Mrtva srca (1902): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 7.800:
== XXIII. ==
T a v č a r - j e v e povesti. V. 15
— 226 —
Triindvajseto poglavje.
Pismo.
(Bogomir Lesovej prijatelju Ivanu K.)
Umrlo je meni srce,
Umrle so nade sladke,
i Umrla ljubezen goreča,
Umrla življenja je sreča.
5. Gregorčič,
Močno se bodeš čudil, ko ti dospe ta
drobni list v roke. Svojim očem ne bodeš hotel
verjeti, ali končno bodeš moral verjeti! Resnica
je, tožna resnica je, nekdanji prijatelj tvoj je
zapustil malo svojo domovino in sedaj se že
razprostira vesoljno morje med njo in med
njim! Če ti pride v roko ta list, bode moral
poprej prepluti neskončno vodno planjavo, ki
se v sivi svoji večnosti širi med mlado Ameriko
in med staro Evropo. Obupal sem nad življenjem
v stari Evropi in pobegnil semkaj, hoteč pričeti
novo življenje! Moje srce je kakor dolgočasno
zimsko polje! Kamor seže oko, pokriva blestečega
snega odeja mrtvo livado. Vse je mrtvo
pod to odejo, kar se je spomladi radostilo
pisanega življenja, in nikjer druzega, nego enolična,
dolgočasna, misli moreča belina! Nad njo
pa se ziblje tuintam črn vran, počasi, težko in
trudno pluje s perdtmi, kakor bi hotel sedaj
in sedaj poginiti ter pasti navzdol v gomilo, v
kateri spi vsa priroda smrtno spanje. Vidiš,
•
— 227 —
tako snežno polje je sedaj srce moje! Nad njim
pa se dviguje črni vran temnega obupa in se
počasi, ali neprestano preletava tja in sem!
Sam s sabo nositi bolest! Ni mi mogoče.
K tebi, prijatelj dragi, se hočem zateči. Morda
se mi o\%kča srca težko breme, če se ti izpovem,
kako je bilo!
Povestnica minulega življenja mojega ti je
vsaj nekoliko znana. Moj poslednji list, ki sem
ti ga pisal še z Višave, je bil kakor ozaljšana
in olišpana ladja, v vsem ponosu in z mnogobrojnimi
jadri zapuščajoč luko in noseč s sabo
tolpo veselega ljudstva, ki se je vdalo brezmejnim
nadam na srečno potovanje po hudobnem
vodovju. Pisal sem ti, kako nežne vezi so
se osnovale med mano in grofico v Soteski,
pisal sem ti o rdečem cvetu, ki sedaj ne počiva
več na srcu mojem, pisal o žarnih njenih pogledih,
ki so mi vse obetali! Cul sem divne
sirene sladko petje in s svojim revnim čolničem
plul proti smrtonosni skalini, kjer se je moral
na stotine koscev razdrobiti! Cul sem sirene
sladko petje in zategadelj nisem opazil nevarnosti,
zategadelj sem menil, da jadram po mirni
svetli vršini, zategadelj sem menil, da se mi že
iz dalje prikazujejo cvetoči bregovi, kjer bodem
užival srečo, ki so jo bogovi ustvarili sami
sebi! Ali sedaj je čolnič razbit in ta moj list
je kakor ladja, ki se s polomljenimi jambori,
raztrganimi jadri in brez krmila, _>$težka na
• s*
— 228 —
površju se držeč, povrača k pobrežju! Tako je
to naše življenje. Danes solnce, jutri deževje!
Ali sedaj poslušaj, kako je bilo!
Nekaj dni po dvojnem ženitovanju na
Nižavi (o katerem sem ti tudi pisal), sem se
odpravil proti Soteski. Mrzla burja je brila po
logu, toda v meni je kipela kri in vroče mi je
bilo, kakor bi me objemalo gorko poletje.
Danes se mi je hotela razrešiti temna prihodrijfist,
danes se je imela končati igra, pri kateri
se je igralo za srečo mojo! Skrb in up sta me
navdajala obenem; skrb, če sem se spominjal
na imenitnost stare obitelji, in up, če sem si
v spomin klical vedenje njeno. Ko je gosposki
dvor ležal pred mano, tiho in ponosno, mi je
upala skoraj srčnost, in že sem se hotel vrniti.
