar jo je poslednjič videl, da
se mu je nehote pričela smiliti in da se je
skoraj sramoval besed, ki so mu že bile
tičale na jeziku. S povešenimi očmi je sedela
pri njem in vdano pričakovala udarca, o katerem
je vedela, da pride. Batistno rutico je stiskala
med prsti in z lahnimi zdihi si je sedaj in
sedaj olehčavala notranjo bolest. Ko Bogomir
ni ničesar izpregovoril, je dela lahno:
«Dolgo Vas že ni bilo pri nas, gospod Lesovej!«
— 223 —
• Dolgo že ne, gospodična!« To je bilo
vse, kar ji je vedel prvi hip odgovoriti. Obrnila
je v stran obrazek, ali Lesoveju vendar ni
mogla prikriti solz, ki so ji zalile oko.
«Pravijo, da zahajate v Sotesko!« je\zdihnila.
Ozrla se je zopet proti njemu. Skrčilo se
mu je srce in že se je bal, da bode omagal,
da ji tudi danes še ne bode izpregovoril slovesa!
Pred duha si je poklical ponosne ženske ponosno
podobo in na srce si je pritisnil roko,
kjer mu je počival cvet, ki se • je nekdaj
kakor kaplja rdeče krvi spuščal po njeni
obleki na mehko preprogo. Ojačil se je in izpregovoril
:
• Gospodična Ana, nekdaj sem menil, da
sem Vas ljubil!«
«Pravili ste mi to nekdaj!«
Kako težko je izrekla te besede!
«Cemu bi se "Vam hlinil, Ana! Sedaj vem,
da to ni bila ljubezen! Človek ne pozna vselej
svojega srca! In kakor megle po nebu se izpreminjajo
naši občutki. Ljubezen se ne da
izsiliti!«
Vedela je, da pride ta hip. Ali da bode
tako gorjup, tega ni vedela. Poslednja kaplja
krvi ji je zapustila lice in da je imel le količkaj
srca, bi mu se bila morala smiliti, tako uboga
je bila!
«Kaj hoče zakon potem,« je nadaljeval
brezsrčno, »zakon brez ljubezni je življenje z
mrtvim srcem! Zategadelj Vas prosim, pozabite,
kar je bilo, in upajte na cvetno prihodnjost.
V svojo srečo« — je dostavil s prečudno
vsakdanjostjo,-«je človek tako ustvarjen, da
l&hko pozabi na to, kar je bilo.«
»Pričakovala sam /Vas časih, poprej! Ali
sedaj že ne več! Morebiti XTas pozabim!«
V bolesti in trpljenju je to govorila.
«Tako je prav! In vidite, jaz s svoje strani
sem že delal nekoliko pokore. Tam pri prepadu
je bilo! Saj veste, tisti dan, ko sva gledala v
globoko ravnino pod sabo!»
«In so zvonovi peli k dohodu kneza in
škofa, preblagega Janeza Evangelista!« je dostavila
trpko.
«Vaš oče mi je bil mnogo dolžan in časih
bi ga bil s pismi, ki sem jih imel v rokah,
lehko spravil na beraško palico! Da ga nisem
spravil, se ima zahvaliti yam, gospodična Ana!«
»Vedela sem, da smo izgubili imetje!«
Vdano je nagnila glavico.
«Prizanašal sem mu, ker sem menil, da
ljubim Vas. A poteirijko se mi je razjasnilo obnebje
srca, sem stal nekega dne zopet pred
prepadom in v roki sem tiščal vse tiste listine,
s katerimi bi bil poprej l^hko spravil'"Vašega
očeta na beraško palico. In spustil sem jih, da
so sfrfotale globoko v žrelo zevajočemu prepadu,
kjer so za večno zakopane. Vidite, to je
bila moja pokora, to je bila moja žrtev, ki
— 225 —
sem jo posvetil spominu /vašemu! Ali srca
svojega /Vam žrtvovati ne morem!«
Bistro ga je pogledala!
• V redu je torej vse! Vi ste plačali, kar
ste mi bili dolžni! In sedaj se mi zdi, da^Vas
bom laglje pozabila, nego sem mislila. Zbogom,
gospod Lesovej!«
Ravno tedaj je prihitel grof "VVelser iz sosednje
sobe ter prosil, da bi smel ž njo plesati.
Vstala je in odšla. Z olebžanim srcem je vstal
tudi Bogomir. Kmalu potem je zapustil Nižavo^
skrivaj, da se niti poslovil ni!
Tu pri mizi pa sta sedela starca in še
vedno pila.
«Kje pa sta otroka?« vpraša Sodar.
«Plešeta zopet!« odgovori Malec.
«Izginila sta torej, aha, se je že spredlo!«
«Mogoče!«
«Ti mladi ljudje, ti mladi ljudje!«
In ko oni ničesar ne odgovori, pristavi še:
»Kaj hočeva! Ljubezen je ljubezen!«
V sosednji sobi pa je razbijal Kožica po
klavirju in pari so se vrteli in smejali so se in
glasno govorili. Vmes pa je plesala tudi gospodična
Ana in počivala je tujemu vojaku na prsih
in se tudi sladko smejala kakor druge ženske
vse. Ali v resnici ji je hotelo počiti mlado srce
in pred dušo se ji je razgrinjalo prihodnje življenje
kakor pusta, peščena ravan, kjer ni niti
hladilnih vrelcev, niti zelenih ledin.
== XXII. ==
| |||