• Gregor Lesovej!« Te besede je šepetala tisti
dan pred zrcalom in te besede so me tedaj v
tistem trenutku zopet ojačile. Sama se je spominjala
»Gregorja Lesoveja>, o katerem je
vedela, da je z ljubečim srcem zahajal v Sotesko,
z ljubečim srcem, s katerim sem tudi jaz prihajal
pod to plemenitaško streho! Dajo ljubim,
ji ni neznano, kakor ji ni bila neznana nesrečna
ljubezen Gregorjeva! Ta misel mi je dala srčnosti,
da sem vstopil pri visokem portalu in da sem iznova
za trdno sklenil današnji dan izreči odločilno
vprašanje. Vidiš, takšen bedak sem bil tisti dan!
Grofa Antona in kontese ni bilo doma.
Doma sem torej dobil samo kneginjo. Ravno
229
prav, sem si mislil, ttyj dobri, mehki in rahli
duši povem vse in prepričan sem, da bode
ginjena in da bode ž mano točila solze in da
bode potem zagrne govorila, ta vzorna, rahla
in dobra dušica, ki je s svojim usmiljenjem
objemala najmanjšega črviča v prahu! In z mano
naj bi ne imela usmiljenja?
Ko sem pri njej vstopil, je sedela v stolu
tik peči^ Zavita v starodavno obleko in v obilo
čipek, da si le težko opazil dobrovoljni njen
obrazek, ki ji je tičal globoko med ramami.
Vsa srečna je bila, da sem prišel.
«Kako krasno, da me obiščete danes, cher
Bogomir! Ljub gost se je oglasil v tej zimi in
grof Anton in kontesa Lina sta mu hitela naproti!
A jaz sem sama in zima mi sili v dušo.
Kako krasno, da ste prišli! Nikamor mi ni pogledati!
Povsod ]te puste megle! In mraz je tudi,
silno mraz! Ali^Vas ne zebe, dragi moj?»
Sedel sem tik nje, poljubil ji vdano velo
roko in ji pritrdil, da je res mraz in da me
tudi zebe. To zadnje ni bila resnica! Govorila
je o vremenu, o zimskem mrazu in o tem,
kako bi bilo življenje prijetno, da ni te grde,
nesrečne zime. Povpraševala je po mojem zdravju,
hvalila, da se vidim čvrst, in časih je z vlažno
svojo ročico pogladila moje lice. Bila je sama
dobrotljivost in topla ljubezen ji je sijala iz
pogleda. Vse to je množilo srčnost v meni!
Vdano sem ji zrl v ljubeznivi obrazek. Že mi
— 230 —
je silila odločilna beseda na jezik in že sem ji
hotel govoriti o srčnih svojih upih, a zopet mi
je zamrla ta beseda, ko je kneginja v teku
govorice po stari svoji navadi naglaševala, da
se je porodila v stari obitelji Palfvjevi in da ji
je bil soprog knez Teanski!
«Pri sveti Devici in Materi božji,« je vprašala
rahločutno, »Vam.gospod Bogomir, morajo
pač tudi prav počasi teči dneva trenutki, ko
ste tako sami na Višavi ?»
»Pač mi je dolgčas tuintam, svetlost,« odgovorim
in kri mi zahiti k srcu, «z delom in
branjem si kratim čas. Poprej pa sem lazil po
zelenih logih in užival krasoto prirodino!«
<Po logih zelenih! O sveta Trojica, kdaj jih
že nisem gledala! In morda jih videla več ne bom!«
Na skrivnem si je obrisala solzo iz očesa.
»A čemu se ne ženite, ubožec moj?« vpraša
po kratkem premolku. «Vedno vendar ne morete
tako živeti kakor puščavnik! Ali dandanes ni
več mladih deklet, ki bi se možiti hotela, hi! hit*
Bila je zopet radostna in meni se je zdelo,
da me nekako pomenljivo opazuje s svojimi
pogledi. Zardel sem"s.ej kakor sramežljiva deklica.
Sedaj je napočil trenutek, da sem skoraj moral
govoriti!
»Mladih žensk je na izbiranje, svetlost!« sem
odgovoril srčno, «ali z ženitvijo se stori usodepoln
korak in človek ne ve, kaj bode potem prinašala
prihodnjost! To je ravno, to je ravno!«
— 231 —
«Kdo bode tako boječ, cher Bogomir!« —
pri tem se je svetlost tako milobno smejala —
«kdo bode tako boječ! Kakor čujem, imate
imetja obilo, da bi lfehko preživfeli sebe in
obitelj. Pravilo se mi je, da je Višava lepa posest
in da Vas prištevajo najimovitejšim našim
sosedom!* '
«Res je, svetlost,« odgovorim ponižno,
• nebesa so mi pomnožila posvetno imetje!«
«No, vidite —» z roko je posegla po moji
roki in mi jo gladila, kakor otroku — «no,
vidite, čemu se torej ne ženite?«
Zamišljeno je dostavila: «To Vam je bil
Gregor Lesovej, praded Vaš, drugače vrste junak,
mL hi! Oj, ti časikoj, ti časi!«
Hvaležno sem poljubil roko! Prišel je bil
torej trenutek! Tiho, boječe sem izpregovoril:
• Svetlost, že dolgo mi leži na srcu težko, silno
breme. In le Vaša izborna prijaznost in materinska
ljubeznivost, če se smem tako izraziti,
me osrčuje, da odkrijem svoje duše skrbi pred
Vami, svetlost! Ne štejte mi te predrznosti v
zlo; ravno osrečili, pregreh ste mi srce in povedal'Vam
bodem vse, če mi blagovoljno dovolite,
da smem nadaljevati »
• L e govorite, dragi moj!«
In odprla se mi je duša in pričel sem
govoriti, kako mi je ona od tedaj, ko sem jo
videl prvič, zmagala srce, kako se me je polastila
ljubezen in da pravzaprav samo zavoljo
— 232 —
nje zahajam semkaj; tudi sem govoril o svojih
upih in kako živim v veri, da me tudi ona
ljubi in da to vsaj posnemljem iz njenega vedenja.
Ko sem govoril, se ji nisem upal gledati
v obraz. Končavši svojo izpoved | sem dvignil
pogled proti njej. V stolu se je bila nekoliko
vzdignila in prav prestrašen sem opazil, da je
to trd, ošaben obraz in da na njem ni ničesar
rahlega, mehkega in dobrotljivega. Vse to je
bilo izginilo tisti hip z njenega obraza in v
sivih očeh, s katerimi je neprestano zrla v'me,
ji je vzplamenel žar sovraštva. Obledel sem in
tresoče vprašal:
• V i se srdite, svetlost!«
«Ce sem'Vas prav umela, ste govorili o
domači kontesi?« je izpregovorila ostro. Tudi
glas ji je bil trd kakor jeklo in ni pričal o
nikaki dobrotljivosti več.
«Da!« sem zdihnil potrt.
• Mislila sem sicer, da govorite o mladi
naši hišni. Pametna, dobro vzgojena deklica je
in časih sem si dejala, da bi to bila žena za
yas, kakor si je le želeti morete!«
Hudobno, ironično je govorila in kakor strele
so mi udarjale njene besede v revno moje srce.
«Svetlost!« sem vzkliknil in vstal.
Dostavila je ošabno, ponosno, kakor prava
kneginja:
«Ne verjamem, da bi se bila kontesa tako
zelo izpozabila! A če se je izpozabila, potem
— 233 —
poslušajte, kar Vam govorim! Že pol stoletja
čepim tu v stolu, hroma, onemogla, kakor novorojeno
dete! Pol stoletja opazujem kras prirodin
le iz dalje in sladkosti življenja so mi le pravljica,
so mi le sanje, so mi zgolj fantom! In to
je nekaj, gospod Lesovej! A l i odkritosrčno Vam
rečem in na sveto telo našega Odrešenika Vam
prisegam, da sem še sto let rajša prikovana na
ta mučni stol, da še sto let rajša zrem pomladi
cvetove le iz dalje in da še sto let rada
umiram tako počasi, kakor tega polstoletja do
sedaj, ko mi je časa kragulj kakor Prometeju
nekdaj kljuval trenutek za trenutkom življenje
z mene — nego pa bi privolila, da bi kontesa
Lina prevzela gospodinjstvo na kmečki Vaši
Višavi. To Vam rečem jaz, kneginja Teanska!
Ali sedaj sem se utrudila! Z -Bogom, dragi moj
gospod Lesovej! Z'Bogom!«
Bil sem odpuščen, odpuščen v veliki nemilosti!
Poparjen in pobit sem zapustil sobo.
Skoraj brez zavesti sem bil, ko mi je sluga
v sprednji sobi pomagal pri oblačenju. Čustvo
osramočenja se je družilo s čustvom nesreče v
duši moji. Zalival me je pot in v duhu sam
nisem vedel, kaj naj sedaj počnem. Steza življenja
me je dovedla na mesto, kjer se mi je
pred nogami širil zevajoč prepad. Kako ga premostiti
? V mislih sem še enkrat pretehtal vse
malo in veliko, kar mi je po moji domišljiji
pričevalo o njeni ljubezni. Preplula mi je duha
— 234 —
rešilna misel. Kaj mi hoče sodba te stare ženske,
ki s svojim zastarelim mišljenjem, s smešnim
svojim plemenitaškim ponosom korenini še v
minulem stoletju? Takim ljudem so jemali glave
za francoske prve revolucije! A l i od tedaj so
se časi izpremenili! Da me le ona ljubi; njo
samo sem sklenil vprašati, naj ona sama razsodi!
Tu se je igralo s srečo vsega mojega življenja
in nespametno bi bilo, če naj bi odločevala
beseda stare ženice, ki brez dvojbe ni vedela,
kaj govori, ki je v svoji zmedeni starosti menila,
da še vedno živi na dvoru Friderika Avgusta
v časih, ko se je tikala s preblaženo Kornelijo
Amalijo! Kontesa sama naj razsodi! Stopivšemu
na hodnik mi je zavel nasproti hladni zrak in
me v omenjenem sklepu, zbistrivši mi omočene
možgane, še bolj utrdil. «To je edino prava pot,
in lahkomišljeno je bilo, da si govoril h kneginji,
ki te ni mogla umeti, ker ravno ne umeje
zakonov sedanjega stoletja!* V mislih sem odkorakal
po koridoru, po mehki pletenini, ki je
bila ondi razgrnjena. Vrh stopnic sem obstal. Tu
je bilo mesto, kjer se je nekdaj Gregor Lesovej
krčil pod bolestjo brezupne ljubezni. Na ta
držaj se je morebiti naslanjal, ko je tej brezsrčni
ženski, ki sedaj tam notri ni mogla ni živeti,
ni umreti, pravil o čustvih svojih. Tu ji je bil
izročil cvet, znak svoje ljubezni, ki ni imela
niti upov., niti prihodnjosti, kakor jih nima
cvetje, če se je sredi zime po umetni poti
•
— 235 —
izvilo iz osrčja materi zemlji! Morebiti je tudi
ljubezen moja taka, brez upov, brez prihodnjosti!
Iznova me je davila bolest, iznova je grabila
obupnost z železnimi prsti po meni! Ravno
tedaj je pridrdral voz na graščinsko dvorišče!
Prihiteli so sluge od vseh strani ter mimo mene
se drevili po stopnicah navzdol. Otrpnile so mi
noge in nekaj je reklo v meni, da pride sedaj
še hujši udarec.^ nego-li je bil ta, ki mi ga je
vsekala vela roka kneginje Teanske. Kmalu se
je v znožju stopnic prikazala gospoda. Najprej
je prišel grof Anton z dolgo koščeno svojo
podobo. Za njim je stopal mlad, tenak častnik
v huzarski opravi. Izmed kožuhovine mu je
štrlel blazirani, bledi obraz, na katerem se je
čitala zgodovina razuzdanega dosedanjega življenja.
Ob roki pa je vodil konteso Lino, ki je
istotako tičala v dragi kožuhovini. Mraz ji je
bil razvnel lice, da ji je lahna rdečica pokrivala
obrazek. Meni oslepelemu bedaku se je videla
tako krasna kakor boginja. Niti prestopiti se
nisem mogel. Govorili so francoski ter počasi
stopali navzgor po stopnicah. Najprej me je
opazil mladi človek. Meneč, da ne umejem, kaj
vpraša, je izpregovoril: «Kdo je ta človek tu gori?«
Grof Anton je pogledal proti meni. Na
obrazu sem mu bral, da ni bil razrados^en, ko
me je ugledal na tem mestu.
»Kdo je? Moj Bog, nadležen sosed, ki
se nam vsiluje v hišo. Pri kneginji je časih,
— 236 —
da se razgovarja ž njo. Saj veste, da mora
zmeraj kdo biti pri njej!«
Prišli so k meni. Grof Anton je lahno
odzdravil mojemu poklonu.
«Kaj, ali ste v tem mrazu prišli k nam?
Po gozdu morajo biti slaba pota. Tudi se mi
zdi, da je nekoliko južno vreme!« Le težko je
prikrival malicioznost v svojem glasu, tako da
sem moral prav občutiti, kako neprilična mu je
moja navzočnost danes.
«Bil sem pri kneginji, ekscelenca!« sem zajecljal.
Mladi aristokrat, ki je bil s svojo spremljevavko
v tem tudi dospel na vrh stopnic, me
je opazoval s plemenitaško zaspanostjo. V tistem
trenutku sem moral biti brez dvojbe malo
smešen. S potnim čelom sem stal tu pred družbo
in sam nisem vedel, kam naj obrnem pogled!
»Seznaniti vaju moram!« je dejal grof
lahno in malomarno, kakor bi to seznanjenje
bilo nepotrebno tako, da se ni takoj prvi trenutek
spomnil na to.
»Magnat grof Erdoedy! Gospod Lesovej,
naš sosed!« Lahno je nagnil glavo magnat grof
Erdoedy, a meni se je zdelo, da me opazuje
z nekakim zaničevanjem.
»Velika mi je častb Pri teh besedah, ki
sem jih zamolklo izpregovoril, se je ujelo oko
moje z očesom kontese Line. Tudi njen pogled
je bil mrzel, kakor bi me videla danes prvič
v svojem življenju.
— 237 —
»Grof Erdoedv nas je obiskal,- je nosljal
v tem grof Anton. «Ze dolgo časa smo ga
pričakovali. Zaročen je s konteso in sedaj hočemo
določiti, kdaj bode poroka. To pa nam napravlja
dela in skrbi! Z Bogom, gospod Lesovej!«
Odšli so. Kontesa ob roki mladega magnata,
sladko se nasmtjhajoč. Znan mi je bil ta pogled
od tedaj, ko mi je dejala: »Kaka odrastla
otroka sva pač, gospod Lesovej!« Ali od tistega
dne sta bila minula jedva dva tedna!
»Čuden človek je to,» j e govoril magnat odhajajoč,
«in vidi se, da se med nami niti nositi ne ve!»
Te besede je govoril zopet francoski. Hišni
gospodar je odgovoril tudi francoski: »Kaj
hočete, grof? Na deželi ne smemo na tehtnico
polagati vsacega, s katerim občujemo!«
»Dal da!» je pritrjeval ta.
• Sicer me bode pa skrb« — se je oglasil
oni — »da ne pride več v Sotesko, ako'Vam
njegov obraz ni povšeči!«
Te besede sem še čul. Potem sem taval
po stopnicah navzdol. Vse se je sukalo krog
mene in kako sem tisto jutro dospel nazaj na
Višavo, še danes ne znam. Vse je gorelo po
meni in le ena misel me je navdajala: strani,
strani v daljni svet!
To je zgodovina mojega mrtvega srca!
Ako bi bil imel več moralične podlage, ne bil
bi zapravil dosedanjega življenja svojega. A sedaj
je razpravljeno!
— 238 —
Porodil sem se sredi malega naroda in
slovanska kri se mi pretaka po žilah. Užival
sem nemško vzgojo; v meni živi zategadelj duh,
okovan v nemške verige. Zemlja, v kateri koreninimo,
je slovanska, ali zrak, ki veje nad
njo — je nemški. Dva elementa se vedno bojujeta
v nas, nemški in slovanski. Zategadelj ni
celote, zategadelj je vse, kar počenjamo, kar
mislimo, polovično, površno. Tudi značaji naši
se ne morejo razviti, tudi ti so polovični. In
časih jih še celo ni! V prihodnjosti bode boljše
morebiti, ko ne bode samo naša zemlja slovanska,
temveč tudi zrak, ki veje nad njo. Mi
pa zdihujemo pod prekletstvom sedanjosti!
| |||